219 Varstvo Spomenikov, 44 – poročila rana in je nastajala v več gradbenih fazah od zgodn-
jega srednjega veka.
Pšata se v pisnih virih prvič omenja že leta 1302 kot Peyzhat. Ohranil se je dokument iz leta 1393, ki govori o Veitlu von Peyschatu, ki je podaril nekaj svoje zemlje zato, da bi lahko imela kapela sv. Petra vedno svojega duhovnika. Iz tega dokumenta lahko torej sklepamo, da je v 14. stoletju na mestu današnje cerkve stala najprej kapela, to pa so pozneje prezidali in jo oblikovali kot samostojno cerkev. Cerkev sv. Pe- tra (Sc. Petrus zw Pawschaitt) se kot cerkev, in ne več kot kapela, omenja že v dokumentih iz leta 1526, ko so se zbirale dajatve za protiturško obrambo. J.
V. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) cerkev omenja kot podružnično cerkev mengeške župnije.
Leta 1752, v obdobju obširne barokizacije srednjeveških cerkva na Slovenskem, so cerkev sv.
Petra močno predelali v smislu omenjene baročne estetike. Cerkev je vse do danes ohranila baročno za- snovo. Gre za enoladijsko cerkev z ravno zaključenim prezbiterijem, ki ima porezane vogale. Nad prez- biterijem se pne kupola. Ladja je obokana z dvema polama obočnih kap. V ostenje so vključene plitke niše, ki imajo funkcijo stranskih kapel. Na desni strani prezbiterija je k cerkvi prizidana zakristija.
Zvonik stoji tik ob glavnem vhodu v cerkev in je vključen v gradbeno maso manjše vhodne lope.
Največ cerkvene opreme je iz 19. stoletja. Najstarejši in najkvalitetnejši del baročne opreme je zagotovo lesen baročni pevski kor, ki je bil izdelan v drugi po- lovici 18. stoletja po obnovi cerkve.
Gre za edinstven primerek lesenega baročnega pe- vskega kora, ki je v nasprotju z mnogimi drugimi uspel preživeti poznejše prenove. Ohranil se je tudi baročni stranski oltar, ki je posvečen Mariji z otro- kom. Oltar je signiran in opremljen z letnico: Peter Janeshitshz, 1767. Glede na oblikovanje in način poslikave domnevam, da je poslikan pevski kor starejši kot omenjeni oltar, vendar bodo to potrdile ali ovrgle poznejše umetnostnozgodovinske analize.
Na pevskem koru ni letnice nastanka oziroma signa- ture izdelovalca.
Pevski kor je trapezaste oblike in je v celoti sestav- ljen iz lesenih nosilnih elementov, stopnic, podesta in ograje. Vsi elementi so poslikani. Leseni podporni tramovi so »oblečeni« v lesene obloge, ki tvorijo ste- bre s korintskimi kapiteli. Kapiteli se nadaljujejo v nastavke, ki so ozaljšani z angelskimi glavicami.
Stopnice so lesene in preprosto oblikovane. Ograja je poslikana in izrezljana. Spodnja stran tal pevskega kora je bogato poslikana z dekorativno poslikavo, ki je v osrednjem delu likovno nadgrajena še z motivom Marije z otrokom.
Ograja pevskega kora je bogato profilirano oblikova-
na. Razdeljena je na tri dele. Osrednji del ograje, ki je vpet v dvoje poudarjenih nosilnih elementov, rahlo polkrožno izstopa.
Že v letu 2005 so stekli prvi pogovori v zvezi z restavracijo pevskega kora. Na poslikavi so bile vidne razpoke in sledovi zajedavcev, bila je v precej slabem stanju. Podrobnejši ogled je pokazal, da je bila v preteklosti vsaj enkrat precej amatersko prebarva- na. Pevski kor bo treba poleg restavracije poslikave tudi statično učvrstiti. V letu 2007 je bil k sode- lovanju prenove pevskega kora povabljen ZVKDS, Restavratorski center iz Ljubljane. Restavratorji so celotno leseno konstrukcijo pevskega kora premazali z biocidnimi sredstvi, vse snemljive lesene dele pa odpeljali v restavratorsko delavnico ZVKDS. Tam so omenjene lesene elemente najprej zaplinili, da so preprečili nadaljnje delovanje lesnih insektov. S poslikave so nato odstranili nečistoče in sekundarne preslikave ter premaze. Po čiščenju so originalno polihromacijo utrdili in jo dodatno vezali na leseno podlogo. V zaključni del postopka restavracije v letu 2007 je sodilo tudi utrjevanje in čiščenje originalne pozlate in posrebritve.
V letu 2008 nameravamo nadaljevati in končati restavratorske posege na pevskem koru. Sledili bodo domodelacija manjkajočih delov, kitanje poškodb, rekonstrukcija pozlate in posrebrnitve, retuša poli- hromacije in postopki zaščite navedenih restavrator- skih posegov.
V času restavracije bodo potekale tudi umetnost- nozgodovinske raziskave, katerih cilj bo natančnejše datirati nastanek pevskega kora in ga podrobneje umetnostnozgodovinsko ovrednotiti.
Maja Avguštin
197EŠD:
Naselje: Ptuj Občina: Ptuj
Ime: Pokrajinski muzej Ptuj Področje: R
Obdobje: prva polovica 19. stoletja
V letu 2007 smo iz Pokrajinskega muzeja Ptuj, dobili v delo devet slik (bidermajerskih portretov) iz prve polovice 19. stoletja.
Umetnost, nastalo za meščanskega naročnika v prvi polovici 19. stoletja, najpogosteje imenu- jemo bidermajer. Tudi omenjenih devet portretov sodi v to likovno obdobje. V nemški in avstrijski strokovni literaturi uporabljajo pojem bidermajer za obdobje od let 1813/1815 do marčne revolu- cije 1848. Stil simbolizira nepolitično kulturo nižjega srednjega sloja. Čas je prevzel tudi nekaj
220
Varstvo Spomenikov, 44 – poročila
poznoromantičnega spogledovanja s podeželsko preprostostjo in naivnostjo. Za to obdobje so prav tako značilne slike manjših formatov, saj so bile namenjene opremi meščanskih salonov.
Ptuj, slika pred restavriranjem (foto: arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj)
Slike, ki smo jih dobili v restavriranje, so imele številne poškodbe. Nekatere so bile v pretek- losti neustrezno restavrirane (plombe so bile podlepljene z nereverzibilnimi lepili, retuše so bile neustrezne in potemnele), nekatere slike so bile mehansko poškodovane (luknje v platnu, odstopajoča barvna plast, nagubanost platna), vse slike so bile prevlečene s končnim lakom, ki je v desetletjih močno potemnel, prav tako pa je bila tako na licu kot tudi na hrbtu slik prisotna plast nečistoč. Podokvirji na določenih slikah so bili dotrajani in neustrezni (brez zagozd), zato jih je bilo treba nadomestiti z novimi.
Pred restavriranjem smo slike fotografsko in pisno dokumentirali. Preden smo jih začeli sne- mati s podokvirja, smo z voščeno pasto utrdili odstopajočo barvno plast na licu slik. Z vso
previdnostjo smo odstranili zarjavele žeblje in slike sneli s podokvirjev. S hrbtne strani smo mehansko odstranili umazanijo in neustrezne podlepljene kose platna. Na očiščeno površino smo s hrbtne strani nanesli voščeno maso, slike dali v reintoilažno mizo in s tem utrdili barvno plast.
Ptuj, slika po restavriranju (foto: arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj)
Sledilo je odstranjevanje odvečne voščene paste z lica slik. Na podlagi sondažnih raziskav, ki so sle- dile, smo izbrali mešanico ustreznih topil, s kat- ero smo slike očistili nečistoč, porumenelih la- kov in neustreznih sekundarnih retuš. Z voščeno maso smo slike podlepili na novo platno in jih ponovno dali v reintoilažno mizo. Po očiščenju odvečnega materiala z lica slik smo poškodovana mesta zakitali s tonirano voščeno maso. Površino nastalih plomb smo izravnali in jih izolirali s šelakom. Slike smo napeli na podokvir. Površino smo lakirali s končnimi laki. Poškodovana mesta smo retuširali in barvno poenotili.
221 Varstvo Spomenikov, 44 – poročila Faze restavratorskega postopka smo sproti foto-
grafirali in dokumentirali.
Bine Kovačič, Vlasta Čobal Sedmak
198EŠD: 581 Naselje: Ptuj
Občina: Mestna občina Ptuj
Ime: Spodnja Hajdina – arheološko najdišče Hajdina
Naslov: Mariborska cesta, parc. št. 1998/12, k. o.
PtujPodročje: A
Obdobje: rimsko obdobje
Poročilo podaja rezultate arheološkega iz- kopavanja na zemljišču 1998/12, k. o. Ptuj, na južnem poselitvenem območju Mariborske ceste na Ptuju, ki se je izvajalo od 1. do 9. av- gusta 2007. Zemljišče leži v osrednjem vzhod- nem predelu arheološkega najdišča v Spod- nji Hajdini, razglašenega za kulturni spomenik državnega pomena. Arheološke raziskave na celotnem zemljišču so se opravile po naročilu investitorke in lastnice, ki je v primeru, da bi rezultati raziskav to omogočali, nameravala na zemljišču zgraditi manjšo stanovanjsko hišo.
Zemljišče je bilo v preteklosti obdelovalna njivska površina, ki pa je bila pred časom opuščena in spremenjena v travnik. Po nadzo- rovanem odrivu ornice (0,30 m) so se poka- zali ostanki nivelirane rimskodobne ruševine (odlomki strešne opeke, prodnikov, drobcev malte, različne lončenine) in plast temnosivor- jave rahlo prodnate zemlje, drobci opeke, lesne žganine, fragmenti rimske lončenine, sigilatnih in steklenih posod in kovinskih predmetov, od katerih izstopa najdba železnega noža, ter izdel- kov iz kosti (s krožci ornamentirana ploščica, obloga kovinskega držaja šila in noža). Plast se je nalagala na prodnati in peščeno meljasti geološki podlagi (pojavi na globini 0,5 oziroma 0,65 m pod površino), ki jo je odložila reka Drava v mlajšem holocenskem obdobju. Večina vkopanih arheoloških struktur se je pokazala že po odstranitvi ruševinske plasti na globini 0,45 m, sledove nekaterih, predvsem ostanke lesene arhitekture v severnem delu izkopišča, pa smo detektirali nekoliko globlje.
Na podlagi stratifikacije najdišča, vkopanih in grajenih arheoloških struktur, njihovih medse- bojnih odnosov in najdb v njih je mogoče ločiti dve gradbeni fazi stanovanjsko-gospodarske
enote, ki jo sestavlja več objektov (trije na razis- kovani lokaciji). Gre za preraščanje arhitekture od prvotno postavljene lesene stojkasto grajene stavbe stanovanjsko-gospodarske narave, pozne- je pozidane v objekt stanovanjske namembnosti (objekt 1), in postavitev samostojnih zidanih stavb (objekta 2, 3) v sklopu obrtne dejavnosti, ki so jo izvajali na tem prostoru. O tej je mogoče sklepati po najdbah razrušenih ognjišč oziroma peči z ostanki bronaste mase, žlindre, livarskih lončkov, bronastih polizdelkov in odpada (SE 4, 22–23) ter po najdbah vodnjaka in dveh vkopanih objektov (SE 60, 11), od katerih ima eden stojkasto konstrukcijo s plitvo vkopanimi tlemi (SE 11). Prvi pregled materialnega gradiva postavlja življenje in aktivnosti na tem prostoru v čas 2. stoletja, prenehanje pa v prvo četrtino 3. stoletja, če je razumeti novčno najdbo Iuliae Mammae (222–235) tik pod ruševinsko plastjo med objektoma 2 in 3 kot »ante quem non«.
Nadaljnjo fazo na najdišču predstavlja najdba petih skeletnih grobov, vkopanih v ruševine stavbišča na severovzhodnem delu izkopišča.
Pridatki steklenih in keramičnih posod ter pred- meti osebne noše, izmed katerih izstopajo deli gagatnega nakita, zlat prstan in velika čebulasta križna fibula, postavljajo pokope v čas poznega 3. in 4. stoletja. Glede na stratigrafske podatke gre v fazo poznorimskega grobišča umestiti tudi jarke (SE 1, 2), ki so bili verjetno izkopani s funkcijo odvodnjavanja in meje na vzhodnem obrobju urbaniziranega južnega grobišča Pet- ovione na desnem dravskem obrežju.
Po terenski raziskavi smo severni del izkopišča, kjer so bile ostaline že močno destruirane, zasi- pali, prav tako pa tudi dobro ohranjene temelje dela objekta 2, ki smo jih predhodno prekrili s folijo. Osrednji del izkopišča smo pustili odkrit.
Lastnici je bilo dovoljeno, da v tem delu postavi želeno novogradnjo, v ureditvi dostopne poti oziroma zelenice ob vzhodnem robu parcele pa naj upošteva prostorsko umestitev dobro ohran- jenih temeljev rimskodobnega stavbišča. Ob morebitni priložnosti raziskovanja na sosedn- jem zemljišču bo kadar koli omogočena prezen- tacija rimskodobnega objekta 2 v celoti.
Arheološke terenske raziskave je opravila arheološka ekipa ZVKDS, OE Maribor, Iz- postava Ptuj, pod vodstvom arheologinje Marije Lubšina - Tušek. V ekipi so sodelovali arheolog Andrej Magdič, dokumentalisti Vesna Bandelj, Nataše Svenšek, Duško Belič in Danilo Cvetko ter delavci študenti s ptujskega in ormoškega območja.
Marija Lubšina - Tušek
