UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
DIPLOMSKO DELO
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
DIPLOMSKO DELO
PORTUGALSKA KOT DRŽAVA ODSELJEVANJA
Študijski program: GEOGRAFIJA – D ŠPANSKI JEZIK IN KNJIŽEVNOST – D Mentor: dr. Dejan Rebernik, doc.
PORTUGUÊS DE ALMA INTEIRA
Besedilo: António Fernando Ázera da Silva
Provei em criança o sal da terra, Aprendi o mesmo catecismo; Fui até soldado e fui p´ra guerra, Mostrei o que era patriotismo.
Mas, amargurado, emigrei, Não tinha lugar no meu país. Só Deus sabe tudo o que eu passei, O que eu lutei p´ra ser feliz. Mas eu nunca, nunca abandonei A minha pátria, o meu país.
Eu sou português, sou emigrante, Cruzei o céu e o mar profundo. Sou a história vida do navegante Que veio p´ra dar mundos ao mundo.
Eu sou português de alma inteira, Eu sou português até morrer. E levanto aos céus a minha bandeira P´ra me guiar e me fortalecer.
E enquanto os anos vão passando, Vai aumentando a minha saudade. Lá na terra as coisas vão mudando, Dentro da territorialidade.
Devo dizer com sinceridade: Fui sempre fiel e fui constante; Na minha bandeira de saudade Só há verdade, bem sufocante, Porque guardei sempre lealdade No meu coração de emigrante.
Eu sou português bem de verdade, Eu sou, serei sempre português. E mantenho a minha nacionalidade Com amor, orgulho e altivez.
ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji družini za vso moralno in finančno podporo, predvsem pa potrpljenje, tako na študijski izmenjavi Erazmus kot na moji začetni poti na Portugalskem.
Hvala mojim prijateljem: Janezu Štepcu, Milanki Fabjančič, Victorii Pérez, Nataši Drummond,…
Hvala Tamari Fabjančič za prevod v angleščino in vso pomoč pri urejanju birokratskih zadev v zadnjem hipu.
Sara Tavares in Rui Lópes, Carlos Domingomes in še mnogi drugi, ki ste mi dovolili vpogled v vaše zasebno življenje, življenje emigrantov – hvala!
Hvala mojima profesoricama za geografijo na študentski izmenjavi, Marii Nazaré Roca in Dulce Pimentel, za pobudo, ideje in literaturo.
PORTUGALSKA KOT DRŽAVA ODSELJEVANJA
IZVLEČEK:
Zgodovina portugalskega odseljevanja sega že v čas kolonialnega obdobja, ko so prvi portugalski kolonialisti prišli in se naselili na otokih Azorov in Madeire v letih 1425 in 1427. Skozi stoletja, še posebno v 20. stoletju, so se značilnosti emigracijskih tokov spreminjale in odsevale razvoj Portugalske in mednarodnega delovnega trga. Danes živi izven meja Portugalske okoli 5 milijonov Portugalcev ali prebivalcev s portugalskim poreklom in so dokaz, da so emigracije igrale posebno vlogo, ki je prisotna v portugalski družbi še danes.
V grobem portugalske emigracije delimo na dve večji časovni obdobji: emigracije iz časa velikih odkritij, vključujoč kolonizacijo Brazilije in posledično priseljevanje Portugalcev vse do osamosvojitve Brazilije, ter emigracije v 20. stoletju z izrazitim odseljevanjem v drugi polovici stoletja, ki so jo zaznamovali sprva začasni, nato pa stalni odhodi v severno-zahodne evropske države, najbolj v Francijo. Danes so značilne začasne emigracije mladih, ki v okviru študija odhajajo v ostale evropske države.
Na portugalsko gospodarstvo so v drugi polovici 20. stoletja močno vplivali prihranki emigrantov, ki so jih redno pošiljali iz tujine. Stik emigrantov z domovino se je ohranil tudi med večletno odsotnostjo. Portugalska identiteta in kultura sta ostali zakoreninjeni v srcih emigrantov in se širita tudi na drugo generacijo.
Želja mnogih je vrnitev v domovino na stara leta. Ob vrnitvi emigranti predstavljajo poseben potencial pri regionalnemu razvoju domačega območja.
Ključne besede: odseljevanje, začasne in stalne emigracije, kolonizacija, prihranki,
PORTUGAL AS A LAND OF EMIGRATION
EXCERPT:
The history of emigration in Portugal reaches back to the colonial period when the first Portuguese colonists arrived and settled on the Azores and Madeira in the years 1425 and 1427. Through the course of centuries and especially in the 20th century, the characteristics of the emigration flows were changing and reflecting the development of Portugal and the international labour market. Today, around 5 million Portuguese citizens or people of Portuguese descent live beyond the borders of Portugal and are the proof that emigration played a special role which is present in the Portuguese society to this day. Roughly speaking, Portuguese emigration can be divided into two larger time periods: emigration from the time of the great discoveries, which includes the colonization of Brazil and the consequent immigration of the Portuguese, up to the independence of Brazil, and emigration in the 20th century which was more pronounced particularly in the second half of the century. This emigration was marked at first by temporary and then by permanent moves to the North-Western European countries, predominantly France. Today emigration is characteristically short-term as young people travel to other European countries in the course of their studies.
In the second half of the 20th century, Portuguese economy was strongly affected by the savings of the emigrants, which were being sent regularly from abroad. The contact between the emigrants and their homeland survived despite several years of absence. The Portuguese identity and culture are rooted in the hearts of the emigrants and are passed on also to the second generation.
Many desire to return to their homeland in their old age. And as they return, the emigrants represent a special potential for the regional development of their home area.
Key words: emigration, temporary and permanent emigration, colonization, savings,
Brazil, Portugal, France, return, returning, identity, regional development
1. UVOD ... 9
2. SPLOŠNI PODATKI IN GEOGRAFSKI ORIS
PORTUGALSKE ... 11
2.1. SPLOŠNI PODATKI ...11
2.2. GEOGRAFSKI ORIS PORTUGALSKE ...11
3. MIGRACIJE, EVROPSKA MIGRACIJSKA OBDOBJA IN
MIGRACIJSKE POLITIKE ... 16
3.1. POJEM MIGRACIJE ...16
3.1.1. PRILAGAJANJE MIGRANTOV NOVEMU OKOLJU ... 17
3.2. EVROPSKA MIGRACIJSKA OBDOBJA in MIGRACIJKE
POLITIKE ...19
4. KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED PORTUGALSKIH
MIGRACIJ ... 22
4.1. ZGODOVINSKI PREGLED PORTUGALSKE IN
PORTUGALSKIH EMIGRACIJ ...22
5. PORTUGALSKE EMIGRACIJSKE POLITIKE ... 29
5.1. EMIGRACIJSKE POLITIKE PRED 25. aprilom 1974 ...29
5.2. EMIGRACIJSKE POLITIKE PO 25. aprilu 1974 ...32
6. PORTUGALSKE EMIGRACIJE MED LETI 1950-1990 .. 35
6.1. DESTINACIJE EMIGRANTOV ...38
6.2. ODHODI PO REGIJAH ...40
6.3. ZNAČILNOSTI EMIGRANTOV ...44
7. EMIGRACIJE DANES ... 48
8. VRAČANJE (REGRESSO) EMIGRANTOV ... 53
9. POZITIVNI IN NEGATIVNI UČINKI EMIGRACIJ ... 56
9.1. VPLIV EMIGRACIJ NA PREBIVALSTVO IN
ŽIVLJENJSKI STIL ...56
9.2. VPLIV EMIGRACIJ NA GOSPODARSTVO ...58
10. DRUGA GENERACIJA EMIGRANTOV – POGOVORI 64
11. UČINKI MIGRACIJ NA PRIMERU SUBREGIJE
MINHO-LIMA ... 68
11.1. ORIS SPREMEMB MINHA-LIME...69
11.2. VPLIV EMIGRACIJ NA SUBREGIJO ...73
12. ZAKLJUČEK ... 77
1. UVOD
Moje zanimanje za Portugalsko se je bolj konkretno razvilo na študijski izmenjavi v Lizboni na Faculdade de Nova v šolskem letu 2004/05. Tekom enoletnega študija sem začela spoznavati način življenja in kulturo Portugalske, ki se kljub skupni legi na Iberijskem polotoku od Španije močno razlikuje. Te razlike so opazne na vsakem koraku – v trgovini, na delovnem mestu, na ulici in drugod. Najbolj zanimiv je njihov odnos do priseljencev (afriških, brazilskih, vzhodnoevropskih), o katerih imajo Portugalci nemalokrat slabo mnenje. Priseljevanje je v zadnjih dveh desetletjih ena izmed glavnih tem na Portugalskem. Zato sem postala toliko bolj radovedna, ko sem pri odločanju teme za diplomsko nalogo naletela na podatek, da je Portugalska skozi vso zgodovino znana bolj po odseljevanju kot pa priseljevanju. Pravzaprav so emigracije svojevrsten fenomen, ki spremljajo Portugalsko že šest stoletij in so odsev družbeno-ekonomskega dogajanja sprva kolonialne družbe, nato pa moderne.
V diplomski nalogi sem se osredotočila na odseljevanje Portugalcev po drugi svetovni vojni, obdobju, v katerem se jih je odselilo največ. Obenem sem vključila tudi emigracije pred tem obdobjem, saj imajo pomembno vlogo pri razumevanju tega družbenega fenomena portugalske družbe. Kljub temu, da obstaja relativno malo študij o migracijah v obdobjih pred 19. stoletjem, je nemogoče pisati o emigracijah brez poprejšnjega zgodovinskega pregleda o prvih migracijskih tokovih ljudi izven evropskega kontinenta. Namenoma sem se izognila podrobnemu razčlenjevanju migracij v afriških kolonijah, saj je tema precej obširna in kompleksna, poleg tega pa vključuje druge vidike in pristope analize.
Zastavila sem si naslednje cilje:
1. predstaviti in orisati politične dejavnike v času Salazarjeve diktature, ki so vodili do dvoličnega in nasprotujočega si odnosa do emigracij;
2. orisati razloge, učinke portugalskega eksodusa po drugi svetovni vojni ter predstaviti tipičnega emigranta;
3. ovrednotiti učinke množičnega izseljevanja na portugalsko družbo; 4. analizirati vrnitve emigrantov in njihovo vlogo po vrnitvi;
5. primerjati in ovrednotiti vlogo ter vzorce obnašanja prve generacije emigrantov z drugo generacijo;
6. ugotoviti, ali je Portugalska še vedno država odseljevanja.
Diplomska naloga je sestavljena iz dvanajstih poglavij. Začenjam s splošnim geografskim orisom Portugalske in njene zgodovine. Opis emigracijskih politik v Evropi v času po drugi svetovni vojni prikazuje dogajanje po vojni in kateri so bili motivacijski razlogi oziroma restriktivne oblike priseljevanja v evropske države. Nato pa so prikazane tudi emigracijske politike, ki jih je uvedla Portugalska pred in po 24. aprilom 1974. Preko slednjih je moč opaziti nenaden interes države za emigracije.
Glavnino diplomske naloge zajemajo emigracije med 1950 in 1990, ko so bile najizrazitejše. Temu poglavju sledi oris emigracij danes, njihove značilnosti in tendence. V naslednjem poglavju ovrednotim vplive, ki so jih emigracije imele in jih imajo še danes na družbeno-gospodarski razvoj države, vključno z vrnitvami emigrantov. Bolj podrobno so analizirani ti učinki na primeru subregije Minho-Lime na severu Portugalske, ki jo je zaznamovalo množično odseljevanje.
Posebno poglavje predstavljajo pogovori, ki sem jih opravila s tremi osebami in predstavila vidik druge generacije emigrantov: Sare in Carlosa, ki sta se rodila v Franciji in Ruja, rojenega v Nemčiji. Carlos je edini, ki živi na Portugalskem, medtem ko sta Sara in Rui tam le začasno.
Po pregledovanju in prebiranju literature o emigracijah sem ugotovila, da je bila večina napisana tja do druge polovice osemdesetih letih 20. stoletja. Malo je študij in raziskav v prvem desetletju 21. stoletja. Večinoma gre za statistiko, ki je podana na podlagi ocen. To pripisujem dvema dejstvoma: prvo je prenehanje uradnega beleženja statistike odhodov iz države po vstopu v Evropsko unijo, zato je malo aktualnih podatkov o številu emigrantov in vračajočih se, še manj pa študij. Zadnja statistika o vračajočih emigrantih je iz leta 2003, čeprav je ta pojav precej pogost.
Nekako vzporedno z vstopom v EU so se začeli povečevati prihodi afriških, kasneje tudi ukrajinskih in moldavskih priseljencev. Portugalska se je na videz spremenila v državo priseljevanja in država je namenila več pozornosti statistiki in študijam o priseljencih. Medtem pa je izpustila pomembnost emigracij, ki so še vedno prisotne, vendar predstavljajo le senco imigracij.
Glede statističnih podatkov v poglavjih, kjer predstavljam zgodovinski potek emigracij, nisem imela toliko problemov kot z aktualnimi, saj sem jih črpala iz že objavljenih
člankov, študij in zapisov mnogih avtorjev.
Z aktualizacijo podatkov sem imela nekoliko več težav. Tako sem večino podatkov povzela po Rochi-Trindade in iz člankov Nazaré Roce, ki je skupaj s Pimentel in drugimi napisala v zadnjem desetletju nekaj demografskih študij Portugalske, vključujoč emigracije in vrnitve emigrantov.
Mnogo podatkov sem črpala tudi iz Statističnega urada republike Portugalske in Popisov prebivalstva.
Najboljši vpogled v današnje dogajanje in dojemanje emigracij pa sem dobila z bivanjem tam. Presunljivo je dejstvo, da so vsi na nek način povezani z emigracijami. Če ni oseba že sama emigrirala, potem pa je nekdo iz njene družine ali pa pozna nekoga, ki je odšel. Tudi v podjetju, v katerem sem zaposlena na Portugalskem, je mnogo zgodb in tistih, ki so ali potomci emigrantov ali pa emigranti sami z dolgoletno družinsko tradicijo emigriranja. Vsi te pogovori so mi omogočili lažje razumevanje družbeno-politično-gospodarskega ozračja Portugalske nekoč in danes.
Moja hipoteza temelji na dejstvu, da je Portugalska, kljub stoletjem dolgi tradiciji odseljevanja, postala država priseljevanja. Kljub temu imajo emigracije skupaj z vrnitvami pomemben in zato nič manjši prispevek pri oblikovanju portugalske družbe.
2. SPLOŠNI PODATKI IN GEOGRAFSKI ORIS
PORTUGALSKE
2.1. SPLOŠNI PODATKI
1Uradno ime: Republika Portugalska
Ustanovitev države: leta 1139 (proglasitev monarhije s kraljem Don Alfonsom
Henriquejem); prve oblike vladavine D. Alfonsa Henriqueja segajo že v leto 11272
Ustanovitev republike: leta 1910 Politični sistem: demokracija
Državni simboli: državna zastava in državna himna
Jezik: portugalščina in mirandščina (portugalščina je uradni jezik še v drugih sedmih
državah; skupno govori portugalščino več kot 200 milijonov ljudi)
Predsednik države: Cavaco Silva Predsednik vlade: José Sócrates
Teritorialna razdelitev države:
avtonomni regiji otočja Azorov in otoka Madeire ter 18 okrajev kontinentalnega dela države
Glavno mesto: Lizbona Površina: 92 152 km2
Število prebivalcev: 10 627 250
(31/12/2008)
Število aktivnega prebivalstva:
5 595 000 (2009)
Gostota prebivalstva na km2: 115
(2007)
Vera: prevladuje rimskokatoliška
BDP/prebivalca: 15 647 € (2008)
2.2. GEOGRAFSKI ORIS PORTUGALSKE
Portugalska leži v Južni Evropi, ob obali Atlantskega oceana na skrajnem zahodu Iberijskega polotoka. Razteza se v 150 do 200 kilometrov širokem pasu južno od pokrajine Minho, ki na severu meji s Španijo, in vzdolž zahodnega pobočja španske Mesete. Serra da Estrela, podaljšek kastiljskih hribov, ki se z najvišjimi vrhovi v deželi dviga sredi ozemlja južno od Doura, deli deželo na severni del, s severnim goratim in srednjim obmorskim ter gričevnatim območjem, in na južni, ki je bolj ravninski in ponekod gričevnat. (Dežele in ljudje, 1993)
1
Splošni podatki Portugalske so povzeti po uradni strani portugalske vlade. 2 José Mattoso «D. Afonso Henriques», Temas & Debates, 2007
Karta 1: Zemljevid Portugalske in njena teritorialna razdelitev na 18 okrajev in 2 avtonomni regiji
(Azore in Madeiro). Vir: Hilken, 2003
K Portugalski spadajo tudi Azorski otoki, ki ležijo približno 1600 kilometrov od portugalske obale v Atlantiku, in otok Madeira, ki se nahaja z bližnjim otokom Porto Santo, otočkom Salvagens in otoki Ilhas Desertas zahodno od Maroka. Azori in Madeira sta avtonomni pokrajini vsaka s svojo vlado in parlamentom. (Karta 2)
Karta 2: Položaj Portugalske v Evropi. Vir: Sunumi, Ltd.
V severnem in srednjem delu kontinentalne Portugalske je v notranjosti obsežna stara uravnava na nadmorski višini 500-800 metrov, nad katero se dvigajo posamična hribovja, od obale pa se zajedajo globoko vrezane doline Doura in Teja ter njunih pritokov. Ta pokrajina spada k stari hercinski grudi Mesete. Zgornji pas severne Portugalske, zajet med rekama Minho in Douro, je podaljšek galicijskega gorovja. V njem prevladujejo z rečnimi tokovi bogata nižinska območja, ki so le ponekod rahlo valovita in gričevnata. Na strmih terasastih pobočjih rastejo vinogradi, ki so znani po vinu portovec. Na severovzhodu, v goratem območju Trás-os-Montes in zgornjem delu Doura, so poseljene doline in pobočja, medtem ko visoke planote poraščajo gosti gozdovi in neobljudene goličave.
Južno od Doura se nahaja Beira, ki se počasi spušča proti zahodu. Na tem od 600 do 1000 metrov visokem gričevnatem in goratem območju se izmenjujejo oljčni gaji in makija.
Med gorovji je najvišja Serra de Estrela (Torre, 1993m), katere visoki granitni vrhovi so popolnoma brez vegetacije. Na zahodu se širi obalni pas, ki se zlagoma spušča proti morju in se končuje v lagunski obali, polni sipin. Tod so značilna pogosto poplavljena riževa polja, na višjem in bolj suhem svetu pa so žitna polja. (Dežele in ljudje, 1993) Gričevnato Estremaduro pokrivajo oljčni gaji, vinogradi in žitna polja, tod so nastala tudi večja naselja. Oljke, vinogradi, sadovnjaki, žitna in riževa polja pokrivajo tudi eno najbolj rodovitnih pokrajin na Portugalskem, nižino Ribatejo, ki je nastala ob spodnjem toku reke Tejo zaradi posedanja morskega dna. Ker se ta pojav nadaljuje, so na tem območju možni potresi. (Dežele in ljudje, 1993; Geografia de Portugal, 2000)
Karti 3 in 4: Stara in nova (NUTS 2 regije) razdelitev kontinentalne Portugalske. Vira: Wikimedia, 2008; Martins, 2008
V južnem delu je uravnana Meseta nižja, na njej so velika, rahlo valovita in redko poseljena prostranstva Alenteja (z nadmorsko višino 300-400 metrov). V gričevnati pokrajini, ki v bližini obale preide v široke pašnike in močvirja, prevladujejo neskončna žitna polja. Pokrajina proti jugu počasi prehaja v razčlenjeno gorovje s kopastimi vrhovi. Vzdolž atlantske obale leži nižji del Portugalske in tu prihajajo ponekod na površje značilno rdečkasti mezozojski peščenjaki, mdr. v slikovitih klifih pokrajine Algarve na jugu. Velik del ravnine je zgrajen iz peščenih rečnih naplavin, ob morski obali so ponekod pasovi peščenih sipin, ob rečnih ustjih pa lagune in slana močvirja (Natek in Natek, 2006). Medtem ko v Alenteju prevladujejo intenzivno obdelana polja in pasovi, poraščeni z makijo, so za pokrajino Algarve značilna strnjena obdelana območja in bogati sadovnjaki z mandljevci, oljkami, smokovci, pomarančevci in rožičevci. (Dežele in ljudje, 1993)
Podnebje je oceansko, le južno od reke Tejo je sredozemsko. Padavine se zmanjšujejo od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu. Na severu je podnebje oceansko z obilnejšimi padavinami z okoli 1100 mm ob obali in do 3000 mm v hribovju.
Proti notranjosti je podnebje vse bolj celinsko in sušnejše (400-700 mm padavin), medtem ko ima jug Portugalske sredozemske značilnosti z milimi zimami ter vročimi in sušnimi poletji. (Natek in Natek, 2006; Dežele in ljudje, 1993)
Klimogram 1: Klimogram Lizbone. Vir: BBC Weather, 2008
Portugalska je dežela pomorščakov in raziskovalcev morij. Med 15. in 16. stoletjem je bila Portugalska glavna ekonomska, politična in kulturna sila. Portugalski imperij je segal na vse celine. Po vzponu drugih kolonialnih sil je njen pomen močno upadel.
Portugalsko je najbolj zaznamovala diktatura Antónia Salazarja, voditelja fašistične Narodne zveze, ki je s pomočjo vojske in ter tajne policije vzpostavil avtoritarno korporativno državo. V tem obdobju država ni doživela ne gospodarskega ne socialnega napredka, saj je bila popolnoma izolirana in zaprta pod vodstvom trdega tradicionalista Salazarja. Njegovo vodenje je bilo togo avtoritarno, s katerim naj bi preprečil razredni boj in nadvlado ekonomije. Izobraževanju ni namenjal prav veliko pozornosti, zato je raven izobrazbe ostala zelo nizka, ena izmed najnižjih v Evropi. Kljub diktaturi, nasilnemu zatiranju opozicije in nesodelovanja v protifašističnem zavezništvu so Portugalsko vključili v Marshallov načrt obnove Evrope (Natek in Natek, 2006).
Država je v preteklosti preživela marsikatero revolucijo in državni udar. Z zadnjo revolucijo leta 1974, znano kot nageljnova revolucija, so uspeli zrušiti diktaturo Salazarja, ki je vladal državi skoraj 50 let. S padcem diktature se je začela vzpostavitev demokratičnega režima. Zelo pomembna posledica revolucije je bilo tudi odpravljanje kolonialnih posesti: »portugalska Indija« (Goa, Damao, Diu) je prešla pod indijsko oblast že leta 1962, v letih 1974-75 pa je neodvisnost dosegla večina kolonij: v Afriki so postale neodvisne Gvineja Bissau, Kapverdski otoki, Mozambik in Angola ter São Tomé in Principe. Leta 1976 se je vzhodni del otoka Timor priključil k Indonziji, leta 1999 pa je Macao kot zadnja kolonialna posest Portugalcev dokončno prešel pod Kitajsko. (Ljudje in dežele, 1993; Geografia de Portugal, 2000)
Po nageljnovi revoluciji in osamosvojitvi kolonij se je na Portugalsko vrnilo okoli 800 tisoč belskih naseljencev (retornados) in veliko črnskega prebivalstva.
Vstop Portugalske v Evropsko unijo leta 1986 je pomenil za državo pomemben korak v razvoju gospodarstva in z njim povezane stabilnosti. Z uveljavitvijo tržnega gospodarstva in ustavnimi spremembami (1989) je Portugalska opustila socialistični model razvoja in izpeljala obsežno privatizacijo državnega sektorja. Toda kljub ugodnemu gospodarskemu razvoju so razlike med gospodarsko razvitimi obalnimi območji in manj razvitimi, pretežno kmetijskimi območji z močno depopulacijo v notranjosti države, zelo velike.
Razlike med severnim in južnim delom Portugalske se zmanjšujejo predvsem zaradi turizma na jugu v regiji Algarve. (Natek in Natek, 2006)
Kljub velikim sredstvom, ki jih država prejema iz razvojnih skladov Evropske unije, še vedno zaostaja za bolj razvitimi državami članicami. Po širitvi EU leta 2004 Portugalci izgubljajo tudi konkurenčno prednost zaradi dotlej cenejše delovne sile, poleg tega pa imajo precejšnje težave tudi s šibkim izobraževalnim sistemom in velikimi proračunskimi izdatki.
Portugalska ima majhno odprto gospodarstvo. Od leta 2000 se je gospodarstvo precej spremenilo – hitro rast je zamenjala počasna rast gospodarstva, celo pod povprečjem Evropske unije. V obdobju 2005-2007 je Portugalska beležila najnižjo gospodarsko rast v zadnjih dveh desetletjih in tako ostaja najrevnejša država nekdanje evropske petnajsterice. Če so nizki stroški delovne sile v devetdesetih pritegnili veliko tujih naložb, se le-te v zadnjih letih zmanjšujejo zaradi hitre rasti plač, gospodarskega mrtvila in konkurence drugih držav. Najhitreje rastoči sektorji so gradbeništvo, finančne storitve, turizem in trgovina ter telekomunikacije, medtem ko sta tekstilna in obutvena industrija v zatonu. (Pogačnik, 2008)
Portugalska ima zelo tog trg dela, kar predstavlja veliko oviro za večjo stopnjo zaposlenosti. Zadnje tri leta narašča stopnja brezposelnosti in je leta 2008 znašala 8%, pri tem da so ženske predstavljale višji delež kot moški. Povečuje se tudi delež nezaposlenih z univerzitetno izobrazbo. (Pogačnik, 2008)
Problem portugalskega trga je, da temelji na nekvalificiranih in intenzivnih delovnih učinkih, ki nudijo nizke plače in nekvalitetna delovna mesta, česar rezultat je nizka produktivnost, ki vodi v nekonkurenčnost.
3. MIGRACIJE, EVROPSKA MIGRACIJSKA OBDOBJA IN
MIGRACIJSKE POLITIKE
3.1. POJEM MIGRACIJE
Migracije so globoko zakoreninjene v zgodovini in sedanji funkciji modernih družb. Pri tem so odigrale ključno vlogo zlasti mednarodne migracije. Družbe prekomorskih dežel so zasnovane na množičnem priseljevanju, nekoč predvsem iz Evrope, sedaj vse bolj iz azijskih in afriških dežel. (Genorio, 1991)
V literaturi se pojavljajo med seboj podobne definicije migracij:
Malačič opredeli migracije oziroma selitve kot prostorske premike posameznih prebivalcev ali selivcev iz odselitvenega v priselitveno območje. Gre za prostorsko mobilnost prebivalstva, pri kateri odselitveno in priselitveno območje definirata selitveni tok (Malačič, 1997). V primeru Portugalske gre za t.i. zaprti selitveni tok, saj sta znani obe območji: odselitveno območje Portugalska in priselitveno območje različnih držav po svetu.
Lukšič-Hacin razlaga migracije kot fizično gibanje posameznikov ali skupin v geografskem prostoru, ki pripelje do relativno trajne spremembe kraja bivanja. Pojem migracije vsebuje tako emigracijo kot imigracijo in zajema hkrati spreminjanje prostorskega in socialnega okolja. Pri tem spremembe kraja bivanja izzovejo pomembne družbene spremembe: spremembe družbenih odnosov, interakcijskih sistemov, družbenih skupin, institucij, norm, vrednot, kulture, identitete itd. Kar je povezano tudi z možnostmi vertikalne in horizontalne socialne mobilnosti. (Lukšič-Hacin, 1995)
Migracija prebivalstva torej združuje pojma emigracijo, ki pomeni izselitev iz izvornega okolja, in imigracijo, ki pomeni priselitev v ciljno okolje. Tako je mogoče učinke migracij identificirati v dveh različnih območjih: v izvornem območju kot posledico emigracije in v ciljnem območju kot posledico imigracije. (Genorio, 1991:17)
Dejavniki, ki povzročajo migracije, so determinante migracij. So zelo kompleksne, raznovrstne ter odvisne od vrste migracij in časa, v katerem potekajo. Običajno ločimo naslednje tri vzroke selitev: gospodarske, politične ter osebne in družinske. Pri gospodarskih vzrokih je glavni motiv za selitev ekonomija, to je pričakovanje boljših delovnih razmer in večjega zaslužka. Te selitve so ponavadi spontane ter v večini primerov individualne in prostovoljne. Pri političnih vzrokih so migranti prisiljeni migrirati zaradi nasilja, spopadov, diskriminacije, omejevanja političnih pravic in svoboščin. Politične migrante imenujemo begunci, izgnanci, brezdomci. Ta vrsta selitev poteka v kratkem, vendar intenzivnem obdobju. Pri osebnih in družinskih vzrokih pa gre za izseljence, ki sledijo svoji družini ali prijateljem, ki so že preseljeni in so se ustalili v novi domovini. (Klinar, 1976; Malačič, 1997)
Na splošno je mogoče trditi, da si migranti prizadevajo za izboljšanje materialne življenjske ravni, za blaginjo zase in za svojo družino, zato so usmerjeni v regije z boljšimi ekonomskimi možnostmi. Te se kažejo v možnostih in raznovrstnosti zaposlovanja, v boljših priložnostih za podjetniško in investicijsko dejavnost, večjih plačah ter drugih denarnih in nedenarnih dodatkih k plačam, v boljših delovnih razmerah, poklicnem napredovanju in vrsti drugih ekonomskih ugodnosti novega okolja. (Malačič, 1997)
Raziskovanje oziroma preučevanje vzrokov selitev izhaja iz teorije t.i. push-pull faktorjev, ki skuša razložiti migracije na osnovi vpliva dejavnikov odselitvenega in priselitvenega območja. Na odselitvenem območju delujejo predvsem push dejavniki, ki potiskajo posameznika iz tega območja, na primer neperspektivne razmere v skupnosti za osebni razvoj. Na priselitvenem območju pa delujejo pull dejavniki, ki privlačijo migrante v to območje (ugodne možnosti za zaposlitev, boljše redno in dodatno plačilo). (Malačič, 1997)
Migracije so v večini primerov načrtovane in so lahko stalne ali začasne, organizirane ali neorganizirane, prostovoljne ali prisilne.
V primeru ekonomskih migrantov se jih veliko odpravi na občasno delo v tujino z namenom vrnitve, a v tujini ostanejo za vedno. Pri političnih izseljencih pa vrnitev dostikrat ne pride v poštev. Z migracijami se tako izoblikujeta dve vrsti migrantov: zdomci in izseljenci. Zdomci so osebe, ki imajo stalno prebivališče v domači državi, vendar zaradi dela ali študija začasno bivajo v tujih državah in se imajo namen vrniti domov. Izseljenstvo je posledica razmeroma množičnega preseljevanja v moderni dobi. Izseljenske skupnosti so se izoblikovale v zadnjih dveh stoletjih, ko so narodi oblikovali svoje nacionalne države. Pri njih gre za stalno naselitev v tuji državi. Izseljenci se od avtohtonih narodnih manjšin in zdomcev razlikujejo v odnosu do teritorija, načinu poselitve, spolni, starostni, izobrazbeni, socialni in politični sestavi, po prostorski in socialni mobilnosti, po razlikah med generacijami priseljencev, organiziranosti navznoter, povezanosti z matičnim narodom (če ta obstaja), odnosih do večinskega naroda in politične organiziranosti. (Klinar, 1979: 15-49)
3.1.1. PRILAGAJANJE MIGRANTOV NOVEMU OKOLJU
Z migracijami so tesno povezani procesi prilagajanja priseljencev v novo družbeno okolje. Ti procesi so še posebno pomembni takrat, ko se migranti in nemigranti razlikujejo po etnični, verski, rasni ali kakšni drugi pripadnosti. Da bi se izognili prevelikim razlikam, so se portugalski emigranti po drugi svetovni vojni množično priseljevali v Francijo, ki je bila po verskih in jezikovnih značilnostih najbližje Portugalski.
Prilagajanje priseljencev običajno poteka v določenih zaporednih fazah (Malačič, 2000). Prva faza je začetna prilagoditev ali akomodacija. V tej fazi se priseljenec prilagodi bolj površinsko, večinoma gre za urejanje osnovnih življenjskih in eksistenčnih pogojev. Minimalna prilagoditev domačinom prepreči, da bi prihajalo do konfliktov in sovražnosti (Klinar, 1976). Akomodacija vodi do hitrih in zavestnih sprememb ter olajša asimilacijo,
Naslednja faza je t.i. kulturna prilagoditev, ko priseljenec prevzema čedalje večji del kulturnih značilnosti novega okolja. Gre za adaptacijo oziroma integracijo. Po Klinarju (Klinar, 1979) je adaptacija proces intenzivnejšega medsebojnega prilagajanja. Imigranti začnejo sprejemati nove vloge tako v šoli, na delovnem mestu, kot tudi na ekonomskem in kulturnem področju, medtem ko so njihove tradicionalne potrebe dostikrat nezadovoljene. (Lazar, 2007)
Zadnja, tretja faza pomeni popolno prilagoditev ali asimilacijo, ko se priseljenec ali priseljenska skupnost popolnoma spoji z novim okoljem, kar običajno traja več generacij (Malačič, 2000). Pri asimilaciji gre za prevzemanje ravnanja, mišljenja, vrednotenja, kulture in načina življenja priseljencev, brez neposrednega zavedanja svojega ravnanja (Klinar, 1979:141). Gre za obojestranski proces, kjer priseljenci prevzemajo nov način življenja od domačinov, domačini pa kulturo priseljencev. Zadnjo stopnjo asimilacije pri meddržavnih migracijah predstavlja naturalizacija ali podelitev tujega državljanstva, kar še pospeši celoten proces prilagajanja. (Malačič, 2000)
Kovačev (1993) deli priseljence na dobro prilagojene, neprilagojene in tiste, ki jih je težko uvrstiti v katero koli izmed obeh skupin.
Prvi so se že identificirali z novo kulturo, kar tudi odkrito izražajo, vendar je njihova zveza z novim narodom kljub očitni naklonjenosti še vedno šibka. Pomembno pri tem je, da se imajo priseljenci možnosti za samopotrjevanje, razširitev lastnih zmožnosti, napredek, uspeh in uresničevanje lastnih ciljev v novi družbi. Gre za t.i. socializacijo zaradi uspeha. (Peternel, 2003)
Za drugo, vmesno skupino je značilna »operativna« akulturacija,ki implicira subjektovo prilagoditev iz pragmatičnih razlogov, vendar ne vključuje njegove identifikacije z novo kulturo. Kljub temu se ta skupina močno približuje prvi, saj so posamezniki dosegli dovolj visoko stopnjo spoznavne diferenciacije, da so sposobne vključevati vrednote in norme tuje kulture. (Peternel, 2003)
V tretjo skupino spadajo priseljenci, ki ne vidijo nobenega razloga za identifikacijo z novo kulturo. Gre za okrepljeno zvestobo normam in vrednotam prvotne skupine.
V prvi dve skupini se uvrščajo portugalski imigranti, saj so po obsežnih emigracijah v industrijsko Evropo veljali za enega izmed najbolj prilagodljivih narodov, ki je bil najmanj konflikten in problematičen. Mnogo Portugalcev je imelo fiksno idejo o boljšem zaslužku v tujini in posledično boljšim življenjskim razmeram, zato se je poskušalo čim hitreje integrirati v družbo, a pri tem ne pozabiti lastnih korenin. Lažjo integracijo v novi družbi so doživljale ženske, medtem ko so imeli moški več težav.
Pri proučevanju prilagajanja priseljencev se ne da osredotočiti le na prvo generacijo emigrantov, saj je pri tem pomembna tudi druga in nadaljnje generacije, ker prikazujejo celotno sliko prilagoditvenega procesa. Prva generacija ima najtežjo nalogo, saj ji odselitev predstavlja preizkus, kako bo sprejeta v tuji državi in kako se bo prilagodila novemu okolju. Medtem ko je način življenja druge generacije ter njenega vključevanja v novo družbo predvsem posledica načina življenja prve generacije. (Lazar, 2007)
V primerjavi s prvo generacijo portugalskih emigrantov, ki ves čas ohranja stik z domovino ter je v tujini velikokrat vključena v domovinska društva in organizacije, druga
generacija ne čuti več tako močne pripadnosti državi, od koder izhajajo njene korenine. Za drugo generacijo je značilna večja asimilacija v novo okolje, ki pa ni nujno lažja kot pri prvi generaciji. Pri drugi generaciji predstavlja največji problem razdvojenost med odraščanjem v portugalskem družinskem krogu (primarna socializacija) in tujim okoljem (sekundarna socializacija), ki se od domačega razlikuje v jeziku in navadah. Pomembno je, da je sekundarna socializacija osebe podobna primarna, sicer se lahko pojavi velika možnost neskladja med primarno in sekundarno socializacijo, do katere pride pri selitvah v tuje okolje. Najbolj so izpostavljeni otroci prve generacije, ki so se izselili s svojimi starši v različnih obdobjih socializacije. Vse to vpliva na posameznika in njegovo izoblikovanje identitete. (Lukšič-Hacin, 1995)
3.2. EVROPSKA MIGRACIJSKA OBDOBJA in MIGRACIJKE
POLITIKE
Na začetku 20. stoletja je bila značilna masovna migracija iz Evrope v Amerike. Po nekaterih virih naj bi se v obdobju od leta 1820 do 1940 izselilo 55-60 milijonov ljudi, od teh jih je 38 milijonov emigriralo v Združene države. Povojni migracijski tokovi so se stekali predvsem v Evropo. Vzorci neto migracije se med posameznimi državami razlikujejo. Medtem ko so bila nekatera območja večinoma prejemniki (na primer Zahodna Evropa), je Južna Evropa spremenila svojo vlogo neto izvora migrantov v neto prejemnika (Dimič, 2003).
Portugalska je v 16. stoletju veljala za pomorsko velesilo ter državo odkrivanja in osvajanja ozemelj na drugih celinah, zato je imela tradicionalno vedno močne emigracijske tokove, sprva v obliki kolonizacije. Ti tokovi so bili usmerjeni v Azijo, kasneje v Amerike, v drugi polovici 20. stoletja pa v Evropo, katero je po drugi svetovni vojni oskrbovala z nekvalificirano delovno silo. V zadnjih dveh desetletjih se je vloga spremenila in sedaj Portugalska beleži močne imigracijske tokove iz bivših afriških kolonij, Brazilije in držav Vzhodne Evrope.
Migracije v današnjem smislu besede so se začele s kapitalizmom. Takrat je prišlo do osebne svobode, ki je omogočala možnost gibanja v prostoru, izboljšanj prevoznih sredstev in razvoja komunikacijskega omrežja. Ljudje so se preseljevali večinoma zaradi gospodarskih razlogov, saj je industrializacija nudila delovna mesta in dobro plačano delo. V tistem obdobju so se preseljevali večinoma kmetje in predstavniki moškega spola. Portugalska je bila ena izmed glavnih držav »oskrbovalk« Evrope z delovno silo, ki je iskala boljše delovne razmere v razvijajoči se Evropi.
Povojno migracijo v Evropi razdelimo v tri faze. (po Dimiču, 2003:4)
Prva se je začela po drugi svetovni vojni in se končala s prvo naftno krizo leta 1973. Evropsko migracijo sta v tem obdobju označevala dva poglavitna trenda: vpijanje obsežnih migracijskih tokov, povzročenih ob velikanskem političnem razkroju druge svetovne vojne in dekolonizacije, ter migracija delovne sile iz južne v severno Evropo, ki se je začela v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je bila dosežena polna zaposlenost, zato se je v severnih državah pojavila potreba po delovni sili. Nekatere države so se odločile odpreti svoje trge dela in okrepiti svojo delovno silo s tujimi
delavci. Glavne države izvora delovne sile so bile države južne Evrope (Italija, Grčija, Portugalska, Španija, Turčija, Jugoslavija) in severne Afrike (Maroko, Tunizija). Glavne ciljne države pa so bile Francija, Nemčija, Velika Britanija, Švica, Belgija, Nizozemska in Švedska. (Dimič, 2003)
Vir: Rebernik, 2006.
Evropske države prejemnice so imele zelo različne pristope k problemu imigracije. Nemčija je na primer želela začasno delovno migracijo. Tujce, ki so jih imenovali
gostujoči delavci (gasterbajterji), so povabili kot delavce in na podlagi tega je bilo
sklenjenih mnogo bilateralnih pogodb z državami izvora. Nasprotno pa je v Belgiji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in v Franciji imigracija potekala skupaj s procesom dekolonizacije, tako da so bili imigranti oziroma vračajoči se emigranti sprejeti kot stalni naseljenci, obenem pa so omenjene države spodbujale tudi nove pritoke iz juga.
Vse bolj odprte kontinentalne države so sčasoma poskušale postati selektivnejše in favorizirati začasno migracijo ter tako upočasniti združevanje družin, čim je narasla domača nezaposlenost. Nemčija je namreč ugotovila, da so predvideni začasni migranti postali stalni.
Karti 6 in 7:Število in smer priseljevanja prebivalstva v Francijo in Nemčijo leta 1970. Vir: Rebernik, 2006.
Druga faza evropskih migracij je trajala od srede sedemdesetih do leta 1989. Zaznamujeta jo recesija in omejevanje imigracij. Recesija je nastopila leta 1973 po prvem naftnem šoku in povzročila velik porast brezposelnosti (npr. v Nemčiji iz 1,1% na 4,7%). Nekatere severnoevropske države so se zato odločile zmanjšati pritoke delovne sile. Južnoevropske države niso bile več izvor novih migrantov, ampak so sčasoma začele postajati imigracijske države za sosednje afriške države in tudi za nekatere države Azije in Latinske Amerike. Rast dohodka na osebo v južnoevropskih državah in pa težavnost doseganja bogatih držav severne Evrope sta prispevala k novi vlogi juga – postal je alternativa za imigrante, ki si obetajo boljše ekonomske priložnosti (Dimič, 2003). Portugalska je v tem času prvič zaznala močan priliv iz bivših afriških kolonij.
Za to obdobje je značilno stalno upadanje delovnih migrantov v severni Evropi, vendar je upad delovnih migrantov zaradi restriktivne migracijske politike deloma nadomestilo združevanje družin, večja rodnost tujk od domačega povprečja in povečanje števila prošenj za azil. Tako so nekatere države severne Evrope v tem obdobju vseeno zabeležile porast tujega prebivalstva, medtem pa so se v osemdesetih predvsem Italija, Grčija, Španija in Portugalska prelevile v ciljne države.
Tretja faza je potekala od leta 1989. naprej, ko je bilo v Vzhodni Evropi konec komunizma, s tem pa začetek migracij vzhod-zahod. Za imigracijo v devetdesetih niso značilni samo tokovi iz Srednje in Vzhodne Evrope. V Franciji in Veliki Britaniji se je imigracija iz tradicionalnih izvornih držav povečala. Francija je privabljala visok delež tujcev iz iberijskih držav, čeprav je njihovo število stagniralo v zgodnjih osemdesetih, medtem ko je delež tujcev iz nekdanjih kolonij naraščal(Dimič, 2003). Proti koncu devetdesetih let je bilo na Portugalskem zaznati povečanje imigracijskih tokov iz držav Vzhodne Evrope, še naprej pa je beležila prihode iz bivših afriških kolonij in Brazilije.
4. KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED PORTUGALSKIH
MIGRACIJ
4.1. ZGODOVINSKI PREGLED PORTUGALSKE IN
PORTUGALSKIH EMIGRACIJ
Nastanek Portugalske sega v 13. stoletje, ko je Portucalia med bojem za vrnitev dela Iberijskega polotoka izpod arabske oblasti širila južne meje svojega kraljestva. Izoblikovala se je nova portugalska država, ki do danes ni spremenila svojih meja. Sporazum z Anglijo leta 1386 je Portugalski zagotovil več desetletno podporo, s pomočjo katere so se portugalski pomorščaki v času geografskih odkritij spremenili v pionirje svetovne trgovine in kolonializma (Dežele in ljudje, 1993).
Slika 1: Dom Afonso Henriques je leta 1139 postal prvi portugalski kralj. Vir: Wikipedia, 2008.
Prva odseljevanja Portugalcev so povezana z odkritji, pomorskim širjenjem portugalskega imperija in kolonialnimi osvajanji tujih ozemelj, ko je Henrik Pomorščak finančno podprl uspešno odpravo na zahodno afriško obalo, kjer so leta 1415 najprej zasedli Ceuto in druge pomembne arabske utrdbe (Tanger, Arzila, Safim, itd.) (Fontes, 2008). Kasneje so se po odkritju atlantskih otokov pričele prve kolonizacije na Madeiro (1420–1425), Azore (1427) in Kapverdske otoke (Cabo Verde). V času osvajanja afriških mest ob obali so se začela tudi odseljevanja Portugalcev na obalo Mavretanije (Arguim), Gvineje, Sierra Leone, obalo Gvinejskega zaliva (São Jorge da Mina), Konga, Angole itd. Konec 15. stoletja je skupno emigriralo okoli 100 tisoč Portugalcev (Fontes, 2008). Potem, ko je Bartolomeo Diaz prvi obplul Rt dobrega upanja, je leta 1498 Vasco da Gama odkril morsko pot v Indijo in takrat so se odprle nove emigracijske poti proti vzhodu. Postopoma so Portugalci poselili vzhodno obalo Afrike, nato Perzijski zaliv, Ormuz v Indiji ter naselja Goa, Diu in Cochim. Napredovali so še vzhodneje vse do Koromandijske obale v Bengalskem zalivu, Malake in Molukasa v Maleziji, Kitajske, Timorja in Solorja v Indoneziji ter vse do Japonske (Karta 8).
Karta 8: Z rdečo barvo so označena ozemlja portugalske prevlade v 16. stoletju. Vir: Luiz Fernando B. Belatto, 2008.
V 15. in 16. stoletju je bilo glavno opravilo Portugalcev izven svoje države odkrivanje pomorskih poti in hkrati varovanje le-teh pred konkurenčnimi Španci, Nizozemci, Angleži in Francozi. V ta namen je Portugalska pošiljala svoje ljudi na strateške pozicije novo osvojenih ozemelj v Afriki, Aziji in Braziliji, ki jo je odkril leta 1500 Pedro Álvarez Cabral. Ta ozemlja so se povezovala ob obalah z vojaškimi utrdbami oziroma s trgovskimi središči za sklenitev trgovinskih poslov, ki so bila ključnega trgovskega pomena za Portugalce, še posebno t.i. Portugalska Indija s trgovino z začimbami (Garcia, 2000). Ocenjuje se, da je med leti 1497 in 1612 odšlo v Indijo 4000 Portugalcev, od katerih se je vrnilo le 10% (Higgs, 1990: 9-10). Portugalska je v začetku 16. stoletja štela le 1,5 milijona prebivalcev (Rocha-Trindade, 1986). Lizbona se je v tistem času razvila v središče trgovinskega prometa. V državno blagajno je pritekalo veliko denarja od prodaje črnih sužnjev iz zahodne Afrike za delo na plantažah v brazilskih kolonijah, trgovine in izvoza vina (Dežele in ljudje, 1993).
Toda ta položaj nenadnega uspeha in moči na svetovni ravni ni trajal dolgo, saj so potrebe in stroški kraljeve družine in plemstva naraščali hitreje od prihodkov. Poleg inkvizicije je portugalsko gospodarstvo oslabilo tudi špansko osvajanje po letu 1580. V 16. stoletju se je prvič zgodilo, da je Portugalska zaznala znake neposeljenosti in pomanjkanje delovne sile v domovini, zato je začela »uvažati« afriške sužnje.
Med leti 1580 in 1640 je Portugalska spadala pod špansko kraljevino, ki se je zapletla v vojno z Nizozemsko in Anglijo, zato so bila osvojena ozemlja na daljnem vzhodu napadena in prevzeta, kar je močno zmanjšalo portugalsko nadvlado na tistem koncu (Sousa Perreira, 1976). Poleg tega je zunanja trgovina Portugalcev čedalje bolj temeljila na nekaj kmetijskih pridelkih, zlasti na vinu, trg pa je bil odprt angleškim izdelkom.
Pozornost Portugalcev se je v drugi polovici 17. stoletja preusmerila v Brazilijo, s tem pa se je preusmeril tudi tok emigrantov. Vse do izgube portugalskega naziva »imperij
začimb« v Indiji je bila Brazilija za Portugalsko nepomembna kolonija. Ocenjuje se, da je
bilo leta 1576. v Braziliji 57 000 Portugalcev, v letih 1580 in 1600 pa naj bi se to število povečalo za štirikrat (Rocha-Trindade in Arroteia, 1986:2).
Prve priložnosti za priseljevanje v Brazilijo so ponujale tobak in sladkor, ki so ju pridobivali z delom sužnjev, pripeljanih iz Afrike. Nato pa se je z odkritjem zlata in nahajališč dragocenih kamnov pričel nov val priseljevanja portugalskih emigrantov. Med leti 1698 in 1750 je v Brazilijo prispelo okoli 800 0001 Portugalcev vseh socialnih položajev z najrazličnejšimi poklici (Rocha-Trindade, 1982:5). Leta 1732 je Portugalska štela okoli 2,4 milijona prebivalstva (Fontes, 2008), kar pomeni, da se je v obdobju šestdesetih let odselila okoli četrtina prebivalstva. Med 17. in 18. stoletjem je Brazilija postala glavna destinacija portugalskih emigrantov.
»Brazilija je pošiljala rdeče-rjav les [drevesna tekočina drevesa brasil je služila kot
barvilo] v Lizbono za nadaljnjo distribucijo, nato sladkor v 17. stoletju in zlate palice v
18. stoletju. V tem času se je odselilo v Brazilijo veliko Portugalcev, med katerimi so bili tako državni uradniki kot kmetje, ki so našli svoje mesto v administraciji, trgovskih poslih in obrti ter na podeželju kot lastniki malih posesti. Glavnina portugalskih emigrantov je prihajala iz severa Portugalske (Minho), a tudi iz Lizbone in atlantskih otočij Madeire in Azorov.« (Higgs, 1990:11-12)
Številni avtorji ločijo emigrante glede na njihov motiv odseljevanja. Serrão imenuje tiste, ki so emigrirali v kolonije na pobudo države v okviru državnega plana koloni (colonos), tiste, ki pa so se odločili emigrirati zaradi osebnih razlogov, neodvisno od državnih iniciativ, večkrat celo z neodobravanjem države, pa emigranti stricto sensu. Tudi Sousa Franco smatra slednje za »prave emigrante«, ki so zapustili domovino v iskanju možnosti po boljših življenjskih pogojih, osebni sreči in svobodi. Od 15. stoletja do druge polovice 17. stoletja so prevladovale emigracije kolonov, ki so zapuščali domovino na podlagi odločne kolonialne politike države. Od druge polovice 17. stoletja naprej pa so prevladovala odseljevanja, ki so bila neodvisna od države. Na podlagi slednjih so se emigracije v globalnem smislu od tega obdobja naprej močno povečale, celo do takšnih razsežnosti, da so leta 1667. (še pred odkritjem zlata) uvedli štiri državne zakone, ki so omejevali odseljevanje v Brazilijo (Serrão, 1982:21). Do druge polovice 18. stoletja so nato uzakonili še devet novih zakonov kot reakcijo proti povečevanju odhodov zaradi odkritja zlata. Množična odseljevanja v 17. in 18. stoletju so v portugalski politiki povzročila veliko nezadovoljstva, saj se je zelo malo emigrantov vrnilo v domovino, kljub prepričanju, tako lastnemu kot državnemu, da se bodo vrnili, ko bodo obogateli. A mnogi po prihodu v Brazilijo preprosto niso več videli razlogov za vrnitev.
Tiste, ki so se vrnili iz Brazilije bogati, so imenovali »Brazilci« (brasileiros). Alexandre Herculano (cv: Rocha-Trindade, 1995:152) je zapisal: »Ime brasileiro ima za nas [Portugalce] pomen, ki je za ostali svet nepoznan in tuj. Na Portugalskem s tem pojmom
poimenujemo posameznike, katerih glavne, skoraj edinstvene, želje so živeti udobno in
preskrbljeno življenje. Gre za posameznike, ki se niso rodili v Braziliji, temveč so odšli iz Portugalske kot zelo mladi in revni ter se leta kasneje vrnili precej bogati.« Za Portugalce
so bili brasilieros dokaz, da je obstajalo boljše življenje, ki ga je bilo moč doseči.
Vitorino Magalhães Godinho1 je ocenil, da se je v dvesto šestdesetih letih (1500-1760) skupno odselilo 1,3 milijona posameznikov, kar je bilo povprečno 5000 posameznikov na leto (Tabela 1).
Tabela 1: Razpršenost Portugalcev po svetu med leti 1500 in 1700.
Vir: Joel Serrão po Vitorinu Magalhãesu Godinhu, 1982
Tudi v 19. stoletju se je odseljevanje iz Portugalske nadaljevalo tako v Južno kot Severno Ameriko, z Brazilijo kot glavno destinacijo.
Prva polovica omenjenega stoletja je pomenila začetek niza sprememb tako v mednarodnem kot v kolonialnem pomenu. Konec 18. in začetek 19. stoletja je zaznamovala industrijska revolucija v Angliji, ki se je kmalu razširila na druge evropske države. Portugalska ni bila sposobna slediti razvoju Anglije, Francije in Nizozemske kot glavnih svetovnih imperijev, zato je ostala ujeta v starem sistemu, ki ji ni omogočal gospodarskega napredka, predvsem zaradi podpisa Methuenske pogodbe2 z Anglijo iz leta 1703. Ta pogodba je bila eden od razlogov, da je Portugalska ostajala kmetijska država in vse bolj odvisna od Anglije. Tudi mnogi poskusi markiza iz Pombala (1699-1782), ki je kot zunanji in prvi minister izdelal številne reforme v duhu prosvetljenega absolutizma, niti liberalnim politikom, ki so po revoluciji 1820. prevzeli politično vodstvo države, se ni posrečilo omajati nastalih gospodarskih razmer. Razvoj industrijskih držav v Evropi je povzročil še večje razlike med Portugalsko in industrijsko Evropo. V tistem času so bili pogoji za življenje na Portugalskem med najslabšimi v Evropi, kar je spodbujalo odseljevanje portugalskega prebivalstva.
Osamosvojitev Brazilije leta 1822 in odprava suženjstva leta 1888 sta povzročili bistvene spremembe v značilnostih emigracij tako kot tudi v njihovem obsegu. Odprava suženjstva je pomenila veliko pomanjkanje delovne sile v Braziliji, še posebej v kmetijstvu, kjer so delali sužnji. Posledično se je povečal interes evropskih držav za Brazilijo, zato so se tja pričeli priseljevati poleg mnogih Portugalcev, tudi Španci in Italijani. Priseljevanja v Brazilijo je pospešila tudi odločitev pruskega ministrstva za trgovino leta 1859, katere posledica je bila ukinitev emigracijskih tokov iz Prusije zaradi slabega ravnanja pruskih delavcev v Braziliji.3 Tako se je potreba po delovni sile še povečala.
1 »Sociedade Portuguesa« v delu Joela Serrãa: »Diccionário de História de Portugal«, ki je citirano v delu Joela Serrãa »A Emigração Portuguesa«, 1982:93.
2 Methuenska pogodba je bila sklenjena med Portugalsko in Anglijo zaradi vse bolj konkurenčne Francije. Portugalska se je z njo obvezala, da izvaža v Anglijo vino brez plačevanja taks, medtem ko je imela Anglija pravico svobodnega uvažanja blaga v portugalske kolonije, še posebej v Brazilijo. Tako je Brazilija kmalu pristala pod monopolom Anglije. Ta pogodba je imela več prednosti za Anglijo kot Portugalsko. (Luiz Fernando B. Belatto, 2008)
3 Peterson C. idr.: Hanwörterbuch des Girenz – und Auslandsdeutschtums. Breslau, 1933, vol I, p. 518. obdobje med
leti 1500 in 1760 število odhodov
1500 - 1580 280 000 1580 - 1640 300 000 1640 - 1700 120 000 1700 - 1760 600 000
Razmere za evropske imigrante so bile takrat precej neugodne, saj so pomenili zamenjavo za sužnje, ki so poprej opravljali manj kvalificirana dela. Zato je bilo upanje po bogatenju in vzponu po socialni lestvici vedno manjše. Mnogi so se vračali v domovino polni razočaranj.
Kot posledica novih razmer so se v Brazilijo odseljevali le revnejši Portugalci, ki so bili večinoma nepismeni. Sousa Ferreira navaja podatek, da je leta 1912. delež nepismenih emigrantov znašal 65,96%. Še večjo stopnjo nepismenosti so imeli emigranti iz Bragançe (severozahod Portugalske) - 91,52%.
V drugi polovici 19. stoletja so se prebivalci najbolj odseljevali iz severnega in centralnega dela Portugalske (Minho, Trás-os-Montes, Beira Alta, Beira Baixa), karta 9. Ocenjujejo, da se je od leta 1822. (osamosvojitev Brazilije) do konca 19. stoletja v Brazilijo priselil okoli en milijon Portugalcev (Rocha-Trindade, 1995). Vzporedno s prevladujočim emigracijskim tokom v Brazilijo so bila pomembna v 19. stoletju tudi odseljevanja v Združene države Amerike, Argentino, obe Gvajani in na Havaje, katerih skupno število je znašalo več tisoč Portugalcev (Silva, 1917:192). Odseljevanje Portugalcev v druge evropske države je bilo najmočnejše v Španijo, kjer so se zaposlovali večinoma v kmetijstvu, rudarstvu in ribolovu. Proti koncu stoletja so se začeli priseljevati tudi v Francijo (Fontes, 2008).
Karta 9: Barvno so prikazane pokrajine (provincias) največjega izseljevanja v 19. stoletju.
Vir: Fernando Candido, 2008
Portugalska, Madeira, Azori, Porto Santo, Kapverdski otoki 3 352 180
Afrika 1 100 000
Azija 580 900
Brazilija, Severna Amerika 5 300 000
skupno 10 332 180
Tabela 2: Portugalci v svetu leta 1820. Vir: Joel Serrão, 1982 (cv. Franzini, 1826)
Razlog za množično odseljevanje Portugalcev je bil v politiki države, ki ni bila zmožna nuditi najosnovnejših pogojev za življenje. Socialna nasprotja so se tako zaostrila, da republika, ki je nastala po koncu monarhije leta 1910, ni mogla rešiti družbenega in političnega nasprotja med industrijskim in kmečkim proletariatom na eni strani ter buržoazijo in tradicionalnimi mogočneži, plemstvom in klerom, na drugi (Dežele in ljudje, 1993). Poleg tega se je država na odhode svoje delovne sile odzvala, namesto z izboljšanjem socialno-ekonomskega stanja v državi, z omejitvami, kar je vodilo v ilegalna odseljevanja. Vzpostavljenega ni bilo nobenega sistema kontrole, ki bi nadzoroval odhode svojih prebivalcev, zato ni bilo težko emigrirati ilegalno niti v prekomorske destinacije. Šele proti koncu stoletja (leta 1886) so se pojavile prve kontrole oziroma beleženja ljudi, ki so želeli emigrirati. Ta beleženja so sicer vsebovala podatke o številu odhodov, toda brez ilegalnih (tabela 3).
leta povprečno letno število emigrantov 1866 – 71 8 584 1872 – 75 15 129 1876 – 80 11 565 1881 – 85 16 882 1886 – 90 20 990 1891 – 95 31 676 1896 - 1900 22 327 1901 – 05 25 668 1906 – 10 39 585 1911 – 15 54 255 1916 – 20 30 899 1921 – 25 31 431 1926 – 30 33 519 1931 – 35 7 492 1936 – 40 8 849 1941 – 45 3 840 1946 – 50 14 214
Tabela 3: Emigracije v tujino in kolonije brez tistih, ki so se vrnili v domovino. Vir: Sousa Ferreira, 19761
Še bolj pa lahko razumemo razsežnosti emigracij, če primerjamo število emigrantov z rastjo prebivalstva – graf 1. Slednji prikazuje, da so bile emigracije precejšnjega pomena že veliko prej kot v sedemdesetih letih 20. stoletja: v prvi četrtini 20. stoletja so emigracije štiri krat presegle rast prebivalstva. Odhode je omejila prva svetovna vojna
Graf 1: Emigracije in rast števila prebivalstva med leti 1890 in 1950. Vir: Sousa Ferreira, 1976.
skupaj z epidemijo pljučne gripe, ki sta zmanjšali tudi rast prebivalstva, kar je prav tako razvidno iz tabele 3. V obdobju 1911 – 1915 je emigriralo 54 255 Portugalcev, medtem ko je število emigrantov med 1916 - 1920 padlo na 30 899 (Garcia, 2000). Močan upad števila emigrantov od leta 1930. naprej je bil posledica svetovne gospodarske krize, katero je neposredno občutila Brazilija in zato omejila priseljevanja. Istočasno so tudi na Portugalskem omejevali odhode. Prihod diktatorja Salazarja na oblast leta 1933 je močno omejila odhode iz države. Njegova politika je odpravila politične reforme republikancev in ustanovila enostrankarsko avtoritarno državo, v kateri je bila prepovedana vsaka oblika opozicije. Nato je druga svetovna vojna omejevala prekooceanski transport, zato je v tistem času upadalo emigriranje v Brazilijo; kljub temu pa se je po drugi svetovni vojni zopet zaznal nov emigracijski tok v to državo z največ 41 518 emigrantov leta 1952. Od tega leta naprej je bil ponovno značilen trend upadanja; leta 1970 je v Brazilijo emigriralo le še 1 669 Portugalcev (Sousa Ferreira, 1976:38–40).
Razlogov za upad je več: Brazilija je bila kljub osamosvojitvi podvržena vplivu industrijskih držav, najbolj Združenih držav Amerike. Pod njihovim vplivom se je povečal gospodarski razvoj Brazilije, še posebno v sektorjih, povezanih z industrijo. Kljub temu, da je Brazilija še vedno potrebovala tujo delovno silo, pa ni potrebovala nekvalificirane portugalske delovne sile, ampak specializirano, ki so jo nudile le industrijske države. Poleg tega so se morali tam živeči portugalski imigranti soočiti tudi z vedno bolj konkurenčnimi ostalimi stalnimi priseljenci. Zato so se Portugalci začeli priseljevati tudi v druge prekooceanske države.
V prvi polovici 20. stoletja so se portugalski emigranti priseljevali največ v Brazilijo in Združene države Amerike, Argentino, Venezuelo, Urugvaj, Jamajko, Gvajano (Demerara), Surinam, po drugi svetovni vojni tudi v Kanado. (Carvalho Arroteia, 2007; Rocha-Trindade, 1995)
V drugi polovici 20. stoletja so se zaradi povečanja cen kave na svetovnem trgu povečali individualni odhodi v afriške kolonije, predvsem v Angolo, ki je imela ogromne plantaže kave. Mnoge Portugalce sta nizek življenjski standard in brezposelnost prisilila, da so zapustili Portugalsko in odšli v afriške kolonije upajoč na boljše življenje. Leta 1950 je bilo štiri petine proizvodnje kave, ki je predstavljala glavno izvozno blago Angole, v rokah belcev (Ferreira, 1976).
5. PORTUGALSKE EMIGRACIJSKE POLITIKE
(večinoma povzeto po Pimentel, 1991)
5.1. EMIGRACIJSKE POLITIKE PRED 25. aprilom 1974
Pred letom 1933. se je do neke mere spoštovala pravica do migriranja, po tem letu pa je migracijsko gibanje prešlo pod državni nadzor in bilo podvrženo gospodarstvu ter imperialističnim interesom države. V 31. členu iz leta 1933. je bilo zapisano: »Država
ima pravico in obveznost do koordiniranja ter upravljanja gospodarstva in socialnega življenja prebivalcev.« Državni cilji so bili poseljevanje nacionalnih ozemelj (kolonij),
varovanje emigrantov in nadzorovanje emigracij (Baganha, 2003).
Leta 1932. se je začela diktatura Antónia Salazarja. Z zgoraj omenjenimi cilji je »Nova država« (Estado Novo) izrazila svoje interese v Afriki, zmanjšati državno potrebo po delovni sili in povečati finančne kapacitete na račun prihrankov emigrantov, ki so pošiljali denar svojim družinam v domovini. V ta namen je strogo nadzorovala odhode domače delovne sile na mednarodni delovni trg.
Slika 2: António de Oliveira Salazar Vir: Wikipedia, 2008
Salazar je vstopil v vlado že leta 1926. kot državni finančni tajnik, ki mu je uspelo uravnotežiti pozitivno stanje javnih financ zaradi česar je pridobil naklonjenost mladih intelektualcev in vojaških oficirjev, ki so se identificirali z njegovim avtoritarnim in antiliberalnim pogledom na svet. Naklonjena mu je postala tudi cerkev, ki je v njem videla rešitelja pred republikanci, poleg nje pa je užival tudi naklonjenost zemljiških posestnikov, poslovnežev in bankirjev, ki so mu bili hvaležni za izhod iz finančne krize v
času prve republike. Leta 1932 je Salazar dobil diktatorska pooblastila in postal
demokratičnimi svoboščinami. Vodil je strogo politiko skupaj z učinkovito tajno policijo (PIDE1), ki je zatirala in zapirala vse nasprotnike režima. Portugalska je postala korporativna država s plansko ekonomijo, ki je vedno bolj slabela in vodila državo na rob ekonomskega zloma (Zgaga, 2005). Zaprtost in represivna politika države sta povzročili izredno slabe življenjske razmere, revščino in težave z zaposlitvijo na podeželju. Diktatorski režim je državo popolnoma izoliral od ostale Evrope.
Slika 3: Podoba Salazarja iz tridesetih let 20. stoletja. Gre za reklamni oglas, ki ga prikazuje kot bojevnika, rešitelja po mnogih letih zatiranja in branitelja krščanske civilizacije. Vir: Carlos Fontes, 2008.
V tistem času se je zanimanje za emigracije in afriške kolonije izredno povečalo, saj so oboje prinašale koristi za državo, ki je vzpostavila tako kolonizacijske kot emigracijske politike.
Kolonizacijske politike so temeljile na treh vsebinah: gospodarskem izkoriščanju s pomočjo prisilnega dela Afričanov in najete domače delovne sile, asimilacije in akulturacije ter organiziranih emigracijah. Ena od značilnosti kolonialne politike je bila ustanovitev kolonata2, preko katerega bi postopoma poseljevali afriška ozemlja z belim prebivalstvom in s tem pridobili večji nadzor nad kolonijami. Portugalsko odseljevanje v afriške kolonije z Angolo in Mozambikom na čelu je bilo vedno utemeljeno z ekonomskimi razlogi. Portugalska ni mogla absorbirati presežka delovne sile zaradi svoje nizke ravni gospodarskega razvoja. Brezposelnost, socialno pomanjkanje na podeželju in pritisk fašističnega režima so bili leta 1930 glavni oblikovalci migracijskih trendov na Portugalskem. (Castelo, 2004)
Država je v emigracijah videla koristi za odpravljanje stalnega primanjkljaja v trgovinski bilanci. Toda po drugi jih je omejevala s številnimi politikami, saj ni odobravala emigracije izven svojega ozemlja, razen če ni šlo za emigracije v afriške kolonije pod
1
PIDE = Polícia Internacional e de Defesa do Estado.
2Kolonat je kmetijski sistem s koreninami v antičnem Rimskem cesarstvu. Temeljil je na medsebojnem dogovoru zemljiškega gospodarja in kolona, ki je dobil zemljišče zgolj v obdelovanje, za povračilo pa je posestniku dajal del pridelka. (Geografski obzornik, november 1999)
stalnim nadzorom. Za Salazarjevo vodenje države je bil značilen nasprotujoč odnos do emigracij, saj se jih je hkrati spodbujalo in omejevalo.
Prve emigracijske politike so se pojavile že pred letom 1933, ki so sicer nadzorovale in varovale emigrante, ne pa jim tudi v celoti prepovedale odhode.
V petdesetih letih sta začela veljati dva odloka (Odlok št. 33918, 05/09/1944, in Odlok št. 36199, 29/03/1947), ki sta strogo nadzorovala in celo prepovedala odhode portugalskim državljanom. Glavna značilnost teh dveh odlokov je bila prepoved emigracije, razen v posebnih primerih (1. člen). Prvi odlok je temeljil na odloku iz leta 1929, ko je bilo prepovedano emigrirati državljanom starejšim od 14 let in mlajšim od 45 let, ki niso uspešno zaključili osnovne šole. Glede na to, da je bila stopnja nepismenosti zelo visoka, je država na preprost način zajezila emigracije. Z odlokom iz leta 1944 je država prepovedala izdajo navadnih potnih listov delavcem v industriji in kmetijstvu. Drugi odlok je dovoljeval odseljevanje na podlagi sklenjenih sporazumov oziroma konvencij, ki so izpolnjevale pogoje za vstop v drugo regijo ali državo.
Država je med drugim opredelila načela in določbe o zaščiti emigrantov ter pogoje za odobritev emigriranja (2. člen). V ta namen je leta 1947 ustanovila Odbor za emigracije
(Junta da Emigração), ki je imel za strateški cilj izvajanje posebnega sistema, na podlagi
katerega je bilo mogoče določiti najvišje število odhodov po regijah ter po dejavnostih, pri tem pa upošteval regionalne potrebe po delovni sili in strukturi aktivnega prebivalstva. Odbor za emigracije je bil med drugim zadolžen tudi za izdajo t.i. potnih listov za emigrante.
Porast ilegalnih emigracij je leta 1965 povzročil imenovanje posebne komisije, katere končno poročilo je bilo posredovano ministrskemu svetu. Poročilo se je lotilo problematike emigracij in s tem pokazalo državno skrb za resničnost portugalske diaspore. V ta namen je istega leta ministrski svet sprejele naslednje resolucije:
- obdržal se je odlok iz leta 1962, ki pravi, da so bile emigracije dovoljene, toda vlada je imela moč in pravico prepovedati emigracije v določeno državo ali regijo,
če bi se ji to zdelo potrebno;
- ustanovitev državne službe za zaposlovanje in združiti emigracijske politike z politiko državnega zaposlovanja;
- izboljšanje vsebine in delovanje sporazumov za izseljevanje;
- revizija pravnih in upravnih omejitev, ki so veljale pri odhodu v tujino, ter jih prilagoditi takratnim zahtevam emigracijske politike;
- poostritev nadzora in pregona tihotapcev (engajadores), ki so emigrantov pomagali zapustiti državo ter višje kazni;
- določitev prehodnega obdobja, ki je ilegalnemu emigrantu omogočala identifikacijo in prijavo pri konzularnih uradnikih v tujini.
Po sprejetju resolucij in kljub omejitvam, so se tako legalne kot ilegalne emigracije v naslednjih letih povečale, po ocenah naj bi se jih izselilo ilegalno samo v Francijo preko 200 tisoč v dveh letih (1970-1971) (Pimentel, 1992:53).
Zato so prejšnje odločbe dopolnili s prepovedjo uporabe navadnega potnega lista pri emigraciji oziroma v primeru njegove uporabe izvršitev kazni.
Diktatorski režim je izoliral državo od ostalih evropskih držav. Osnovna načela Salazarjeve politike so odražala gospodarsko organizacijo, sestavljeno iz več istovrstnih ali sorodnih podjetij z monopolističnimi cilji, gospodarsko-socialne intervencije in kolonialni imperializem. Poleg tega je tajna služba (PIDE) kaznovala vse tiste, ki so nasprotovali režimu. V tistem času se je veliko portugalskih državljanov odselilo ilegalno, da bi pobegnili pred režimom in odhodom v kolonialne vojne v Afriki.
Dejansko so imeli prebivalci na voljo tri načine emigriranja:
- anonimni, v primeru, da mu je Odbor za emigracije izdal potni list za emigrante;
- »na besedo«, ko je oseba pridobila delovno pogodbo v tujini ali osebno pismo, v katerem je bila poklicana v tujino z zagotovilom o opravljanju dela; (Santos, 2004) - ilegalni, ki je bil najdražji, najbolj tvegan in naporen način, saj je pot vodila preko Španije čez Pireneje v Francijo s pomočjo t.i. tihotapcev (engajadores).
5.2. EMIGRACIJSKE POLITIKE PO 25. aprilu 1974
24. aprila 1974 je mladim častnikom iz skupine Gibanje oboroženih sil (MFA) uspelo v enem dnevu dotolči vladavino diktatorskega režima Salazarja. Državni vojaški udar je med prebivalce prinesel svobodo (Dia de Liberdade). Vojaški osvobodilni prevrat so poimenovali nageljnova revolucija, ki je Portugalcem prinesla vzpostavitev novega demokratičnega režima. Marcelo Caetano, ki je vodil državo po Salazarjevi smrti leta 1970, je bil odstavljen, na oblast je prišel General Spinola, ki je postal predsednik republike. Najbolj očitne spremembe so bile podržavljenje največjih gospodarskih podjetij in razlastitev veleposestev.
Zelo pomembna posledica revolucije je bilo pospešeno odpravljanje kolonialnih posesti v Afriki, ko so razglasile neodvisnost Gvineja Bissau, Kapverdski otoki, Mozambik in Angola ter São Tomé in Príncipe. S tem so se končale tudi kolonialne vojne.
Do velikega zgodovinskega preobrata je prišlo tudi v odseljevanju, saj sta se obsežna emigracijska tokova, tako medkontinentalni kot znotraj-evropski umirila. Število odhodov se je zmanjšalo zaradi dveh ključnih razlogov:
- gospodarske recesije, ki je povzročila, da so države prejemnice uvedle stroge omejitvene politike za tuje delavce ter
- političnih in socialnih sprememb, ki so sledile revoluciji 25. aprila.
Konec kolonialne vojne v Afriki in velika pričakovanja, ki jih je prinesla revolucija, sta začasno umirila odhode Portugalcev, ki so se zmanjšali iz 79517 (l.1973) na 43397 (l.1974) in 24811 (l.1975). Kljub temu je bila problematika odseljevanja še vedno prisotna, saj je po letu 1974 živelo več kot en milijon Portugalcev zunaj meja domovine. Pri vsem tem pa je potrebno izpostaviti, da revolucija še ni nujno prinesla razcvet države. Breme kolonialnega obdobja je zapustilo svoj pečat, in sicer v centraliziranemu upravnemu aparatu in retrogradni miselnosti, ki jo je spremljalo zaničevanje dela in inovacij v proizvodnji. Poleg tega je nacionalizacija večine podjetij pripeljala do množenja državnih uradnikov, ki so si nakradli veliko denarja in spominjali na parazite,
