L I T E R A R N I N A T E ^ A J
MOJE NAJVE~JE VESELJE JE NA GORAH
[aljiva
planinska
zgodba
3 3 2
2
UVOD
Trojica mladih hribolazcev, ki so jo sestavljali Josip Hauptman, Ivan Koren~an in Anton [kof, se je 23. julija 1892 podala na naj-vi{ji vrh Karavank – Stol. "Krasno vreme, prelep razgled in mi~en {opek planinskih cvetlic so razveseljevali mlada srca. Po~ivaje na trdi skali ugibali so, kako da je po vseh slovenskih hribih, kamorkoli jih pelje pot, videti le tuje delo. Tuja roka zaznamuje pota, postavlja ko~e in napravlja po na{ih slovenskih tleh le nem{ke napise in ka`ipote – komu? Ve~inoma slovenskim hribolazcem! Vzdramimo se! rekli so na trdi skali sede~i mladeni~i, podali si roke, pobratili se ter za trdno sklenili, ne prej odnehati, dokler se ne ustanovi slovensko planinsko dru{tvo. Resno so se poprijeli dela. Te`ko je bilo pri~eti… A trud ni bil prazen. Na{li so somi{ljenikov, katerim se je tudi potrebno zdelo tako dru{tvo." 27. januarja 1893 so se zbrali na ustanovnem ob~nem zboru v vrtnem salonu pri Mali~u v Ljubljani in ustanovili Slo-vensko planinsko dru{tvo, ki neprekinjeno deluje do dana{njih dni kot Planinska zveza Slovenije. Letos tako mineva 120 let od njene ustanovitve, katere pobudniki so bili zabavni mladeni~i, ki jih je povezovala ljubezen do hoje v hribe in `ivljenja na-sploh. Povezali so se v klub z imenom Pipa, saj je vsak ~lan dru-{~ine moral vedno imeti pri sebi toba~nico, v`igalice in pipo. Vsako nedeljo, kadar ni bilo mogo~e obiskati katere izmed slo-venskih gora, so se bili dol`ni povzpeti na Drenikov vrh ali kasneje na Ro`nik. Tam so se sestajali in pri tem radi prepevali in "kolikor toliko z glasovi harmonizirali". Tam so med drugim
udo-5 5 4
4
ma~ili tudi igro marja{. Imeli so svoja pravila, ki so bila sestavlje-na iz kazni, predvidenih za neupo{tevanje teh pravil. Marsikoga, ki je `elel samo poskusiti, kako je v hribih, so navdu{ili. Za svoje izlete so si omislili posebne ~epice oz. klobuke z ne preve~ {iroki-mi krajci in okra{ene s planinskim cvetjem. Udele`evali so se so-kolskih ma{karad in prirejali plese, katerih zaslu`ek so namenili delovanju SPD. Izdajali so svoj ~asopis Planinski {aljivec. Izhajal je enkrat tedensko. Vsebina je sestavljena iz kratkih {aljivih zgod-bic ali vicev, opremljenih z zgovornimi ilustracijami, iz ugank, rebusov in pesmi. Veliko {al v njem se je nana{alo na gospice in gospodi~ne. Na primer naslednja.
Skrita hudobnost.
Gospod: Povejte mi, gospodi~na, zakaj da imate va{ega psa tako radi, saj je vendar tako grd.
Gospodi~na: Rada ga imam zaradi tega, ker je u`e od otro~jih let pri meni.
Gospod: Za Boga! Ali je mogo~e, da pes dose`e tako starost.
^asopis je izhajal le v enem ro~no napisanem izvodu. ^lani SPD so ga lahko prebirali zastonj, ne~lani pa so morali zanj pla~ati 2 kroni. Prav gotovo pa je v ~asu svojega izhajanja razveseljeval mnogo bralcev oziroma obiskovalcev Ro`nika in marsikatera {ala, zgodbica v njem je aktualna {e v dana{njem ~asu. Vedrina, dru`enje, prijateljstvo, ljubezen do gora, lastnosti, ki so odliko-vale dru{~ino {estih neporo~enih mo`akarjev, pobudnikov usta-novitve Slovenskega planinskega dru{tva, so bile navdih za temo leto{njega vseslovenskega literarnega nate~aja Moje najve~je
ve-selje je na gorah. Planinci, gorniki so {e dandanes ljudje dobre volje, ki znajo ob~udovati in u`ivati lepote gorskega sveta skozi objektiv smeha in veselja. [olarje smo zato povabili, da nam napi{ejo {aljive planinske zgodbe, v katere bodo vpletli odlomke iz del priznanih slovenskih pisateljev, in sicer:
– Ne, ni se zbudil zmaj v ledeni jami, medved iz Trente ne hla~a za nami in tudi avtomobil ne ropo~e. To je Trebu{nik, ki leze na vrh in sopiha ko meh.
Stric je bil popolnoma zbit. Toliko, da se je {e obdr`al na nogah. Ves zasopel in potem se je opotekel v stolp, da bi se ne prehladil, kajti bilo je ob~utno mrzlo jutro. Toda gorje, moja zla slutnja se je uresni~ila! Vhod v stolp ni bil umerjen za Trebu{nikov trebuh. Naj se je {e tako upiral, vse je bilo zastonj. Ni {lo in ni {lo, ne naravnost, ne po strani. (Janko Mlakar, Kako je Trebu{nik hodil na Triglav, str. 24)
– Trije mulci smo se potepali po fu`inskih planinah. Ker smo bili vsi bolj ali manj "plonk", smo spali kar po kak{nih pastirskih stanovih ali kjer se je pa~ dalo. Na hotel "Vedro nebo" se v bohinjskem koncu ~lo-vek bolj te`ko zanese. Zato pa je nas zaneslo na neko planino, kjer je pasel nek stari ata …
(Du{an [kodic, Nekaj hribovsko okroglih, PV, 2012, {t. 3, str. 137) – Poprej tako spokojno skupno le`i{~e je o`ivelo. Vsi smo bili pokon-ci in diskusija o tem, ali naj bo okno odprto ali zaprto, se je zavlekla dolgo v no~.
Vse `ivljenje `ivi v pernicah in sploh ne ve, kaj je zdrav duh v zdravem telesu. Poglejte kak{en smrad je v zraku, z no`em bi ga lahko rezal!
7 7 6
6
Ko sem okno odprl, se je kar valilo ven! Je prepri~eval odpiralec. Samo, da ga je odprl, `e me je zbadalo po hrbtu, je jadikoval profesor. To se ne bo dobro kon~alo za na{e zdravje.
(Matja` Kmecel, S prijatelji pod macesni, Zalo`ba Obzorja Maribor, 1978, str. 111)
"Ljuba Fani, v gorah bacilov sploh ni. ^e jih nisi v tisti {katlici, ma-zilih in di{avah prinesla s seboj, bodi kar brez skrbi, Kolikokrat sem bil premo~en do ko`e, pa {e nahoda nisem dobil."
"Dobro, saj vem, da pred teboj nobena ne velja. Rada bi vedela, ali si u~il otroke higiene ti ali jaz?" U`aljena je segla v nahrbtnik in pote-gnila iz njega prebel rob~ek, s ~ipkami ograjen. Z njim je osna`ila no`. "In ~e ga uni~im," je govorila bolj sebi ko bratrancu; "ljub{e mi je, kot da bi se oku`ila."
(Fran Sale{ki Fin`gar, Gospod Hudournik, MK, 1979, str. 100) Prispelo je 150 zgodb iz 38 slovenskih osnovnih {ol in vse so bile po svoje posebne, izvirne in sme{ne. Na{i junaki so za`iveli v razli~nih vlogah, situacijah in okoljih. Gospod Trebu{nik se je z obilico sendvi~ev povzpel na Triglav, Krn in {e kam. Na vrhu pa vedno ugotovil, da so vrata v stolp premajhna, ne pa njegov tre-buh prevelik. S pomo~jo dobre vile in sivke je celo shuj{al, a kaj, ko je zaspal in je urok prenehal veljati, trebuh pa mu je ponovno zrasel. V neki zgodbi se je zaljubil v lepo mladenko, shuj{al in sedaj ljubezen do gora prena{a na svoje otroke. Najbolj zabavno pa je bilo, ko je po naporni turi zaspal in so si otroci njegov tre-buh sposodili za trampolin. Dru{~ine prijateljev, ki so po~itnice pre`ivljale po planinah, so spoznavale pastirsko `ivljenje in se
nau~ile sirariti, pasti ovce, razumeti je`evo govorico, prepozna-vati medveda v kravah in marsikdaj so pristale v toplih kravjih poticah. Najbolj veselo pa je bilo v planinskih ko~ah na skupnih le`i{~ih po celodnevnih planinskih turah, ko je bila vsebina na-hrbtnika skoraj v celoti pospravljena v trebuhih, ki pono~i niso bili ravno navdu{eni nad po~itkom in spanjem. Sobe, v katerih je vsaj petnajst plju~ porabilo ves kisik, so o`ivele in za~ela se je bitka za odprto oz. zaprto okno. Najve~krat so zmagali odpiral-ci, ker je sve` zrak med alpskimi vrhovi najbolj{i zdravnik. Go-spa Fani je s svojim {armom dame in pretirano higieno sprav-ljala v zadrego marsikaterega ne~aka, mo`a, h~erko ali prijatelja, saj se je `e na dale~ videlo, da po svoji roza opravi, kot mak rde-~ih li~kih in me{anici kemi~nih substanc, ki so jo zasledovale na vsakem koraku, ne spada na gorske steze med spro{~ene pohodnike. Vsi mladi pisatelji so v prispevke vlo`ili veliko ustvarjalne ener-gije in domi{ljije. Komisija v sestavi Vladimir Habjan (urednik PV), Meta Ko{ir (slavistka in u~iteljica likovnega pouka), Danica Taljat (slavistka, u~iteljica), Urban Golob (planinski pisatelj, alpinist) ter Irena Cerar (urednica National Geographic Junior in avtorica knjige Pravlji~ne poti Slovenije) pa pred nalogo izbrati najbolj{e. V na{i knji`ici jih lahko preberete in se ob njih nasmejete. Na veselo branje!
Natalija [tular, kustosinja pedagoginja
Literatura: Peter Mik{a, Kornelija Ajlec: Slovensko planinstvo, PZS, 2011
9 9 8 8
SPISI
od 4. do 6. razreda
Patricia @upanovi~, 6. razred, O[ 16. december Mojstrana,
mentorica: Polona @agar
Zala Kri`nik, 4. razred, O[ Vransko Tabor,
mentorica: Simona Jan
Manja ^epelnik, 6. razred, O[ 16. december Mojstrana,
mentorica: Polona @agar
Tadeja Pepelnjak in Ma{a Zara Li~en, 5. razred, O[ Maksa
Pe~arja ^rnu~e, mentorica Alenka Velkavrh
Veronika Saje, 6. razred, O[ Belokranjskega odreda Semi~,
mentorica Anica Jak{a
Vid Sedej, 5. razred, O[ Toneta ^ufarja Maribor,
mentorica Bojana Sto`er
1. mesto: 2. mesto: 3. mesto: 4. mesto: 5. mesto: 6. mesto: NAGRAJENCI:
1 111 1
100
Sestri~na, bacili in gore
Patricia @upanovi~, 6. razred
Bil je eden tistih hladnih, a son~nih ponedeljkov, ko mi je v ~asu
popoldanskega po~itka zazvonil telefon. Bila je moja te~na in s higieno obsedena sestri~na Fani. Vem, da je treba skrbeti za sna-`nost in negovati svoje telo, ampak tako nore `enske, ki se ji zme-{a, ~e si vsakih pet minut ne umije rok, poleg na{e Fani ni! Vsaka druga beseda, ki pride iz njenih skrbno negovanih ust, je poveza-na s ~isto~o ali higieno! Skoraj edini ~lovek poveza-na svetu, ki se mu da prena{ati njene oslarije, je njen mo`, a na vsake kvatre moram njeno blebetanje poleg njega poslu{ati tudi jaz. Kar, mimogrede, ni po{teno, ampak ne bom preve~ ovinkaril, temve~ se bom vrnil k moji skrbno za~rtani zgodbi.
Ko je zazvonil na{ hi{ni telefon, sem najprej dve celi minuti pora-bil, da sem uti{al na{ega psa Uga. Nato pa, ko je telefon {e kar oddajal tisto ~udno melodijo, ki mi je {la `e po{teno na `ivce, sem z ogromno muko dvignil slu{alko, ~eprav si je nisem `elel, saj sem vedel, da bom njo uti{al {e te`je kot psa. Ko sem `e dvig-nil telefon in izdavil tihi "dober dan", me je na{a Fani vsaj {tiri minute karala, ker se nisem takoj oglasil, nato deset minut z mano raz~i{~evala, kako je njena h~i nemarna, ker dvakrat ne pobri{e posode, temve~ samo enkrat, kako ne zlo{~i kuhinjskega pulta s ~istilom in suho krpo po vsakem pripravljenem obroku in kako si je upala dotakniti sosedovega ma~ka, na katerem je toliko
1 133 1
122
bakterij in u{i in … ne vem {e ~esa, pa ~eprav si je potem Mojca umila roke.
Ah, Mojca, v~asih se mi ubo`ica zelo smili, njen starej{i brat Tadej pa tudi. Njuna mati, moja predraga sestri~na Fani, vso svojo po-zornost posve~a ~isto~i, ne pa njima. ^e je `e tako obsedena, naj posvoji to sna`nost ali se z njo celo poro~i!
Ko se je nehala prito`evati nad svojo h~erko, je kon~no posveti-la svoj `aromet {e vame, a le za nekaj trenutkov. Vpra{aposveti-la me je, kako je z `eno in otroki, a ko sem omenil, da sta otroka ravnokar peljala Uga na sprehod, me je ponovno pri~ela kritizirati, kako je na{ pes navadna razvajena mrcina ali nekaj podobnega. A ker sem vedel, da ima vsak njen klic namen, sem si `elel izvedeti, kaj si dama `eli tokrat.
Kon~no me je vpra{ala nekaj, kar sem takoj ob`aloval. "Poslu{aj, Andrej in jaz sva se pogovarjala, da bi se skupaj podali na dvodnev-ni izlet v gore. Ti si `e tako izku{en, sama pa si res ne upava iti. @elela sva se podati na Krn, saj si mo~no `eliva videti Krnsko jezero. Prespali pa bi lahko v Gomi{~kovem zaveti{~u. Kaj meni{ o tem?" Fani v gorah? Nikoli! Krn je eden od dvatiso~akov, Krnsko jezero pa eno najlep{ih, to je res. Toda Fani, ki pride na vrh te mogo~ne gore, to je mo`no le v sanjah! Pa vendar – moja ljubezen do gora je ogromna, in ~e si dama `eli na Krn, naj poskusi, toda jaz njene opreme ne nameravam nositi. Si `e predstavljam, kako s seboj vla~i na stotine protibakterijskih sredstev in na milijone, morda
celo bilijone rob~kov in prti~kov! Kdo ve, morda s seboj vzame {e nekaj zavojev toaletnega papirja.
In tako sem ji odgovoril: " Z veseljem, sestri~na draga, samo po-vej, kdaj naj bi to bilo." "S srede na ~etrtek, ~e ti je prav, ob {estih Pri podnu," je pripomnila, kot da ve, kje se za~ne pot na Krn. Tako sem se veselil srede, ki se je pribli`evala s svetlobno hitrost-jo. Moja ljuba `ena in jaz sva `e od nekdaj obo`evala gore, to strast sva si delila, odkar sva se spoznala, sedaj pa jo usmerjava {e v najina otroka – v Bora in Jelko. Po imenih najinih otrok lahko sklepate, da imava rada tudi drevesa, brez katerih ne bi bilo `ivlje-nja. In tudi zato sva se odlo~ila za ti imeni in vesela sva, da nama najina otroka popestrita prav vsak dan. A tokrat grem na Krn brez moje soproge, ki si v sredo in ~etrtek ne more privo{~iti dopusta v slu`bi. To me je malo raz`alostilo. S Fani pa se bosta morala tako ubadati dva mo{ka, in to se {e nikoli doslej ni obneslo kot najbolj{a mo`nost.
Napo~ila je te`ko pri~akovana sreda. @e ko sem parkiral pri dre-`ni{ki {oli, ki je bila na{e izhodi{~e, sem vedel, da se Fani in njen mo` ne bosta pojavila pravo~asno. Pa {e prav sem imel – zamu-jala sta za samo dobrih deset minut, za kar sem prepri~an, da ni bil kriv Fanin mo`, marve~ ona. Seveda je moja sestri~na nemu-doma poiskala izgovor, ki pa me ni preve~ zanimal. Ko pa smo si opremo nalo`ili na rame, smo se odpravili po poti, ki je bila skrb-no ozna~ena z markacijami. Nismo dolgo hodili, ko je Fani iz svojega prenapolnjenega nahrbtnika vzela kremo in si z njo
za-1 155 1
144
~ela mazati roke. Bilo je dokaj mrzlo jutro in temperature le nekaj stopinj nad ledi{~em, kar pa ni bilo ni~ obi~ajnega za jesenski ~as. Ker je bilo {e dosti temno in ker Fani ni bila izku{ena planinka, je nekajkrat skoraj omahnila, saj se je spotaknila ob korenine mogo~nih, ob~udovanja vrednih dreves. Ura je bila sedem in Fani ter njen mo` sta bila `e precej prepotena, ~eprav je bil njun tempo po~asnej{i, kot pa sem ga vajen. Oba sta si `elela nekaj mi-nut po~itka, a jaz sem vztrajal pri tem, da se ustavimo {ele po osmi uri, saj si dolg po~itek zaslu`imo {ele po slabih dveh urah hoda. Pila pa sta tako in tako vsakih pet minut. Bil sem zelo `alosten, saj smo hodili {ele dve uri, in dal sem jima ~as za dalj{i po~itek, toda pri{li nismo skoraj nikamor. Pred nami je bilo {e ogromno, ve~ kot polovico poti. Onadva pa sta se `e plazila po kolenih, kot da bi ju do vrha lo~ilo le {e nekaj korakov. Ampak, hvala bogu, Fanin soprog je bil bolj razumen. Ko si je Fani privo{-~ila zajtrk in si `elela odrezati rezino kruha, ker si doma ni pripra-vila sendvi~a, ampak je seboj prinesla kar cel hlebec kruha, me je prosila za no`. Z veseljem sem ji ponudil svoj pipec. Sicer ga je bolj postrani pogledala, a ga nazadnje le sprejela, kajti druge izbire ni imela. Toda pred uporabo ga je morala skrbno obrisati, tedaj pa se je oglasil njen mo` Andrej, ki je `e te`ko poslu{al, ko je, kot je bilo v njeni navadi, za~ela govoriti o bacilih. Rekel ji je: "Ljuba Fani, v gorah bacilov sploh ni. ^e jih nisi ti v tisti {katlici, mazilih in di{avah prinesla s seboj, bodi kar brez skrbi. Kolikokrat sem bil premo~en do ko`e, pa {e nahoda nisem dobil." "Dobro, saj vem, da pred teboj nobena ne velja. Rada bi vedela, kdo je u~il otroke higiene. Ti ali jaz?" je u`aljeno segla v nahrbtnik in poteg-nila iz njega prebel rob~ek, s ~ipkami ograjen. Z njimi je osna`ila
no`. "In ~e ga uni~im," je govorila bolj sebi kot meni, "ljub{e mi je, kot da bi se oku`ila." Sam resni~no nisem imel kaj pridati, saj sem vedel, da ta manj{i spor ni imel prostora za tretjega sogovor-nika. Nenadoma pa je Fani vstala, mi pomolila pipec, vse zlo`ila nazaj v nahrbtnik in se odpravila nazaj proti avtu. Oba z Andre-jem sva klicala za njo, toda `enska je povsem svojeglava. Niti ozrla se ni nazaj. Tudi sama sva zlo`ila stvari v nahrbtnik in se po-gnala za njo. Toda hodila je hitro in tudi jaz je nisem dohitel. Tako smo se videli {ele pri avtomobilu, kjer se je naslanjala na prtlja`nik. [e sre~a, da je imel klju~e Andrej, sicer bi nama res pobegnila. Ni se poslovila, le sedla je v avtomobil in mrko gleda-la. Tako smo se odpeljali vsak po svoji poti domov. Nismo pri{li na mogo~ni Krn in nismo si ogledali prekrasnega jezera. Zame se je izlet kon~al dokaj klavrno. Toda – ne boste verjeli, kdo me je poklical naslednji ponedeljek. Fani, kdo pa drug! Ni mi pojasnje-vala, kaj jo je pi~ilo tisto sredo, vpra{ala je le: "Gremo s srede na ~etrtek na [krlatico?"
Ta moja sestri~na pa res vedno vi{je cilja, na koncu bo `elela {e na Triglav.
1 177 1
166
Moje najve~je veselje v gorah
Zala Kri`nik, 4. razred
Na{a dru`ina se je odlo~ila, da gre na izlet na Veliko planino, da
se nau`ijemo lepot narave in nadihamo sve`ega zraka. Vsa dru-`ina se je `e zbrala pred hi{o, razen mame Fani. Ko se je kon~no le prikazala, smo jo vsi spra{evali, kaj je tako dolgo po~ela. Obrazlo`ila je, da si je morala urediti nohte na nogah in jih nalakirati z `ivo rde~o barvo. To pa vzame nekaj ~asa. Vsi smo bili primerno obuti v planinske ~evlje, ona pa v opankah. S sabo smo vzeli nahrbtnike, razen Fani. Ona je imela pripravljeno `ivo rde~o torbico v stilu nohtov na nogah, seveda. "No, a gremo?" je vpra{ala Fani. Vsi smo jo ~udno pogledali. Odpravili smo se na pot, ki je bila vijugasta in malce strma. Malce pod ko~o se je Fani ustavila in sedla na veliko skalo. Vsi smo jo priganjali, naj {e malce vztraja, ker smo skoraj na cilju. Ona pa je samo rekla, da si mora popraviti make up. "Po~akamo te na vrhu!" se je nanjo zadrl bratranec Jaka. Bili smo `e na vrhu in malicali, ko se nam je pridru`ila Fani. Najmlaj{i sin je takoj opazil, da mama nima ve~ rde~e torbice in njeni `ivo rde~i nohti so se spremenili v rjavo barvo. Njen mo` je zavohal, da nima ve~ tak{nega vonja, kot ga je imela, preden smo {li. Fani je sedla in nekaj ~asa gledala predse. Mimo je pri{el pastir. Vpra{al je, ~e morda kdo pogre{a `ivo rde~o torbico. Fani je zaklicala: "Moja je. Vzela mi jo je hri-bovska po{ast." Pastir se je samo smejal in ji vrnil poslinjeno in raztrgano torbico. Fani se mu je lepo zahvalila. Ko je pogledala
1 199 1
188
v torbico, je videla, da je v njej velika luknja in da v njej ni ve~ ni~esar, razen rob~ka s ~ipkami.
"No, zdaj pa {e ti bacili," je rekla.
"Ljuba Fani, v gorah bacilov sploh ni. ^e jih nisi v tisti {katlici, mazilih in di{avah prinesla s seboj, bodi kar brez skrbi. Koliko-krat sem bil premo~en do ko`e, pa {e nahoda {e nisem dobil." "Dobro, saj vem, da pred teboj nobena ne velja. Rada bi vedela, ali si u~il otroke higiene ti ali jaz?"
U`aljena je segla v nahrbtnik in potegnila iz njega prebel rob~ek, s ~ipkami ograjen. Z njim je osna`ila no`.
"In ~e ga uni~im," je govorila bolj sebi ko bratrancu; "ljub{e mi je, kot da bi se oku`ila."
Kon~no je za~ela malicati. ^isto vse je pojedla. Ko je pojedla, je {la opazovat krave. Hotela jih je pobo`ati, one pa so glasno za-mukale. [la je do koz, ki so meketale in se ji odmikale. Na koncu je {la {e do ovc, one so ji le dovolile, da jih pobo`a. Vrnila se je k mizi, a so se vsi oddaljevali od nje, ker je oddajala ~udne vonje. Nih~e ji ni upal povedati, da je stopila na kravjek. Njen mo` je vpra{al, ~e bi se vrnili v dolino. Vsi so se strinjali, razen Fani. "Ostanimo malo {e tu. Rada bi {e nekaj vpra{ala pastirja."
"Prav!" smo se vsi strinjali.
Fani se je odpravila iskat pastirja. Ko ga je kon~no na{la, ga je prosila, ~e ji lahko poka`e, kako se hrani krave, koze in ovce. "Z najve~jim veseljem," ji je odgovoril pastir. [el je do krav. Tam ji je razlo`il, da ~e bo vpila, se `ivali ustra{ijo in gredo stran. Pastir je nastavil roko s suho travo in krave so pri{le k njemu. Poskusila je {e Fani in uspelo ji je. Nahranila je {e ostale krave, ovce in koze.
"Jaz pa sem mislila, da te `ivali jedo samo brikete. Tako kot ka`e-jo reklame na televiziji."
Pastir se je na ves glas zasmejal. Fani je kar naenkrat postalo v{e~ v hribih.
Pri{el je ~as odhoda. Vsi so nestrpno ~akali, kje bodo sre~ali po-{ast, ki je mami Fani raztrgala torbico in vzela iz nje stvari. Ker so bili `e malce utrujeni, so se odlo~ili, da gredo po bli`njici. Tam se je na jasi pasel majhen ~rn bikec, ki je `ve~il Fanino {minko in tla~il njene vla`ilne rob~ke. Fani je jezno gledala, ostali pa smo se samo smejali, ko smo spoznali, kdo je hribovska po{ast. Brez na{e mame Fani bi bil na{ izlet kar malce dolgo~a-sen, ali ne.
2 211 2
200
Fina gospodi~na v gorah
Manja ^epelnik 6. razred
Kon~no po~itnice, sem si mislil sam pri sebi. Dolgi po~itni{ki
dnevi brez {ole in ostalih nadlog. Samo po~itek in gore. Oh, po-zabil sem se predstaviti. Ime mi je Miha in zelo rad hodim v hribe. Lani smo s so{olci splezali na Triglav. Od takrat naprej ne hodim le na manj{e izlete v gore, ampak na prave vzpone. Za te po~itnice se {e nisem odlo~il, kam bom {el. Vem pa le, da se bom imel fino. Komaj ~akam! Le {e pomisliti moram, kam bom {el in povedati star{em. To bo mala malica! "Miha, malica!" No, saj sem rekel, da bo to mala malica. "@e grem, mami!" sem se zadrl nazaj. Stekel sem po stopnicah v kuhinjo. O~e je `e sedel na stolu in bral ~asopis. Mami pa je kuhala kavo. "No, kam gre{ pa letos?" me je vpra{ala mami. "Ne vem {e," sem ji odgovoril. "Pre-dlagam, da gre{ letos na manj{i vzpon," je rekel o~e. "Zakaj?" "Ve{ letos gre s teboj tudi Fani," je rekla mami. "Kaj!" sem se uje-zil. "Saj ona je vendar ~isto fina, ne more lesti v gore!" sem jima odgovoril. "No, saj veva, vendar bodo njeni star{i med temi po-~itnicami za tri tedne od{li na [ri Lanko," sta mi povedala. "Zato bo pri nas," je rekla mami. "Prvi teden jo bo{ odpeljal v gore, drugi in tretji teden pa bomo vsi doma!" je odlo~il o~e. "Ja, hodili bomo na kraj{e izlete, se kopali v jezeru ..." je pridala mami. En sam blablabla ... In tako sem za skoraj ves mesec v roke dobil ~a-rovnico, fineso. O, pozabil sem vam povedati, da `ivim na Ble-du. Zato je mami omenila, da bi se {li kopat. Vsako leto se
2 233 2
222
namre~ kopamo, razen ~e sem jaz v hribih. Ve~ino poletja pre`i-vim v gorah, preostanek pa ob jezeru. "Miha, Miha, me sploh poslu{a{!" je vpila mami. "Ja, ja, kaj?" "Fani pride `e danes popol-dne," je malo mirnej{e rekla mami. "KAJ?!" sem zavpil. @e dovolj hudo je, da bo enkrat pri{la. Pa zakaj ravno danes? @elel sem si namre~ izbrati goro, na katero bom splezal, pregledati pot in mogo~e `e pripraviti opremo. Ampak, ne danes bo pri{la ta Fani.
DVA DNI POZNEJE.
"Joj, ne morem ve~. Vsa sem preznojena. Kje je prha?" je godr-njala moja sestri~na. Bila sva namre~ na poti na Dov{ko Babo. Mama mi sicer ni dovolila, da bi {la ~isto na vrh, vendar sem vseeno `elel dose~i ga. "Me sploh sli{i{? Tu{!" se je skoraj drla Fani. "Ali si malo nora? V gorah ni tu{a. Mogo~e le v planinskih ko~ah," sem ji povedal. "Kaj, potem se bom oku`ila! ^e se ne umi-va{ redno, se oku`i{. Povsod so sami bacili! Fej, fuj!" "Ljuba Fa-ni,v gorah bacilov sploh ni. ^e jih nisi v tisti {katlici, mazilih in di{avah prinesla s seboj, bodi kar brez skrbi. Kolikokrat sem bil premo~en do ko`e, pa {e nahoda nisem dobil." Dobro, saj vem, da pred teboj nobena ne velja. Rada bi vedela, ali si u~il otroke higiene ti ali jaz?" U`aljena je segla v nahrbtnik in potegnila iz njega prebel rob~ek, s ~ipkami ograjen. Z njim je osna`ila no`. "In ~e ga uni~im," je govorila bolj sebi ko bratrancu; "ljub{e mi je, kot da bi se oku`ila." Naj vam razlo`im, kaj je bilo s tem no-`em in higieno. Lansko leto so k meni pri{li mlaj{i otroci. Seveda samo na obisk. Moja mami se je namre~ poznala z njihovimi
star{i. No, te otroke sem pazil jaz in seveda tudi Fani. Gospodi-~na Fani jih je u~ila higiene, jaz pa sem bral neko revijo, ki je govorila o gorah. Preden so otroci od{li, so ji podarili ta rob~ek. Vedno je skrbela zanj. Zdaj pa, ko je brisala moj no`, je rekla, da raje uni~i rob~ek, kot da se oku`i. Sme{na je ta Fani. No, vrnimo se k zgodbi.
Zjutraj, ko sva od{la od doma, je bilo {e lepo vreme. Zdaj, ko pa je opoldne, se je za~elo nevarno obla~iti. "Ja, super!" je takoj za-godrnjala Fani. "Zdaj naj me pa {e zmo~i!" "Bo{ vsaj dobila tu{," sem se po{alil. Njej pa ni bilo do heca. "In kam se bova skrila?" je vpra{ala. "Verjetno pod kak{no drevo ali pa v ko~o," sem ji ra-zlo`il. "Kak{no ko~o? Kje je ko~a?" "Ja, na planini Dov{ka Ro`ca je planinska ko~a," sem ji povedal. "To mi pove{ zdaj?!" je prev-pila de`, ki je za~el padati. "Ali je va`no kdaj ti povem? Ni ne?" "Ja, no, ne vem. Zdaj je tako ali tako vseeno," je rekla sestri~na. Zdaj sem tudi jaz zavpil skozi de`: "Tam je planina!" S prstom sem pokazal proti majhni lu~i. In res, tam je bila planinska ko~a. Vstopila sva v ko~o. Od{el sem k lastniku in mu pla~al za preno-~evanje v dveh sobah. Ena soba je imela ogledalo, omaro in po-steljo. Ta je bila dodeljena Fani. Ta je namre~ zate~narila, da mora njena soba imeti "{pegu". Moja soba pa je imela manj{i predalnik, posteljo in celo dve knjigi. Prva knjiga je govorila o tem, kako pre`iveti brodolom, druga pa je veliko povedala o Dovjem. Niti ena niti druga me ni zanimala. Nato pa je v sobo pridivjala Fani. Rekla je: "Danes mora{ poklicati star{e. Saj se spomni{?" "Ne, ne spomnim se Fani. Kje pa, prvi~ sli{im," sem se
2 255 2
244
delal neumnega. "Nor~evati se pa tudi ni treba," je {e rekla in od-vihrala iz sobe. Po~asi sem vstal iz postelje, kjer sem ravno prej sedel, in se odpravil proti telefonu. Bil je na neki mizi v jedilni-ci. @e sem hotel poklicati, ko me je zmotil lastnik hi{e. "Ve{, tu ne more{ klicati," je rekel. "Kako ne?" sem se za~udil. "Brez signa-la {e nikoli nih~e ni klical," je rekel. "Mar tu ni signasigna-la?" sem po-novno vpra{al. "Ne ni. Ravnokar smo izvedeli, da nam je pretr-galo elektri~no `ico," je povedal. "Aha," sem rekel in od{el v so-bo. AAAAAAAAAAAAA! Zasli{al sem krik. Odhitel sem iz sobe po hodniku. AAAAAAAAAAAAA! Saj to je Fani. Stekel sem v njeno sobo in jo zagledal. Stala je na postelji in opletala z rokami. Ka-zala je na kot sobe. Tam je po paj~evini hodil velik ~rn pajek. AAAAAAAAAAAAAAA! Skozi vrata so pritekli tudi lastnik ko~e, kuhar, sobarica in {e drugi. Zastrmeli so se v Fani. Ta pa se je le drla: "AAAAAAAA! PAJEK!" Pohitel sem po metlo in ga spravil z mre`e. Odnesel sem ga ven in pritekel nazaj k Fani. "Vidi{, ni ga ve~," sem ji razlagal kot majhnemu otroku. "Cepec, saj sama vi-dim!" me je za name~ek {e nadrla.
Po~asi so opazovalci od{li v svoje sobe. Lastnik ko~e pa mi je za-bi~al: "Samo {e enkrat naredita tako {talo, pa bosta letela narav-nost skozi vrata!" In zdaj {e to. Prvi~, sploh nisem bil kriv, in, drugi~, ne more naju metati ven zaradi neurejenosti ko~e. No, te`enja moje sestri~ne. Ah, saj je vseeno! Jutri greva tako ali tako domov. Kak{ne bedne po~itnice. Dva dni pohodni{tva oziroma dva dni poslu{anja godrnjanja fine gospodi~ne, potem pa samo {e kopanje oziroma poslu{anje te`enja moje sestri~ne. To sem si mislil in po~asi utonil v spanec.
ZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZ. "Miha, Miha! Zbudi se!" "Kaj, kaj?" sem odpiral o~i. "Hitro pojdiva na zajtrk, potem pa do-mov," je govorila Fani. Pogledal sem na mojo ro~no uro. [est zju-traj. ^akaj malo. [EST ZJUTRAJ! "Si nora? Budi{ me ob {estih, ker `eli{ domov?!" sem se ujezil. "E, ja. Pohiti no!" je mirno rekla. Oh, ta finesa. Oblekel sem se in od{el na zajtrk. Pojedel sem `gan-ce in od{el za Fani, ki je `e ~akala pred vrati. Fani je kar letela dol v dolino. Zdaj, ko je odhajala iz hribov, pa je lahko mirno hodi-la. Prej pa se je vlekla proti vrhu. Pri{la sva v dolino. Natan~neje v Mojstrano. Od{la sva na avtobusno postajo. Fani je poklicala moje star{e, naj naju pridejo iskat, jaz pa sem od{el v trgovino. [e nikoli prej nisem bil v Mojstrani. Obkro`ajo jo najlep{e gore in na te vrhove lezejo mladi planinski navdu{enci in fine gospodi~ne.
2 277 2
266
Le kaj bi z oknom?
Tadeja Pepelnjak in Ma{a Zara Li~en, 5. razred
Poprej tako spokojno skupno le`i{~e je o`ivelo. Vsi smo bili
po-konci in diskusija o tem, ali naj bo okno odprto ali zaprto, se je zavlekla dolgo v no~.
››Vse `ivljenje `ivi v pernicah in sploh ne ve, kaj je zdrav duh v zdravem telesu. Poglejte, kak{en smrad je v zraku, z no`em bi ga lahko rezal! Ko sem odprl okno, se je kar valilo ven!‹‹ je prepri-~eval odpiralec.
››Samo, da ga je odprl, `e me je zbadalo po hrbtu,‹‹ je jadikoval profesor. ››To se ne bo dobro kon~alo za na{e zdravje.‹‹
››Jaaaiks!!‹‹ je zakri~ala teta Marinka. ››Nagnusno, v moji postelji je pajek! Hitro, odpri okno, da ga vr`em ven!‹‹ A namesto, da bi ga vrgla skozi okno, ga je vrgla profesorju.
Profesor je planil pokonci, pograbil blazino ter za~el na slepo tol~i po po-stelji, saj v resnici ni vedel, da je pajek pobegnil pod posteljo. ››Kje je ta pre-sneti pajek?!‹‹ je zatulil. Nekaj ~asa je trajalo, da je ugotovil, da na tak na~in pajka `e ne bo spe{tal. Po~asi in
pre-2 299 2
288
vidno je odgrnil ''kouter''. Ko ga je `e skoraj celega odgrnil, je profe-sor zagledal majhno smetko. Prepri~an, da je mala zver, je pograbil blazino ter jo vrgel na sivo piko. Zadovoljno je pokimal in spet legel. Minilo je nekaj mi-nut. Vsi so `e spali, ko je naenkrat pla-nil pokonci plani-nec [tefan ter za~el vre{~ati: ››Prdnil je!! Prdnil je!! Pacek ne-marni!‹‹ Pri tem je kazal na fanti~a, ki je spal poleg tete Marinke. Teta se je v hipu pre-budila. ››Mihec, da je spustil metulj~ka? To pa `e ne!!‹‹ je vpila na [tefana. Kmet, ki je spal zraven nje, je planil k steni in odprl okno. ››Ne, ne, ne, ne!!!‹‹ je zavre{~al Franc, planil k oknu ter ga zaprl. ››Zme{alo se ti je!‹‹ je vpil na Jo`eta, kmeta, ki je okno odprl. ››Zu-naj je vendar polna luna in ta me velikokrat nosi! Nisi bral @ur-nala, mar~evske {tevilke iz leta 2006?! Tisti tip, ki je pod vplivom lune splezal na smreko, sem bil jaz, idiot, jaz!! In ti pri polni luni odpira{ okno!! Si pomislil, kaj bi se lahko zgodilo?! Lahko bi me odneslo v jezero ali prepad, ALI BI ME VOLKOVI PO@RLI !!!‹‹ je tulil na kup~ek nesre~e, ki bi mu lahko rekli Jo`e. ››Se vsaj ne bi drl,‹‹ je prhnil slednji dovolj pridu{eno, da ga Franc ni sli{al. Franc je kmalu zaspal. Vse je bilo tiho, ko je majhna postava stopila k oknu ter ga odprla. V hipu so bili spet vsi pokonci. ››Ne,
zapri ga!‹‹ je piskal mo`ak z brki. ››^e mi je pa slabo,‹‹ je nagovar-jal fant z vzdevkom Repa, ki je okno odprl. ››Sam dobro ve{, da sve` zrak pomaga, ~e ti gre na bruhanje. Ali bi rad, da …‹‹ Preglasila ga je teta Marinka: ››Mihec se bo prehladil, sli{i{, pre-hladil se bo! @e tako je ob~utljiva du{ica, zdaj pa {e okno odpi-ra{! Da ga takoj zapre{!!‹‹ Profesor je nekaj jezno zamomljal, stopil k steni in okno zaprl.
››Ne, ne, ne, to pa `e ne!‹‹ se je z druge strani sobe oglasil Matev` z Ipadom v rokah. "Pravkar po internetu naro~am klimo. Ne ve{, kako smo je potrebni. Od vro~ine se pri nas poleti pti~i zaletava-jo v {ipe. Ravno pritisnem ''Buy'' in ti prekine{ Wi-Fi! Odpri." ››@urirate?‹‹ se je prebudil stari zabavlja~ Lojzi. ››Zapri okno pa imejmo disco! Jea!‹‹ Iz planinskega nahrbtnika je potegnil sve-tle~o disco kroglo, jo pritrdil na strop, potem pa privlekel {e zvo-~nike in jih priklopil na ''{trom''. Ko ga je ustavila Tina, ki je sto-pila k oknu ter ga spet odprla.
Vsi so presene~eno zajeli sapo, ko se je Tina nasmehnila in rekla, da bi rada samo gledala zvezde. Pustili so jo, dokler ni Lojzi izja-vil, da bi imel, ~e ne disca, vsaj pi`ama party. [tefan ga je moral na silo odvrniti od njegove sme{ne ideje.
Kmalu je bilo spet vse mirno, ko se je naenkrat zbudil Mihec ter predlagal, naj zaprejo okno, saj druga~e luna preve~ sije. "Pa se bo-mo {li slepe mi{i!?" Seveda je takoj dobil kompanjona (Lojzija), a
3 311
Katastrofalne po~itnice
Veronika Saje, 6. razred
Ko se je kon~no kon~ala {ola in so se za~ele poletne po~itnice,
se je naenkrat v lepem son~nem popoldnevu moj o~i domislil, da bi se namesto na morje odpravili v hribe. Bila sem ~isto iz se-be in skoraj sem omedlela od najbolj nespametne ideje. Mama se ni strinjala, zato je o~e pozval mojega strica, saj je menil, da ~e nas gre pet, bo vse lep{e.
Na{ stric Trebu{nik je bil zelo debel ~lovek, saj je vsak dan pojedel ducat zelo mastnih in zape~enih pi{~ancev. Veliko je godrnjal, ker je bil pa~ ~emeren ~lovek. Teta Fani pa je bila suha in vesela oseba, ~isto nasprotje strica. Jaz {e trenutka ne bi pre`ivela s takim ~lo-vekom! Teti Fani se ni dalo, zato smo se zmenili s mojim bratom Alja`em, ki sem ga sovra`ila, ker mi je vedno v sobo podtaknil kak{no lepilo na kozarec, da bi se, ko bi pila, prilepila, da mu ne bi te`ila, naj pospravi sobo. Vsepovsod so razmetane obleke kot da bi granata padla na omaro in vse razmetala. Zato se niti naj-manj nisem veselila te dogodiv{~ine, kot je pravil o~e. A o~e me je prisilil in mi zagrozil, da ~e ne grem z njimi, moram v poletno {olo. Rekel je, da je to njegova najbolj{a ideja, kar se jih je kdaj domislil. Morala sem opustiti idejo, da bi {li na morje.
Vsi smo za~eli pakirati stvari, saj je o~e hotel `e naslednji dan odpotovati. Vzela sem si polno stvari, kot so: zdravni{ka maska, 3
300
k sre~i je ukrepala teta Marinka in tako nadrla ne~aka, da je le pohlevno izginil pod odejo.
Okno so seveda res zaprli, pa se je takoj oglasil Jan. ››Rad bi po-klical mami, ampak ~e je zaprto okno, nimam signala,‹‹ je izja-vil. ››Ja kak{no ki{to pa ima{? Saj smo ~isto blizu oddajnika!‹‹ ga je podra`il Matev`. Kmet Jo`e je naveli~ano odprl okno.
››Pa ne, no!!‹‹ se je oglasil [tefan, ››zunaj vendar de`uje!!‹‹ Na {ipo je res padla drobna kapljica, ampak le ena ter edina.
Profesor je razjarjeno pla-nil pokonci. ››Nehajte `e!! Marsikdo tu bi rad spal!!‹‹ je zatulil. Tako silovito je zaprl okno, da se je {ipa razbila in ~repinje so zle-tele na vse strani.
Nekaj ~asa je vladala najti{ja ti{ina. Nato se je iz tihega kota ra-zlegel zadovoljni glas nekdanjega ministra za zdravje: ››No, zdaj pa imate. Okno ni ne odprto ne zaprto, dajte mir in zaspite.‹‹ Vse prekmalu je zakikirikal petelin.
3 333 3
322
rokavice, razpr{ilec ter {e nekaj takih stvari, ki bi jih potrebovala proti smradu in umazaniji mojega brata. Naslednji dan smo se odpravili na pot. Med potjo smo pobrali strica, ki je bil oble~en v toliko obla~il, da je izgledal kot napihnjen pav, ki ne zna hodi-ti. @e ko je naredil nekaj korakov, je bil ves zadihan. Nahrbtnik je imel nabasan s polno hrane, kar je vedel `e vsak od nas. O~e je bil malo razo~aran, da nas ni bilo pet, a se je potem sprijaznil. Kon~no smo prispeli na parkiri{~e pred goro. Ker nam o~i {e ni povedal, kam gremo, smo vsi z odprtimi usti zijali v Triglav, kot da smo pri{li ravno z opernega petja, da so se nam usta razte-gnila. Ko je stric stopil iz avta, je obstal na mestu in od tam str-mel v goro {e kak{nih pet minut. Ko je kon~no pri{el do nas, je rekel, da ne ve, kaj bo z njim in naj ga ~rna smrt ubije, ker mora lesti tja gor. Ob tem je pokazal na Triglav. O~ka mu je le nekaj zagodrnjal in kmalu smo se odpravili naprej. Pot je bila strma, stric je samo godrnjal, brat je glodal `e napol ogri`eno jabolko, o~e je vdihaval zrak in pel pesmi, ki so se mi zdele zelo neprimer-ne, in vse me je {e bolj spravljalo ob `ivce. Ko smo bili na pol poti, smo se ustavili v kr~mi. Stric je spil tri kozarce vode, a se {e vedno ni oddahnil. Nato smo nadaljevali in kon~no pri{li na vrh, stric je sedel na kamen, gledal v tla in sopihal. Neki tujec me je vpra{al: "Ali se je zbudila po{at?" in se nato zasmejal. Ker mi ni bilo do smeha, sem mu posku{ala odgovoriti: "Ne! Ni se zbu-dil zmaj v ledeni jami, medved iz Trente ne hla~a za nami in tudi avtomobil ne ropo~e. To je bil le moj stric Trebu{nik, ki je lezel na vrh in sopihal kot meh." Stric je bil popolnoma zbit. Toliko da se je obdr`al na nogah. Ves zasopel in poten se je opotekel v stolp na vrhu, da se ne bi prehladil, kajti bilo je ob~utno mrzlo.
Toda gorje, moja zla slutnja se je uresni~ila! Vhod v stolp ni bil umerjen za stri~ev trebuh. Naj se je {e tako upiral, vse je bilo za-stonj. Ni in ni {lo, ne naravnost ne postrani. O~e ga je potiskal in govoril, koliko on preve~ poje. Mene pa je bilo sram, saj so ju vsi gledali. Ko se je kon~no spravil noter, se je zbal, kako bo pri{el ven. Raje sem ostala zunaj. Pomislila sem na vse so{olce, ki se son~ijo na soncu na pla`i. Bila sem jezna na o~ka. Nasled-nje leto bom Nasled-njega prislila, naj gre z mano v kino, kar naravnost sovra`i. Stric je v stolpu zasedel ves prostor, saj je po tleh (kolikor je bilo {e prostora) nalo`il svojo hrano. Tam je vse v miru poje-del in zadovoljen z veliko te`avo spet pri{el ven. Mi trije pa smo morali jesti na mrzlem vetru.
Vso pot nazaj je bilo stricu la`je, saj med potjo navzgor ni smel ni~ jesti in se je zdaj po~util veliko bolje. Pri{li smo do avta, po-jedli {e zadnje ostanke, kar jih je pustil stric, saj je pojedel tudi nekaj na{e hrane. Ko smo spustili strica, je o~e v avtu rekel, da ne gre nikoli ve~ v hribe s Trebu{nikom, saj si ne `eli {e enega fit-nesa v planinah, ker bo nazadnje dobil plju~nico. Prispeli smo domov in jaz sploh nisem vedela, kaj bom delala vse po~itnice, ker je o~e rekel, da je za letos bilo dovolj potovanj. Mama je bila vesela, da ni {la, zato nama je obljubila, da naju bo z bratom pel-jala na morje, o~eta pa pustila doma. To me je razveselilo in upa-la sem, da nam ne bo treba spet s sabo vupa-la~iti na{ega strica. Ni-sem pa vedela, ali mi bo kdo verjel, kaj Ni-sem do`ivela. Vseeno pa sem se veselila po~itnic na morje, malo manj pa naslednjih, ~e bi se o~e spet odlo~il za tak{en izlet.
3 355 3
344
Moje najve~je veselje je v gorah
Vid Sedej, 5. razred
Jo`e si je oddahnil, bil je namre~ prvi dan {olskih po~itnic.
Zgo-daj zjutraj se je iz postelje komaj izvlekel, saj je bil zaposlen s {tetjem kocin na svojih nogah. Tega dne se je jutro za~elo odli~-no, ampak vse ni {lo po na~rtu. Jooooj! Jo`e si je na kruh name-sto marmelade namazal zobno paname-sto in spet si je pozabil nadeti nao~nike. Za zajtrk si je neroda pripravil za`gana jajca po zaslu-gi TV-ja, saj ga je gledal predolgo, medtem ko so se mu v kuhin-ji cvrla jajca. Seveda je tudi nekaj spil. Ja, spil je sok, ki mu je rok uporabe `e zdavnaj potekel. No, zdaj ste spoznali Jo`eta, prav ni~ druga~na pa nista Robert in Milan. Robert je namesto slanine iz trgovine prinesel prodajalko Nino ter jo posolil. Zame{al je ma-mine besede ter namesto slanina razumel SLANA-NINA. Milan, ja, ja, ooooo, Milan, Milan, ta na{ Milan, ta lump je u{pi~il mno-go vramno-golij, ampak zdaj ni ~as za njemno-gove vramno-golije, temve~ je ~as za dogodiv{~ino.
Jo`eta je pre{inilo: "Kaj ~e bi od{li v planine?" "Si ti sploh kdaj resen?" ga je vpra{al Milan. "Jaz sploh ne bi od{el, saj ve{, da imam prebavne motnje," je pritrdil Robert. "Zakaj pa ne, fanta? Pa {e ma{~obno maso bi izgubili." "Ampak, koliko pa to stane, saj ve{, da sem v krizi," se je poto`il Milan. "Milan, jaz bom poskr-bel za finance, vidva samo u`ivajta in zdravo huj{ajta." No, in res, trije kralji so se odpravili v planine. Za~elo se je `e pri
zem-3 377 3
366
ljevidu. Milan je zatrjeval, da je zemljevid obrnjen proti jugu, Jo`e pa, da je obrnjen proti zahodu, Robert pa je trdil … Saj res, kje je Robert? V grmovju se je zasli{al jok, zato je Milan po~asi pristopil v bli`ino joka in v grmovju se je skrival Robert – Indi-janec. Ops, to ni Indijanec, to je Robert z je`evimi bodicami na glavi. To je bila groza. Ko so se vsi pomirili, so nadaljevali pot. Na poti so videli majhnega pti~ka, ki je padel z drevesa. Niso vedeli, kako ga spraviti nazaj, razmi{ljali so … Predlog je bil, da bi ga vrgli v gnezdo, kakor papirnato letalo. A le po sre~i se je na koncu vse dobro kon~alo. Bli`ala se je no~, bilo je tako temno, da so se fantje `e spotikali ~ez pol`e. Pod neko brezo so si na{li preno~i{~e in tam tudi zadremali. Vsi so nekaj sanjali. Milan je sanjal, da je re{il babico prapradedka in postal ~asten Milomen. Ja, ~udne sanje, kaj ne? No, {e bolj ~udne je imel Jo`e, ki je san-jal, da je re{il kozo pred mravljico, ki jo je hotela pretepsti. Ro-bert je sanjal, da je u~iteljici ukazoval in ta ga je ubogala. Zgodaj zjutraj so fantje nadaljevali pot. V trebuhih jim je `e krulilo, niso vedeli, kaj naj bi jedli, saj so pozabili malico. Robert je govoril, kako je gledal neko oddajo, v kateri je nek ''kul'' ~lovek lovil ribe in jih na ognju spekel. "Ni slaba ideja," je rekel Jo`e in pri bli`nji reki so za~eli loviti ribe. Ne ravno ribe, temve~ paglavce. Za zajtrk ne bo ni~. Jo`e je za~el momljati …
Trije mulci smo se potepali po planinah. Ker smo bili vsi bolj ali manj "plonk", smo spali kar po kak{nih pastirskih stanovih ali kjer se je pa~ dalo. Na hotel "vedro nebo" se v bohinjskem koncu ~lovek bolj te`ko zanese. Zato pa nas je zaneslo na neko plani-no, kjer je pasel neki stari ata. In kar naenkrat smo se zna{li na
travniku za veliko hi{o. Na pa{i je bil res stari ata in ta stari ata je bil malce ~uden, saj je imel tak{ne zavite brke kot kak Francoz. Fantje so se mu po~asi pribli`ali in stari ata je rekel: "Nje briblj-`jujsmi." "Kaj za vraga starec govori?" je rekel Milan. "Ve{, Mi-lan," je rekel Robert, "starec govori starodavno je`evsko gov-orico, ki sem se je jaz nau~il v gostilni Pri je`u, in po mojem starec govori, da smo podobni butcem." "Aha, tako ta stari ata govori o nas, mu bom `e pokazal!" "^akaj, ~akaj, Jo`e," je rekel Robert, "to ni kaj grdega, to je zelo pohvalno, ve{." "Mjsje nje prj`ujmotbj," je po je`evsko staremu atu odgovoril Robert. To je pomenilo: "Mi zelo veliki butci." Po je`evskem pogovru je stari ata povabil goste v hi{o na mrzel ~aj. Med klepetom jim je stari ata omenil tudi na~rt do vrha gore. Hoteli so dobiti ta na~rt in se za vsako ceno pomeriti zanj. Ampak tukaj je bil majhen prob-lem, ta na~rt je sprejel samo enega od treh, zato so sklenili olim-pijske igre – kdor zmaga, dobi na~rt. Drugi dan so `e razpisali, v ~em se bo tekmovalo: metanje banan skozi okno, plavanje po blatu, nogomet s ~rvi … Ampak del igre je bil tudi, da si mora vsak najti ekipo. Prvi je {el ekipo iskat Robert. Sre~al je pol`a Vilija in ga prosil za pomo~. Od{el je tudi do tukana Uro{a, `elve Mine in slona Dolgou{~ka. Tudi druga dva sta pod svoje okrilje vzela {tiri `ivali. In igre so se lahko za~ele. Dobro so se razvijale, dokler niso po pomoti gorile z avtom povozile ubogega pol`a, ki ga je nato pri{la iskat pol`ja re{evalna slu`ba. Vsi so nesre~o ob`alovali. Tako se je tekmovanje kon~alo, saj je pol` v pol`ji bolni{nici poginil. Ampak nismo {e izvedeli, kdo je dobil na~rt do vrha gore.
3 399 3
388
Po prerekanjih je na~rt dobil Janez, saj je staremu ateju rekel ~ude`no besedo prosim. Janez je z zlomljeno nogo in roko sre-~no pri{el na vrh in domov. Robert se je zaposlil na gori kot pre-vajalec je`evskega jezika, Milan pa je postal dr. Pol`ev Milan, saj je po novem zdravil pol`e. Z Janezom sta {e vedno ostala dobra prijatelja in {e vedno so se velikokrat sli{ali. Jo`e, ta pa je bil glavni. Postal je sre~en lastnik Slovenskega planinskega muzeja. Najpomembneje pa je, da so ostali po du{i {e vedno planinci z velikim srcem.
4
400 4411
SPISI
od 7. do 9. razreda
Urh Primo`i~, 7. razred, O[ Kri`e,
mentorica: Simona Bertoncelj
Matej Podlin{ek, 7. razred, O[ Juri~evega Drej~ka,
mentorica: Simona Cokan
Benjamin @bogar, 8. razred, O[ Du{ana Muniha Most
na So~i, mentorica: Nevenka Jane`
Ne`a [trancar, 9. razred, O[ Kolezija,
mentorica Petra [tampfl
Emanuela Leban Parada, 7. razred, O[ Du{ana Muniha
Most na So~i, mentorica Nevenka Jane`
Katharina Carola Pavlin, 9. razred, O[ Simona Jenka Kranj,
mentorica Andreja Molan
1. mesto: 2. mesto: 3. mesto: 4. mesto: 5. mesto: 6. mesto: NAGRAJENCI:
4 433 4
422
Otrok, pubertetnik, {portnik in pradedek
Urh Primo`i~, 7. razred
V~asih, ko smo imeli stacionarni telefon {e v hodniku pred mojo
sobo, sem lahko prislu{koval telefonskim pogovorom. Nekega dne sem tako le`al na postelji in prislu{koval o~etovem pogovoru. Izvedel sem, da je o~ijev prijatelj Ga{per dobil slu`beno nalogo – peljati namre~ nekega Toneta Trebu{nika na vrh Triglava. Ker pa je gorski vodnik Ga{per ravno na na~rtovan dan hotel iti z dru`ino na morje, je vpra{al mojega o~eta, ~e lahko Toneta na na{o najvi{jo goro pelje on. O~e je privolil ter se odlo~il, da ga bo vodil skupaj s svojo dru`ino.
In res, ~ez nekaj tednov se je na{a dru`ina iz @iganje vasi odprav-ila v dolino Trente, kjer naj bi nas pri~akal Tone Trebu{nik, opremljen za v hribe. Ustavili smo se na obcestnem parkiri{~u Zadnjica in pometali opremo iz avta. "En nahrbtnik za mamico, en velik nahrbtnik za o~ija, en nahrbtnik za bratca Rokija in en zelooo velik nahrbtnik zame!" sem spremljal o~etovo vzdigo-vanje natovorjenih vre~ z naramnicami. Medtem, ko je brat Rok na svoji multipraktik touch salami (iSalami) pisal (ne)smiselno medijsko sporo~ilo, znano pod kratico SMS, je o~e na glas razmi-{ljal "No, kje pa je zdaj ta Tone? Je za{el? Saj sem mu {e na ze-mljevid vrisal pot. Ker pa ni alpinist, pa je enajst mogo~e zgod-nja ura zanj, ha, ha. Samo ne vem, kako sta lahko moja sinova
4 455 4
444
pokonci `e ob {estih, pa ~eprav sta prej{nji dan gledala celove-~erni film. Sicer pa samo upam, da ta Trebu{nik ni tako obilen, kot ga opisuje njegov priimek in …" [krip! Ravno, ko je moj ati izrekel navedeni stavek, se je na parkiri{~e pripeljala razmajana katra z ljubljansko registracijo.
"Dober dan! So tukaj dru`ina [trukelj? Veste, jaz i{~em dru`ino [trukelj, ne. Jaz sem Tone Trebu{nik, ne. Z Gorazdom [trukelj sem se namre~ domenil, da me dru`ina popelje na vrh Triglava, ne. Ste torej vi dru`ina [trukelj?" je rekel pribli`no meter in pol (ali malo ve~) visok in vsaj dvakrat toliko {irok ~lovek, oble~en v kratko majico McDonald's man in {portne hla~ke Vsi za {port, ki pa so pokale po {ivih. Iz levega `epa mu je visel dolg in splo-{~en sendvi~, iz katerega je gledala vlo`ena paprika in rde~a pe-sa. Okoli pasu pa mu je visela nabito polna promocijska torba ute`i&proteini.com, iz katere je gledal ki~ast reklamni letak za kranjski fitnes pri Pinkiju, otro{ka termovka v obliki medvedka Pu, vre~a ~ipsa, sendvi~ in (ne boste verjeli) {e en sendvi~! Ko je o~e ugotovil, da je opisana oseba res Tone Trebu{nik je iz sebe iztisnil le zaskrbljeno jokajo~ zvok: "Joj, joj, joj!" in se prijel za glavo. Jaz pa sem ta ~as izkoristil, da sem se (kot najmlaj{i in naj-pametnej{i [trukelj) postavil pred voznikom katre in odgovoril na njegovo vpra{anje: "Ja, mi smo dru`ina [trukelj. Jaz sem sirov [trukelj, ona je medeni mami [trukelj, on je ~okoladni ati [tru-kelj, to (poka`em na Roka) pa je te~ni [trukelj!"
"Torej ste vi res dru`ina [trukelj? O, kak sem vesel, da ste vi res dru`ina [trukelj, saj vas potem ne bo potrebno iskati, ne. Torej,
~e smem povedati, sem s seboj pripeljal nekaj, kar vas bo stood-stotno razvedrilo. To je … moj dedek! Kot vi je bil tudi on hri-bolazec, ki je s staro opremo prilezel na visoke vrhove Alp, ne. Najbolj je ponosen na svojo odpravo na Matterhorn, sicer pa vam Jo`a o tem lahko pove veliko ve~. Torej, ~e nimate ni~ proti se bo z nami povzpel tudi izku{en alpinist, ne," je v eni sapi po-vedal Tone.
Ati je za~el s svojo pridigo: "No, ja, no, bomo poskusili!" In smo se vzeli pot pod noge.
^ez kak{nih dvajset minut smo se `e vnesli. Jaz sem – kot ~lovek z neomejeno koli~ino energije – ''pradedka'' spra{eval o tem in onem, moj brat je nekaj momljal o pravicah otrok in najstnikov, o~e je stra{il s svojim novim lila fotoaparatom, mama je ob~udo-vala bli`nje hribe, Stric Trebu{nik pa je hodil bolj in bolj po~asi, dokler ni za~el sopihati kot parna lokomotiva:
"Jaz sem … Jaz sem ~ist pre~. Jaz. A,a. Jaz ne morem ve~. Uh, ah, uh, ah! Vode, vode, prosim, vode!" "Pa ne `e zdaj! Komaj na kon-cu Zadnjice smo," je zavzdihnil o~e. Dedek je pripomnil: "Ja, ko smo bili mi v [vici, ni nih~e jokal in stokal, pa ~eprav smo bili dva dni premo~eni, brez hrane in pija~e!" "No, mo`no, da je To-ne {e To-neogret … Sicer pa. Pa po~ijmo," je rekel o~e, in miril same-ga sebe. "^e kdo ho~e, lahko kaj popije!" "Jaz bom jedel! To je bilo pa ubijalsko, namre~, em, namre~. No skratka, pojedel bom svoj sendvi~, ne." "Mihec, ali ve{, da v Trenti `ivijo medvedi? In to pravi, na pa tak{ni iz risank!" me je stra{il brat Rok. In uspelo mu je. @e sem sli{al {umenje v gozdu. Videl sem medveda, kako
4 477 4
466
se pripravlja, da nas bo pojedel. Namazal nas bo z medom in ucvrl v masti. Ali pa {e bolje: v zaseki! Nato nas bo pohrustal! Dva za zajtrk, tri za kosilo in {e dva za ve~erjo! Mogo~e pa nas bo imel za hi{ne ljubljen~ke, sem z grozo na obrazu razmi{ljal. Za-gnal sem alarm: "Pozor, medved, pozor! Re{i se, kdor se more! (To sem pobral iz Titanika.) Najprej `enske, race in otroci (Slede-~e pa je iz risanke Racman Tepko.)! Ko je to sli{al Trebu{nik, je z blazno hitrostjo za~el lomastiti naprej po poti in tudi drugi smo se pognali v tek. Dokazov, da nas je res preganjal medved sicer {e zdaj ni, a meni se zdi, da nismo be`ali samo zaradi moje domi{ljije. Res je, da nismo tekli ve~ kot dvajset minut, ampak zaradi strahu pred medvedom smo dve uri prehodili brez odve~nega jokanja in stokanja, tako da se je naslednja prigoda zgodila {ele 600 metrov vi{je od medveda. Rok, ki se mu je pobeg zdel sme{en, je ugotavljal: "^e bi namesto tega cikcakanja pot speljali narav-nost, bi bili mi hitrej{i!"' Pradedek' Jo`a, ki je bil kar nekaj me-trov za Rokom, je rekel: "Kaj? Kdo bi bil cenej{i?" "Cenej{i? "To-ne, ali je tvoj dedek gluh?" "Sluh? Ja, grozno je, ~e izgubi{ sluh." "Ja, Jo`a je gluh" "Kruh?" "Gluh!" "A muhe. Ne, muh pa ni, muh." "Ja, ta je res gluh." "Tudi moj traktor ima plug." Za re~eno poved-jo je Rok omagal.
Po dobrih dveh urah hoje (Eno uro smo porabili, ko se je Trebu-{nik za grmom znebil svoje odve~ne te`e.) smo kon~no pri{li na Doli~u, do Tr`a{ke ko~e. Tam smo se umili, pogledali na~rte za naslednji dan in pojedli ve~erjo. Za ~uda nisem bil edini, ki sem {el spat `e ob osmih, saj smo naslednji dan nameravali vstati
zgodaj. Prizanesel vam z opisom no~i, saj vem, da pripoved o bratu, ki noro po{ilja SMS-e, o debeluhu, ki ({e bolj noro) smr~i in o no~ni mori z zmajem v ledeni jami Triglavskega ledenika, ni prav ni~ sme{nega. Edina sre~a v neopisani no~i je bila, da me je mami Marija zbudila ravno takrat, ko bi se ogenj bruhajo~a po{ast v mojih sanjah morala zbuditi. Tudi opis poti bom pre-sko~il, ampak ne zaradi smr~anja, temve~ kve~jemu zaradi tega, ker mi bo zmanjkalo prostora za pisanje.
Po dolgi in te`ki hoji smo kon~no pri{li na cilj. Hodili smo hitro in ~eprav sem imel kondicijo, je narediti 700 metrov vi{inske razlike za {est let starega otroka zelo te`ko. Ko smo pri{li na vrh, sem {el v Alja`ev stolp in se zgrudil. Nenadoma sem zasli{al gro-zne glasove: "Ali sanjam? Kaj je to?"
"Ne! Ni se zbudil zmaj v ledeni jami, medved iz Trente ne hla~a za nami in tudi avtomobil ne ropo~e. To je le Trebu{nik, ki leze na vrh in sopiha ko meh!"sem ugotovil. Stric je bil popolnoma zbit. Toliko, da se je {e obdr`al na nogah. Ves zasopel in poten se je opotekel v stolp, da bi se ne prehladil, kajti bilo je ob~utno mrzlo jutro. Toda gorje, moja zla slutnja se je uresni~ila! Vhod v stolp ni bil umerjen za Trebu{nikov trebuh. Naj se je {e tako upi-ral, vse je bilo zastonj. Ni {lo in ni {lo, ne naravnost ne po strani. K sre~i je tista pe{~ica alpinistov, ki so bili na vrhu `e ob osmih, videla, da nekdo potrebuje pomo~, in vsi ljudje na vrhu smo potiskali Trebu{nika v stolp. Flip! "Uspelo je!" je vzkliknil Rok, jaz pa sem zagledal te`avo. Stric Tone je bil stisnjen kot pa{teta in mislil sem, da bo to tudi postal, razen ~e ne bo po~il Alja`ev
4 499
Moje najve~je veselje je na gorah
Matej Podlin{ek, 7. razred
Moja sestri~na Fani je prava Ljubljan~anka. Prava mestna
gospo-di~na. Videl je nisem `e kar nekaj ~asa, sem ji pa pogosto pisal, najraje razglednice z gora, kar zame ni ni~ nenavadnega, saj sem ve~ino svojega ~asa pre`ivel v gorah. Kot pravi, ~istokrvni Koro{ec sem svoje prve poti ubiral med doma~o Peco, Ur{ljo, Raduho in Ol{evo. Kasneje sem se v alpinisti~ni {oli izuril za alpinista. Tako sem zdru`il svojo veliko ljubezen do gora s plezanjem.
Nekega dne zazvoni telefon in ljuba Fani si za`eli, da bi se odpo-~ila od napornih mestnih kavarni{kih debat in Emporium trgovin ter se nau`ila ~istega planinskega zraka. Pri frizerju je namre~ v eni izmed lepotilnih revij prebrala, da gorski zrak ugodno vpliva na pomladitev ko`e. Tako se je spomnila name in si za`elela, da jo popeljem s seboj na eno izmed planinskih tur, kjer se bo lahko na lastni ko`i prepri~ala o resni~nosti napotkov revije.
No, pa sva {la na pot. Izbral sem eno izmed manj napornih (vsaj tako sem mislil) poti od Okre{lja do ko~e na Kamni{kem sedlu. Z avtom sva se zapeljala do po~ivali{~a oz. parkiri{~a pod Orlovim gnezdom v Logarski dolini. S seboj sem vzel vso obvezno planin-sko opremo, skupaj s ~elado in varovalnim kompletom za zavaro-vane poti. Fani si nadene na hrbet ogromen nahrbtnik, ki se je zaradi te`e in neustrezno naravnanih naramnic sumljivo nagibal 4
488
stolp. Za~el sem vle~i Trebu{nika iz 'premajhne zaj~je luknje' in kmalu so mi pomagali vsi na vrhu. Ho-ruk! In skupaj s Tonetom smo poleteli na tla. Omenjeni je veselo stegnil roko in iz `epa potegnil nov sendvi~. Od kje se je pojavil, {e zdaj ne vem, toda prepri~an sem, da je iz `epa vzel `e vse sendvi~e.
No, pri{li smo na vrh, dol pa smo se odpravili po isti poti, kot gor. Sicer je bil Trebu{nik malo `alosten, ker ni videl Sfinge, dru-ga~e pa se je {e Rok strinjal, da je bil ta pohod ~udovit.
5 511 5
500
na desno stran. "Fani", sem jo poklical, "a je vse to, kar ima{ v na-hrbtniku, nujno potrebno, da nese{ zraven? Namre~, pot je dolga in zna biti prenaporno." "Ni~ kaj se ne sekiraj, dragi bratranec, po skrbni selekciji sem izbrala res le najnujnej{o opremo!" mi je zago-tovila s samozavestnim glasom. Hodila sva po~asi, drug za dru-gim, korak za korakom … Za Fani se je {irila me{anica kemi~nih substanc, od parfuma in autana (Fani je skrbno razmislila tudi o spopadu s komarji, ki bi ji lahko slu~ajno prekri`ali pot), pome{a-nega z zmeraj ve~jimi kapljicami znoja, ki se je pojavil na ~elu in se za~el {iriti kot invazija virusa po celem telesu. Kmalu sva se morala ustaviti. "Zagotovo hodiva `e dve debeli uri", je z zapiha-nim in hrope~im glasom zaje~ala Fani. "Ja, pa bo res debelih dvaj-set minut", sem izjavil s komaj krote~im glasom, ob tem pa mi je nenadzorovano treslo telo v sunkih zaradi nedovoljenega smeha. "Tako sem `ejna, a ima{ slu~ajno kaj za piti?" me je hrepene~e po-gledala. "Imam, me pa zanima, a pija~e na tvojem seznamu obve-zne opreme ni bilo?" sem jo vpra{al, rahlo za~uden, rahlo nejeve-ren. "Ah, zakaj, saj za malico in pija~o vselej poskrbijo vodi~i, na vseh turisti~nih izletih je tako!" S tem odgovorom mi je zaprla usta. Videl sem se kot riba na suhem, ki hlasta za zrakom od {oka in presene~enja, iz mojega grla pa ni bilo mogo~e spraviti niti glasu. Sprejemajo~ svojo pokoro sem ji podal svojo termovko ~aja. Hlastno je k steklenici nagnila ustnice in izpila dobr{en del vsebi-ne. Tako okrepljena sva nadaljevala s pohodom. Fani je upo~asni-la korak in zdaj sva se resni~no pomikaupo~asni-la `e ~isto po pol`je. Za~elo me je skrbeti, da s takim tempom ne bova uspela prispeti do ko~e {e pred mrakom. In kot da to {e ni bilo dovolj, se je Fani spet ustavila. "^uj, Matej, jaz sem la~na. Bi lahko imela malico?" Ozrl
sem se naokrog, da bi na{el primerno mesto, namre~ sonce je bilo `e visoko in pripeka ~edalje huj{a, sence pa ni bilo ni~ kaj dosti videti na obzorju. "Fani, ni~ ne de, kar tukaj se bova morala uses-ti", sem pokazal na majhno skalco, ki je {trlela kot "mizica pogrni se" na najinem desnem kotu prodnate potke. "Tukaj! O, to pa ne", je {e z zadnjimi mo~mi zavre{~ala Fani, "tu so sami bacili!" "Ljuba Fani, v gorah bacilov sploh ni. ^e jih nisi v tisti {katlici, mazilih in di{avah prinesla s seboj, bodi kar brez skrbi. Kolikokrat sem bil premo~en do ko`e, pa {e nahoda nisem dobil."
"Dobro, saj vem, da pred teboj nobena ne velja. Rada bi vedela, ali si u~il otroke higiene ti ali jaz?" (Fani je namre~ u~iteljica gospo-dinjstva in ima higienski priro~nik za sveto pismo.) U`aljena je se-gla v nahrbtnik in potegnila iz njega prebel rob~ek, s ~ipkami ograjen. Z njim je osna`ila no`. "In ~e ga uni~im", je govorila bolj sebi ko bratrancu; "ljub{e mi je, ko da bi se oku`ila." Brez besed sem prednjo polo`il `emljo in klobaso, ona pa se je z velikim te-kom spravila nad hrano, {e prej si je pod njo skrbno pogrnila bel prti~ek. Ko se je najedla, je iz nahrbtnika potegnila majhen ko-zmeti~ni kov~ek, nekaj ~asa brskala po njem, dokler ni z zadovolj-stvom zacmokala, ko se ji je v rokah pojavila zobna nitka.
"Kaj pa ti bo to?"
"Kako, kaj? Menda na Koro{kem veste, kako pomembna je zobna nitka pri ~i{~enju zob? Ve{, Matej, ti bi moral na svoje zobe {e po-sebej paziti, ko si `e tako ves svin~en od va{ega svinca."
5 533
Volkovi
Benjamin @bogar, 8. razred
Bli`al se je ve~er. Barbi je ves ~as te~narila, da jo bolijo noge.
Zgra-`ala se je nad vsem, kar se ji je zdelo vsaj malo umazano. Hamsi je hodil pred mano. Komaj je prekladal svoj vamp. Moral sem ga prijeti, da se ni zvalil po pe~ini navzdol. Tadeja je `e napol v snu prekladala noge, kot robot. ^en~a … ja no, ^en~a je pa~ ~en~al. ^udovit izlet. Ves ~as sem moral poslu{ati to nerganje pred sabo. Same neke me{~anske spu`ve, ki ne lo~ijo hrasta od lipe.
Ko me bo ^upca naslednji~ povabil, ne bom {el. ^upca je na{ pro-fesor {portne vzgoje. Tako ga kli~emo, ker ima sme{no frizuro. O~itno imam nekak{no ~astno mesto pri njem, saj me vedno pov-abi kot dodatnega "vodnika", kadar gremo s planinskim kro`kom na pohod.
Pri{li smo do ko~e. Od tu se {pice gore ni videlo. ^upca je odkle-nil vrata in smo vstopili. Zatohel zrak je udaril v nas. Ko~a je imela en sam prostor. V kotu je stalo nekaj postelj. Zaspali smo takoj, ko smo se zvalili nanje.
Poprej tako spokojno le`i{~e je o`ivelo. Vsi smo bili pokonci in diskusija o tem, ali naj bo okno zaprto ali odprto se je zavleklo dolgo v no~.
5 522
"Nisem opazil, da bi se ti kaj pomi{ljala, ko si zagrizla v na{o ko-ro{ko svin~eno klobaso", sem nekoliko u`aljeno in potihem za-momljal skozi nos. Ni me sli{ala, saj je v tistem trenutku vso nje-no pozornje-nost pritegnila bole~ina v mi{icah.
"Ve{, Matej, za danes bo kar dovolj hribov. Zelo me bolijo noge pa hrbet tudi, mislim, da to ni preve~ dobro za zdravje. Kar pojdiva nazaj domov. Sicer je lepo tu zgoraj, vendar je potrebno biti ves ~as pozoren na red in ~isto~o, to pa me precej utrudi." Tako sva se obrnila, njen korak spredaj, jaz zadaj, oba vesela, da je dana{njega izleta konec. Ko sva kon~no prisopihala v dolino, me je Fani vsa zadovoljna {e povpra{ala, ~e se mi zdi, ali je gorski zrak kaj ugod-nega doprinesel njeni napeti ko`i. "O, da, kot mak v razcvetu si!" sem izstrelil kot iz topa. Fani je namre~ sonce tako opeklo, da je bila vsa ro`nata po licih in nosu. "Hvala, komaj ~akam, da se do-ma pogledam v ogledalu!" mi je pome`iknila. "Te pokli~em {e kaj", je {e dodala in nato oddrvela v Ljubljano. No, jaz pa {e danes ~a-kam na njen klic … in Fani v gorah videl nobeden ni ve~ …
5 555 5
544
"Vse `ivljenje `ivi v pernicah in sploh ne ve, kaj je zdrav duh v zdra-vem telesu. Pogletje kak{en smrad je v zraku, z no`em bi ga lahko re-zal! Ko sem odprl okno, se je kar valilo ven!" je prepri~eval odpiralec. "Samo, da ge je odprl, `e me je zbadalo po hrbtu," je jadikoval pro-fesor, "to se ne bo dobro kon~alo za na{e zdravje."
Vsak je to`il, da bi dosegel svoje. Jaz nisem ~util nobene razlike. Bilo mi je vseeno.
"Auuuuuu!" se je zasli{alo tuljenje. Vsi smo obstali v smrtnem strahu. Tuljenje je prihajalo od nekod blizu.
Po~asi sem se odplazil k oknu in ga zaprl. "K…kaj je bi…bilo to?" je zajecljala Tadeja. "Volk," je rekel ^upca. "Volk se tako ogla{a. "Nas bo po`rl?" je zacvilil Hamsi.
"Ja, seveda," sem mu odvrnil. "Si morda Rde~a Kapica?"
Potem je nekaj popraskalo po vratih. In na glas zatulilo. Volk je pri{el. ^en~a se je, kot znajo le Kitajci, hitro splazil pod posteljo. In potem smo se splazili pod posteljo {e mi. Razen Hamsija. Poskusil je in ko je ugoto-vil, da je njegov vamp prevelik za take podvige, je za~el iskati strani{~e, da bi se zaklenil vanj. Ko sem mu povedal, da v okolici {estdesetih kilo-metrov obstaja samo strani{~e na {trbunk, in da mora, da pride do nje-ga, iz hi{e, se je zaprl v veliko hrastovo omaro, ki je stala v kotu ko~e. Volk pa se je {e kar zabijal v stara vrata, ki so bila tik pred tem, da se vdajo. A je volk prej odnehal. "Hura, hura!" se je razlegalo dale~ naokoli. Splazili smo se izpod postelj. Hamsi je imel nekaj te`av s klju~avnico, ker se je posku{al zakleniti v omaro. ^upca je s karate udarcem vrata omare prelomil na pol.
"Poglejte, kaj sem odkril," je bil Hamsi navdu{en. "Kaj?" je vpra{ala Tadeja.
Hamsi je pokazal na dno omare: "Tole!"
Tam je bil nekak{en ro~aj. ^upca je stopil bli`e in z vso mo~jo povlekel. Loputa se je dviginila. Pogledali smo v tema~en rov.
"Oh, kako onesna`eno!" se je zgrozila Barbi in se pomaknila na drug konec ko~e.
Dogodek z volkom smo `e vsi pozabili.
"Gremo pogledat?" je navdu{eno vpra{al ^en~a.
Potem se je spet zasli{alo bli`ajo~e se tuljenje. Iz rova je planil ogromen, la~en siv volk. Po~asi se nam je pribli`eval. Nato sta iz rova pri{la {e dva volka. Spravili so nas v kot. Re`ali so se s svojimi groznimi gobci in se slinili, kot se slini moja enoletna sestri~~na. Vse bolj so se nam bli`ali. Kri~ali smo: "Na pomooo~!"
Potem je eden od volkov {avsnil po meni. "Vstani, Matej. Jutro je!"
Nekaj me je dregnilo. Nisem si upal odpreti o~i. Mogo~e sem pri-stal v peklu. Nisem hotel izvedeti.
"Zbudi se, Banka!"
"Ne govori mi Banka!" sem se zadrl in planil pokonci. Banka so me za~eli klicati pred kratkim, ker sem dobil veliko dedi{~ino. Od pradedka.
5 577
Moje najve~je veselje je na gorah
Ne`a [trancar, 9. razred
"V gore? Spet? Ni govora!" je Fani za~ela protestirati.
Sicer je res, da v gore ni {la `e deset let, ampak vseeno.
Bila je drobna gospa, ki se je bli`ala petdesetim. Njen bratranec Jurij je bil navdu{en planinec in jo je povabil, naj se mu skupaj z otrokoma pridru`i na enodnevnem izletu v hribe.
Otroka sta bila navdu{ena nad Jurijevo zamislijo. Bila sta stara de-set in dvanajst let in polna energije. Nista bila vajena hoditi v hri-be, ker njuna mama ni bila navdu{ena nad gorami in izleti nasploh. "Kaj ~e zbolimo?" je takoj za~ela komplicirati Fani.
Juriju je {lo na smeh. Sam je veliko hodil v hribe, tudi v neugod-nih razmerah, pa se mu nikoli ni zgodilo kaj huj{ega. Fani je bila pa~ posebna sestri~na, ki je vedno iz muhe naredila slona. Poleg tega je bila obsedena s ~isto~o in higieno.
A je naposled je le privolila. Kaj pa ji je preostalo drugega. Navdu-{enemu vpitju otrok in nepopustljivemu bratovemu nasme{ku se ni mogla u~inkovito zoperstaviti.
5 566
Previdno sem se razgledal. Bil sem v ko~i. Nikjer nobenih volkov alli sledov o njih. Res ~udno.
"Te je tla~ila mora ali kaj?" je vpra{al ^upca in se mi veselo re`al,. "Vstani," je rekel ^en~a, ki je stal poleg njega, "to mora{ videti. Hamsi je nekaj odkril."
Dvignil sem se s postelje.
"Na dnu tiste omare je vhod v nekak{en rov!" je zmagoslavno na-znanil Hamsi …
5 599 5
588
In so se odpravili.
Ura je bila devet, ko so prispeli na izhodi{~e njihovega ne prav zahtevnega pohoda na Nanos. Bil je lep, topel in son~en pomlad-ni dan. Fanta sta hitro stekla naprej. Kar prekipevala sta od energi-je, Fani pa je nekaj momljala sama zase. Otroka sta se kmalu utru-dila, zato so naredili kraj{i postanek. Fani jima je ponudila vodo, ki jo je prej doma prefiltrirala, in jabolka, ki jih je skrbno o~istila z rob~ki. Izdatno ju je namazala s son~no kremo in kremo proti izsu{evanju ko`e, nato pa so se odpravili naprej. Bratranec jo je gledal s posmehom v o~eh.
Plezali so po skalah in se zabavali, Fani pa se je skal oprijemala z rokavicami na rokah. Ob naslednjem postanku si je najprej teme-ljito razku`ila roke. Ustavili so se na travniku tik pod vrhom. Fani je iz nahrbtnika polnega hrane in raznih rob~kov, mazil in razku-`il vzela antibakterijske rob~ke in z njimi obrisala otroka in hrano. Z dvema prstoma je prijela no`, ki so ga prej dr`ali otroci in Jurij, ter spa~ila obraz. Jurij se ni mogel ve~ zadr`ati.
"Ljuba Fani, v gorah sploh ni bacilov. ^e jih nisi v tisti {katlici, mazilih in di{avah prinesla s seboj, bodi kar brez skrbi. Kolikokrat sem bil premo~en do ko`e, pa {e nahoda nisem dobil."
"Dobro, saj vem, da pred teboj nobena ne velja. Rada bi vedela, ali si otroke u~il higiene ti ali jaz?"
U`aljena je segla v nahrbtnik in iz njega potegnila prebel rob~ek, s ~ipkami ograjen, z njim je osna`ila no`.
"In ~e ga uni~im," je govorila bolj sama sebi kot bratrancu, "ljub{e mi je, kot da bi se oku`ila."
Odpravili so se naprej.
Jurij se je odlo~il, da bo malo pozabaval otroka.
"Fanta, v `ivljenju se morata paziti `ensk!" je za~el modrovati. Fani je zavila z o~mi, ~e{, kak{ne protifeministi~ne neumnosti bo spet natvezil otrokoma.
"Ali vesta, kako `enska iz mo{kega naredi milijonarja?" Otroka sta odkimala.
"Poro~i se z milijarderjem!" in so vsi trije planili v smeh. Tudi Fani je morala priznati, da je to dober "{tos".
"Stric, ali si vedel," je za~el najmlaj{i ~lan planinske odprave, "da je Chuck Norris edini, ki lahko zapoje Ti, ti, ti, moja ro`ica od Modrijanov brez jecljanja?"
6 611 6
600
Fani je vedela, da njena otroka poznata veliko dobrih {al. Tudi sama je dobro pripovedovala, zato se je odlo~ila, da pove eno. "Mo` in `ena imata tihi teden in se sporazumevata samo {e s sporo~ili na listi~ih papirja. Zve~er mo` `eni izro~i listek, na kate-rem je pisalo: "Zbudi me ob petih!" Ko se je ob deveti uri zbudil, je na no~ni omarici na{el listek z napisom: "Ura je pet!
Vstani!""
Pripovedovali so si {ale in se nasmejali. Fani je imela ~isto solzne o~i. Tako mo~no se je smejala, da je pozabila, da si je solze brisala z rokavom namesto z rob~kom. Ko se je tega zavedla, jo je sprva pretreslo, da se ja lahko tako spozabila, potem pa ji je postalo vseeno. "Toooooo! Na cilju smo!" sta za~ela klicati otroka.
Fani je presene~eno pogledala proti ko~i. Bili so `e na cilju! Kdo bi si mislil. ^as ji je ob pripovedovanju {al zelo hitro minil.
"Jurij! @e dolgo se nisva videla!" je zaklical oskrbnik ko~e, v kateri so se ustavili. Bil je star Jurijev prijatelj.
"Lepo te je videti!" je nadaljeval.
Dobrodu{ni oskrbnik jih je bil tako vesel, da jim je na ra~un ko~e naro~il pravo joto. Ko so jo prinesli na mizo, sta otroka navdu{ena planila nadnjo.
Fani pa je imela pomisleke. Kaj pa ~e so notri kak{ni dodatki? Ali pa gensko spremenjena hrana. Ali pa ... Nehala je tako razmi{ljati. Bila je preve~ la~na, da bi se obremenjevala, s ~im vse se lahko oku`i. "Ooo, to je najbolj{a jota, kar sem jih kdaj jedla!" je vzkliknila Fani in v usta nesla {e zadnjo `lico jote.
Jurij je bil zelo presene~en, ker je sploh za~ela jesti, in to brez ra-zku`evanja `lic. Nikoli pa si ne bi mislil, da lahko pojem obrok brez prito`evanja.
"Vam je slu~ajno ostalo {e kaj?"
Oskrbnik je Fani prinesel {e ostanek jote. Vse je pojedla. Otroka sta bila za~udena, a sta bila raje tiho. Izmuznila sta se ven. Fani, Jurij in oskrbnik Tone pa so se pogovarjali v ko~i, planincih in vremenu. Ob dveh popoldne je bil ~as, da se poslovijo in odpravijo nazaj v dolino. Otroka sta odskakljala naprej.
"Kje si spoznal Toneta? Zdi se mi zanimiv ~lovek," je za~ela Fani. "Pred leti sva skupaj veliko hodila v hribe."
Potem sta hodila v ti{ini.
6 633
Po~itnice v Machu Pichu
Emanuela Leban Parada, 7. razred
Nikoli, ampak res nikoli {e nisem sre~al `enske, kot je moja
ses-tri~na Fani! Saj je prijazna, a njena prijaznost ima svoje meje. Z njo se skoraj da ne da pogovoriti. Obsedena je s higieno, zato je vsak pogovor z njo `e skoraj sterilen. Lani se je ve~ino leta po mestu sprehajala z medicinsko masko, ker naj bi bil na{ zrak onesna`en! @al bom njo in njeno "higieno" letos trpel jaz! Skupaj greva v Peru! V Machu Pichu!
Bilo je mrzlo januarsko jutro, ko sem pozvonil pri Fani. Na letali-{~e sva privlekla dva kov~ka, polna obla~il in ~evljev, dve potoval-ki, polni li~il "naravnih" krem, {amponov, povojev, robcev, pr{il proti klopom in prvo pomo~ z vso mo`no medicinsko opremo. Po devetih urah letenja sva prispela v Limo, glavno mesto Peruja. Pot proti mestu Cuzco, izhodi{~u za Machu Pichu , sva nadalje-vala z avtuobusom. Fani je sedela ob oknu in med vo`njo skozi revna perujska mesta oprazovala ljudi ter glasno nergala: "Se ti ljudje kdaj okopajo?" Opogumil sem se: "Fani, pri{la sva v revno dr`avo, kjer nimajo povsod na razpolago teko~e vode. @al se bo{ tudi sama morala tega navaditi …" Debelo me je pogledala in iz torbice vzela aparaturo za pomo~ pri dihanju.
6 622
Fani je odprla nahrbtnik in iz njega vzela jabolko in ga dala de~ku v roke. Ta je presene~eno izbuljil o~i, ker ga prej ni razku`ila ali vsaj obrisala. Jurij je Fani ponudil doma~o salamo, ki je v~asih ni mar-ala, ker se je bmar-ala, da ni dovolj posu{ena in da se lahko z njo oku`i. Tokrat jo je pojedla in jo celo pohvalila. Potem so nadaljevali pot. Jurij se je spra{eval, kaj se je kar na lepem zgodilo Fani, da ni ve~ tako ob~utljiva glede ~isto~e. Odlo~il se je, da se s tem ne bo pre-ve~ obremenjeval, lahko je samo vesel, da se je nekaj premaknilo na bolje, in upal, da bo tako ostalo.
Fani se je sanjavo razgledovala po okolici in razmi{ljala sama pri sebi. "Vsak ima svoje veselje, ki ga v~asih dolgo ne odkrije. Jaz svojega sem – moje najve~je veselje je v gorah!"
