Težke teme na stran – èeprav so se te izmuznile tudi v ustvarjanje zgodb, ki so tu zbrane. Lianhua je sedela na kamnu in strmela v globino ribnika, kjer so se med prelepimi lotosovimi cvetovi podile raznobarvne zlate ribice. Lianhua je poznala postopek povezovanja nog, videla je svoje sestre, sestriène, prijateljice, ki so jim mame z dolgim svilenim trakom tesno povile štiri prste na nogah in jih spodvile tako, da so se skrili pod nežna stopala.
Potem so morali hoditi tako dolgo, da so se zlomile kosti prstov na nogah in so ostali zmečkani pod nogami.
Nemi spremljevalec
Moje življenje se je končalo tisto nedeljo, takoj po obredu, ko mi je dekle dovolilo, da se slečem.
Novi èeveljci
Dolgo je gledal vznožje čevlja, nato pa obul drugega in s tal pobral kartonsko škatlo. Zdelo se je široko kot morje, kamor mu je obljubila, da bosta šla. Ne da bi jih pogledal, se je ostro ozrl nazaj na nasprotni breg reke in mrko pohitel.
Šele ko se je pogreznilo za bližnjim hribom, je žena vstala in odšla sta nazaj do velike hiše.
Èevlji ožulijo roke
Vagabrundar
Èevlji, šolni in èižme
Svoj levi èevelj sem postavila ob njegovega levega in desnega ob njegovega desnega in se èudila identièni obrabi. Veè let po njegovi smrti sem oèistila in zložila v vrsto še tisto oèetovo obutev, ki je še nisem porazdelila: temno modre plastiène natikaèe z reliefno površino za masiranje podplatov, obuval jih je za pod tuš, èrne plastiène natikaèe z mehkim podplatom, ki jih je nosil za na plažo, usnjene natikaèe za v hišo, èrne letne usnjene salonarje z usnjenim podplatom, rjave letne salonarje z usnjenim podplatom in vojaško zelene gumijaste škornje za na vrt in za v gozd.
Kdo bi jih nosil
Pogosto mi je pripovedoval zgodbe otrok vzgojnega zavoda Janeza Levca, kjer je delal kot varuška. Babica je mislila, da skriva neke knjige, mama je mislila, da ima notri nože in les, iz katerih mi je rezljal figurice. Toda moj oče je rekel, da skriva princeso, ki jo je zlobna čarovnica spremenila v kamen.
Ko sem dedka vprašal, kaj je prav, se je zasmejal in mi rekel, da je notri izgubljen zaklad, ki bi lahko komu koristil. V domišljiji sem si predstavljala igrače iz stekla, srebra in zlata, čudovite princeskine obleke in izgubljene gusarske zaklade. Še preden je bila zgrajena naša hiša, so dedek, babica in mama živeli v pravem gradu.
Pripovedovala mi je, kako so se skrivale po temnih grajskih kleteh in si pripovedovale strašljive zgodbe. Tudi sama sem se rada igrala v parku pred gradom in lezla v votlo drevo, tako kot moja mama, ko je bila otrok.
Levi
Na nas se je spomnila šele čez kakšen teden, ko smo pošteno zasmradili in zasmradili vso klet. Umila in namazala nas je in slišali smo jo reči, da bomo nekaj časa v redu. Z njimi se je sprehajala po dvorani, ob pogledu na nastopajoče pa se nam je naježila koža.
Belina
Bose nogice
Mali oglas / velika priložnost
Poèuti se kot doma
Vezalka
Petintrideset
Stojnica je bila polna, ko smo vanj naložili šotor in vso opremo za kampiranje. Šotor, stoli in miza v prtljažniku, oblačila, brisače, blazine, posoda in ostalo na zadnjem sedežu, čevlji pod sedežem. Med sprehodom mi je zaupal, da so za njim boljši časi, a da ga je življenje popeljalo na dno.
Spraševal se je, kaj zanj pomeni postati doktor znanosti, ko pa mu je življenje pravzaprav dalo najpomembnejše. Po nekaj letih službovanja na svojem področju je spoznal prijetno, a zelo ambiciozno sodelavko, s katero sta sklenila poslovno in kasneje tudi partnersko sodelovanje. Pozneje, ko se je družina povečala na hčerko in sina, tudi njegova ljubezen do njiju ni mogla nadomestiti mladostne študentske ljubezni.
Kljub otrokovi puberteti se je odločila slediti svojim ambicijam in sprejela mamljivo ponudbo.
Bilo me je sram
Miklavževi èevlji
Našla ga je
Svet pripada vsem
Avle ni bilo mogoče zakleniti, ker je imela stopnišče, ki je vodilo v zgornja nadstropja, zato so čevlji kar naprej izginjali. Mogoče je tisti večer res preveč popil in ni zaprl pipe na jeklenki, a lahko prisežem, da so bile krive z oljem prepojene kuhinjske krpe, ne pa pijača. Kar se je zgodilo potem, je zbledelo v njegovem spominu kot megla ali nevidno črnilo ali taleč se himalajski sneg.
Ženska se mu je v Turèiji izgubila – njeno izginotje ni bilo tako skrivnostno kot izmaknjeni èevlji, razloga za razhod ni skrivala, celo predstavila mu ga je –, sam pa je potem nadaljeval potovanje v Indijo, kjer je ostal do naslednje monsunske sezone. Dovolj dolgo je bil tam, da bi lahko pozabil na šišenski pripetljaj, èe se mu ne bi ta besedna zveza, nesreèa in ženska, vžgala v lice. Tiste, ki so po konèani vadbi odhajale v Èokoladnico na kavo, so vedno znova ugibale, kaj se mu je pripetilo v Indiji: morda se je znašel v šaolinskem obraèunu, doživel udar strele v monsunskem neurju, napad bengalskega tigra ali je reševal sveèenice iz požara v templju, kdo ve, toda glede èevljev so si bile enotne.
Obliznili so mu stisnjene ustnice in ga spravili v dobro voljo, Gašperja pa so razburili. Nacionalna televizija je poslala novinarja na ulice, da bi vprašal za mnenje »navadne« državljane. Kamera je preletela njene lase, viseče pod snemljivo kapo s šiltom, na kateri je pisalo Moskisvet.com, preletela nakupovalni voziček, do roba napolnjen s smetmi v belih plastičnih vrečkah, in kdaj.
Prepričan sem, da napetost med Indijo in Pakistanom ni povezana s krajo čevljev." In še: »Res je, da izgine več ženskih kot moških čevljev, a ne bi rekla, da so kraje delo ženomrzcev, a k nam prihajajo predvsem ženske. Ženska se rahlo ziblje naprej in nazaj, s stisnjenimi rameni in glavo na prsih, kot da meditira.
Èevlji dedka Mraza
Nekateri so peli, drugi deklamirali ali plesali, vsako leto pa so nas naučili skupinsko igro. Komaj smo čakali dan, ko bo Božiček prinesel darila in ga bomo presenetili s predstavami. Oblečen je bil v gosto dlako, na glavi je nosil bel klobuk, obraz pa so mu krasili veliki brki in dolga brada.
Ko je košaro postavil na tla, so otroci skupaj zapeli pesem Bela kučma, dolga barda. Naše predstave so se vrstile, Božiček nas je pohvalil in začel klicati po imenu, mi pa smo kar žareli. Dobili smo točno tisto, kar smo si želeli in najbolj potrebovali, vključil pa je tudi veliko sladkarij in sadja.
Dolgo časa smo verjeli, da nas je obiskal pravi Božiček, dokler ni končno ena od Lužnikovih hčera na glas in pred vsemi ugotovila, da ima Božiček enake čevlje kot njen oče in tudi govori na enak način. Takrat je hišo podrl Dedek Mraz - in res se je prikazal prijazen in nasmejan obraz očeta Lužnika. Darilo so kupili naši starši in v tem je skrivnost, zakaj smo dobili točno to, kar smo želeli in potrebovali.
Takrat je družabno in zabavno življenje v bloku izginilo, naši otroci so prehitro odraščali in vse več je bilo obšolskih dejavnosti. Glasbena šola, športni treningi in podobno so izpraznili igrišča, zamenjali so se stanovalci, zgradili so nove stanovanjske hiše – in vse je bilo drugače.
Vzemi naju
Prah na rdeèem laku
Zasopla je, nato pa rekla: "V stari gnusobi." Trznila je nazaj, se spotaknila, skoraj padla, potem pa le ujela ravnotežje in z glasnim jokom zbežala.
Preveliki in premajhni
Popolni sijaj
Še preden si je utegnila obuti nogavice in obuti bleščeče črne čevlje, da bi šla v trgovino po svež kruh in mleko. Očka, ki je od upokojitve rad še malo poležal v postelji, tokrat ni prebudil vonj po kavi. Kljub začetni demenci je bil tako priseben, da je po telefonu poklical sina, ki je poskrbel za njen takojšnji prevoz v bolnišnico.
Prve na drugi polici v omari, kamor jih je dal oče, ko jih je pred dnevi zadnjič očistil do popolnega sijaja. Ko sem ga obiskala, sem večkrat videla, kako ji čisti čevlje, tudi njene čudovite črne čevlje s pentljami. Njegov glas je bil skoraj šepet: »Revica, kako obtolčene in boleče noge je imela naša mama.
A glej, kako težek je bil njen korak, spredaj in ob straneh je čisto zguban, le široka stopala, zviti, stisnjeni prsti in močni odtisi so zgubani. Ne samo, da je v otroštvu trdo delala na lokalni kmetiji, ampak ni mogla niti hoditi po ulici. Imela je vse, lahko si je kupila, kar je potrebovala in želela.« Glas mu je nato zlomil žalost: »Ni ji še bilo treba oditi.
Peljala sem ga v kuhinjo, kjer sva spila kavo in jedla piškote, kot včasih z mamo.
Sandali z marjetico
Moje spričevalo je bilo prej darilo moji mami, ki je ravno takrat praznovala rojstni dan. Čeprav sem že skoraj pozabila na sandale s cvetlicami, sem pomislila, da bi si jih lahko privoščila tudi sama. On bo splezal na jelko, trgal storže in jih vrgel na tla, jaz pa jih bom pobirala.
Storži se izgubijo, ko padejo v grmovje in jih je težko najti, če jih ne pobereš takoj. Boris je plezal in metal storže, jaz pa v goščavo in jih nabiral. Za dva vreča klasja so dali tri jelke; dali smo jih v voziček in odpeljali domov.
Srce mi je poplesavalo, ko sem razmišljala, ali bo polovica teh storžev že zadošèala za moje sandale. Doma je Boris iz vreèe stresel nekaj storžev in rekel, da so ti storži zame, ostali pa njegovi. Teh storžev še našel ne bi, èe bi bil sam, da veš.« Hotela sem zagrabiti svojo vreèo, èeprav je bila pretežka, da bi jo sama nesla, a bratranec me je prehitel in pobegnil s storži in vozièkom.
Boris je medtem že iskal voziček, da bi naložil svoje storže in jih odpeljal v zadrugo. Srce mi je zastalo, a sem vseeno vprašala, če lahko odkupijo tudi moje smrečice.
Odhod
Škornji
Bosa
Mojster
