Zato so odprtje steze zamaknili za pol leta, čeprav je dolga le okoli 900 metrov. Terezija se je noseča in z dvema otrokoma, starima tri in eno leto, vrnila v Baško grapo. Pred okužbo se je zaščitila z žvečenjem strokov česna pred in med obiski bolnikov.
Z otroki je dočakala konec vojne in moža Martina, ki se je leta 1919 peš vrnil iz ruskega ujetništva. Zgodila se je nesreča pri delu: delavec ob njem se je zmotil s sekiro in ji zdrobil kost. njegova Martinova noga. Ostala je brez sredstev za življenje; čez nekaj let (leta 1928) se je poročila z vdovcem Lenarjem Jožefom iz Hudajužne, ki je že imel sina Albina.
Marjanca se je prvič poročila že leta 1909; njen mož je bil vdovec - čevljar Janez Šorli iz Koritnice 81;. Jeseni 1946 so dedka Jožefa na mostu čez Koritnico vlekli z voza in je padel pod most. Od takrat ga je marmelada tako bolela, da je vsakič, ko jo je videl, obrnil hrbet.
Tu se je spoznal z mamo, kajti mamina teta Marjanca je bila tudi očetova mačeha; tako so v tistem času živeli v isti hiši.
Moja družina Lenar
Njive so bile precej strme in pred oranjem smo dve brazdi zemlje znesli pod vrh njive v smetnjak. Oče je šel kosit, mati pa je z otroki razgrnila med košnjo nastale vrste. Žene in otroci smo bili bosi in smo se s prsti oklepali ruševin trave.
Posebno nevarne so bile nekatere senožeti na hribu Kotel, ki so terjale življenja. Večkrat smo prespali na sosedovem seniku, mama pa se je vedno vrnila domov, da je nakrmila živino in nam naslednji dan v košari prinesla hrano. Kljub obilici dela je mama pela in nam veliko pripovedovala o Beli krajini, oče pa nam je pozimi sam naredil sani in smuči.
Poleg dela se je izobraževal, opravil je delovodski tečaj in nato do upokojitve leta 1970 delal kot delovodja pri vzdrževanju proge. Prezračevalna naprava za predor Bukovo ne deluje od leta 1973, od kar ni več parne vleke.
Moja likovna pot
Vas Grahovo ob Bači leži na valovitem terenu; veliko hiš je bilo že pred potresom razpokanih in nagnjenih, potres pa jih je še dodatno poškodoval. Mislil sem, da moji otroci sploh ne bodo vedeli, kakšna je bila vas pred potresom. Za Božička naslednje leto mi je mož Milan izdelal stojalo in kupil nove barvne svinčnike.
Ljudje so mi prinašali fotografije, a na njih so bili le deli hiš, saj so bile fotografije pogrebov, pogrebov ali birm. S pomočjo fotografij in spomina sem skiciral in poslikal številne stanovanjske hiše ter jih nato napolnil z zgodbami lastnikov in sosedov. V naših vaseh Grahovo ob Bači in Koritnici so med letoma 1946 in 1948 posneli večji del prvega dolgometražnega zvočnega filma v Sloveniji Na svoji zemlji.
Fotografije so bile narejene predvsem na lokacijah snemanja in pokrajini, ki je te dni že močno zaraščena. Fotografiral sem tudi številne druge odročne kraje in vasi, ki so bile prazne in zaraščene. Leta 1952 ga je močno prizadel snežni plaz, pokrajina pa se je tudi zelo hitro in močno zarasla.
Največ tovrstnih mojih slik imajo lastniki domačij, vsaj nekatere med njimi pa sem fotografirala za svoj arhiv. Zaraščanje senožeti in polj sem zelo občutila, a vedela sem, da v teh grapah ne more biti drugače. To stojalo mi je naredil mož Milan in mi ga podaril za Dedka Mraza leta 1982.
Motivi slik, ki jih ustvarjam, jasno kažejo mojo navezanost na naravno okolje, pa tudi na preteklost in sedanjost kraja, kjer živim že 60 let. Plačali so kotizacije za poletne šole in vikend tečaje, ki jih organizira republika. Za vasjo Lisc in senožeti, slikano po pripovedi Marice Rejec, ki je tam živela.
Pesek kakor slikarski medij
Nato vzamem sito z 8 milimetrskimi luknjicami, ga pomočim v veliko skledo čiste vode in presejem opran pesek. To ponavljam z vedno manjšimi siti – do zadnjega, najfinejšega: lahko je sito za mleko ali svilen šal. Izbira lepila je odvisna od podlage: les, platno, karton, žgano glino lepim z mizarsko belim lepilom, ki po sušenju postane prozorno.
Prav različne debeline so tiste, zaradi katerih je treba sliko res dobro načrtovati, saj popravki. Najtežje je narediti večje površine, posute z drobnimi peski različnih odtenkov, ki z mehkimi prehodi prekrivajo površino. Zato moram delati pri visoki zračni vlagi in nizkih temperaturah, da se površina lepila ne posuši prehitro, saj se peski sicer ne primejo več.
Moji premisleki in povzetki
Leta 2003 sem imel že veliko razstav, a še nikoli tako živčne kot pred razstavo o tradicionalnem krajevnem prazniku »Na svoji zemlji danes« v dvorani Grahovega ob Bači. Za prevoz fotografij čez mejo je bilo treba izpolniti obsežen obrazec s podrobnim seznamom fotografij, njihovimi dimenzijami in celo težo. Prva razstava v galeriji Rika Debenjaka v Kanalu, ki me je s svojimi prostori spodbujal in spodbujal k drugačnemu pristopu.
Pritegne tudi študente; kar nekaj jih je že prišlo k meni, da naredijo razgovor ali seminarsko nalogo za moje delo. Leta 1997 me je učiteljica iz bližnje šole prosila, če lahko pridem na njihovo šolo in otrokom pokažem, kaj in kako delam. Povabilo se mi je zdelo primerno, saj sem vedela, da pesek še posebej privlači otroke.
Ko mi je povedala, da morajo starši plačati delavnico, sem se zamislila. Zanimivo je bilo opazovati, kako so čutili pesek, ko se je dovolj posušil in kako so instinktivno načrtovali naslednjo fazo. Leta 2008 je g. Ivan Merljak ob 60. obletnici filma Na svoji zemlji posnel film Dotik.
Pesek je zanj pomenil povezavo z našo deželo, jaz kot domačinka pa povezavo s prizoriščem glavne zgodbe filma Na svoji zemlji. Gospod. Marko Košir iz Maribora me je povabil k sodelovanju pri njegovi knjigi Od železne ceste do..., ki govori o vplivu železnice na filatelijo in umetnost. V lokalni in širši skupnosti sem čutil, da sledijo in sprejemajo moj način dela.
Zato razumem stisko, o kateri so pripovedovale sosede, ki so morale s šestimi leti, ko so bili naši kraji pod Italijo, v šolo k učiteljici, ki je niso razumele in ona ne njih.To se zgodi, ko je narod Moj narod – moja država. Še težje je za begunce, ki jih je danes zaradi brezčutnosti lastnikov kapitala vedno več. Enostavno me je zanimalo preveč stvari, ki jih je bilo treba uskladiti z obveznostmi, da je potovanje prišlo malokrat na vrsto.
Spomnim se, kakor bi bilo danes, kako me je v smehu pogledala in rekla: “Ko boš imela štiri take lune okoli sebe, kakor jih imam jaz, te tiste na nebu ne bodo nič več zanimale.” Tiste lune smo bili njeni štirje šolajoči otroci. V svetu so postavljena neka pravila, precej podobna pravilom na borzi, ki jih je težko razumeti.
Seznam samostojnih razstav
