OSEMDESETLETNIK
Gregor Kocijan
Biografija UDK 929Munda J.
Ključne besede: bibliotekarji, Jože Munda, biografije
Biography UDC 929Munda J.
Key words: librarians, Jože Munda, biography
Jože Munda je 10. februarja tega leta praznoval osemdesetletnico (*1930). Vseka-kor veličasten jubilej in primerna priložnost za podrobnejši vpogled v njegovo delo, s katerim se je uvrstil med najpomembnejše slovenske bibliografe – Franc Simonič, Janko Šlebinger, Janez Logar, Štefka Bulovec in – Jože Munda. Večina njegovih bib-liografij ostaja trajni vir informacij in raziskav na področju humanistike in družboslovja zlasti slovenske in svetovne književnosti. Pri preučevanju bo vedno znova treba poseči po njegovih bibliografijah, saj elektronski zapisi ne morejo dovolj izčrpno in vsestransko osvetliti določenih dejstev in problemov.
Kot študenta slavistike ga je “zadela bibliografska puščica” in od tedaj je biblio-grafiji ostal zvest do današnjih dni. Začetek je bil zelo pomemben, saj se je kot študent skupaj s kolegoma Rudolfom Kodelo in Nikom Ruplom (pod mentorstvom prof. Marje Boršnikove) lotil sestavljanja bibliografskega kazala Ljubljanskega zvona. Ob tem se je učil in likal, si pridobival potrebna znanja, ki so pripomogla, da je kazalo postalo vredno javne razgrnitve, tj. objave. Bibliografsko kazalo Ljubljan-skega zvona (1881–1941) je bilo zasnovano moderno, izvedba je bila natančna in celostna, tako da še danes ostaja aktualno in nujno pomagalo ter informator preučevalcev, zlasti na področju literarne vede. Kazalo je izdala Slovenska akade-mija znanosti in umetnosti leta 1962. V strokovnih krogih je naletelo na ugoden sprejem. Naš jubilant se je strokovni javnosti predstavil že pred tem (v letih 1959–
1962) z nekaj prispevki v strokovnem glasilu Knjižnica, npr. s člankom o slovarju slovenskih psevdonimov (1959), s kritičnimi poročili o Dobrovoljčevi Bibliografiji literature o Cankarjevi dramatiki (1960), o Bibliografiji jugoslovenskih bibliografija1945– 1955 (1960), o Slovenski bibliografiji – s članki in leposlovjem v časopisju in zborni-kih 1945–1950 (1962), o Brecljevem pregledu Bibliografia delle traduzioni slovene di opere italiane dal 1945 al 1961 (1962) itd. Poleg tega je sestavil bibliografijo del Brat-ka Krefta (obj. v knjigi B. Krefta Kalvarija za vasjo …, 1961). Ne smemo prezreti, da se je ime Jožeta Munde pojavilo leta 1962 tudi na leksikografskem področju, ko je prispeval nekaj gesel o slovenskem časopisju v Enciklopediji Jugoslavije. 1962 je izšla tudi njegova Bibliografija delavskega socialističnega tiska na Slovenskem od 1868 do 11. aprila 1920, in sicer kot priloga k Prispevkom za zgodovino delavskega gibanja.
Šestdeseta leta so bila za našega jubilanta strokovno zelo pomembna in tudi plod-na. Počasi si je utrjeval slôves natančnega, zanesljivega in inventivnega biblio-grafa s sodobnimi pogledi na stroko, kar ga je vse bolj postavljalo v ospredje in mu nalagalo nove in nove bibliografske projekte. Munda je v 60. in 70. letih (nekaj tudi še v 80. letih) nadaljeval s kritičnim poročanjem o bibliografskih in lek-sikografskih publikacijah v Knjižnici, npr. o Brecljevi Bibliografiji partizanskega tis-ka na Primorskem (1965), o Povšičevi Bibliografiji Franca Močnika (1967), o Koso-vem Bibliografskem kazalu Časopisa za zgodovino in narodopisje (1968), o Povšičevi
Bibliografiji Jurija Vege (1974), o Škafarjevi Bibliografiji prekmurskih tiskov od 1715 do 1919 (1980) itn. Objavljal je gesla v Enciklopediji Jugoslavije (1965, 1968, 1971). Sestavil je nekaj osebnih bibliografij slovenskih pisateljev: Cvetka Golarja (1963), Toneta Seliškarja (1964), Mateja Bora (1965), Iva Grahorja (1968), Vladimirja Bartola (1976). Uveljavil se je kot urednik (1965–1969) strokovnega glasila Knjižnica in mu vtisnil svoj pečat. Zaupan mu je bil tudi slovenski del jugoslovan-skega projekta Bibliografija rasprava i dela iz slovenske i indoevropske filologije i opšte lingvistike, kar je pripravljal od leta 1962 do 1977 (bibliografija je izhajala v Južnoslovenskem filologu v Beogradu). Te bibliografije so zahtevale veliko časa, truda in poznavanja, poleg tega so bile razmeroma obsežne.
oblikovanje končne podobe publikacije za posamezno leto. V članku “Slovenska bibliografija” in njeni problemi (Knjižnica, 1977) je med drugim zapisal: “Prvo in zdi se, da tudi osrednje vprašanje, ki ga sproža ‘Slovenska bibliografija’, je njeno zamudno izhajanje. Pojav ni nov, temveč je zamudnost že mnogo let kamen spo-tike javnih in ustnih kritik, še najbolj pa boli sestavljalce same. /…/ Najmanj poltretje leto po izteku določenega leta je treba, da se vse dočaka in opravi in še se dogaja, da od kod pritava neopažena knjiga. Vendar je zamuda ´Slovenske bibliografije´ večja kot dve leti in pol; zvezek za leto 1973 bo izšel do poletja prihodnjega leta, torej po treh letih in pol. Večji del zamude nad potrebno mero nastaja v tiskarnah. A večkrat je trajal natis nad eno leto, kdaj celo dve leti. Priza-devamo si, da bi ta izgubljeni čas zmanjševali, a smo dosegli šibke uspehe. Tiskarne ocenjujejo, da je njihovega dela za pol leta, a potem rok poljubno po-daljšajo. Preostali del zamude je posledica številčno šibke skupine delavcev pri bibliografiji. Neprestano naraščanje gradiva in nekatere poglobitve v obdelavi so povzročile, da personalne okrepitve in uvedeno sodelovanje z dvema oddelko-ma naše knjižnice (grafičnim in glasbenim) niso pospešile izhajanja ´Slovenske bibliografije´.” V nadaljevanju članka je razčlenil še finančne težave, ki so bile zlasti zaradi tiskarskih stroškov vsako leto večje.
Še preden je začel urejati SB je za leta 1964–1966 v Knjižnici objavljal bibliograf-ske preglede slovenskih bibliografij; s tem je nadaljeval tudi pozneje in zvrstil bibliografije bibliografij za leta 1967–1979 (zadnje leto kot soavtor).
V 60. letih je Munda odprl še eno poglavje svojega bibliografskega dela, in sicer sestavljanje bibliografij nekaterih slovenskih založb. 1964 je izšla Bibliografija Sloven-ske matice 1864–1964 (nadaljevanje je sledilo leta 1984 in je zajelo čas do 1983). S tem je nadaljeval tudi v naslednjih desetletjih: prvi zvezek Bibliografije izdaj Državne založbe Slovenije (1945–1965) je izšel leta 1965, medtem ko šesti leta 1991 (do 1990). Vmes so 1975, 1980 in 1985 izšli trije zvezki bibliografije Cankarjeve založbe (zajete izdaje od 1945 do 1984). Leta 1995 sta skupaj z Martinom Grumom objavila dva zvezka Bibliografije Cankarjeve založbe in zajela izdaje od 1945 do 1994. Zagotovo sta bili nekaj posebnega “slovenska planinska bibliografija” Gore v besedi, podobi in glasbi
(sestavil je “v besedi”) iz leta 1965 in skoraj dvajset let pozneje – 1984 Miniaturna knjiga (kot bibliografija mednarodne razstave miniaturk v Ljubljani novembra 1983 z vidnim deležem iz zbirke dr. Martina Žnideršiča).
Po več kot desetletnem službovanju v NUK-u je Munda sprejel ponudbo, da kot vodja sekcije za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo pri Inštitutu za slo-vensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU prevzame tudi urejevanje Sloven-skega biografSloven-skega leksikona.
1993 in nato odšel v pokoj.) Ustrezalo mu je tudi leksikografsko delo, saj se je z leksikografijo ukvarjal že od leta 1962, ko je prispeval gesla za Enciklopedijo Jugo-slavije in nato za novosadski Leksikon pisaca JugoJugo-slavije (v prvem zv., 1972, je avtor 18 gesel, v 2. , 1979, 15 in v tretjem, 1987, enega). Za SBL je napisal vrsto gesel za osebnosti, saj jih je sam hitreje sestavil, kot bi jih prispevali zunanji sodelavci. V 13. zvezku je avtor štirih gesel, v 14. sedemnajstih in v 15. šestih. Uspešno je zaključil SBL in ob tem vedno poudarjal, da so številne osebnosti ostale zunaj leksikona, predvsem tisti, ki so se v strokah afirmirali pozneje, medtem ko je abecedni red že pred časom stekel mimo. Kako močno se je trudil, da bi vključil vse pomembne osebnosti, tudi mlajše, razkrije prebiranje zadnjih dveh zvezkov, ki jih je uredil. Žal je čas neusmiljen in ne prizanaša nikomur.
Pisalo se je leto 1983 in v zbirki Literarni leksikon (št. 22) je izšla Mundova Knjiga. Štiri poglavja so eksaktno opredelila najpomembnejše pojme, ki zadevajo knji-go: od pisave in tiska, opredelitve knjige in vsega, kar je povezano z njo (oblika, zbirke, izdaje, založništvo, avtorske pravice, ISBN itd.), do tekočih publikacij, knjižnice, katalogov in nazadnje bibliografije. Opredelitve so stvarne, kratke, jasne, brez odvečnih besed in strokovno natančne, skratka, avtorju se je posreči-lo na prijeten in skrajno racionalen način izčrpno spregovoriti o knjigi in njenih spremljajočih dejavnostih, tako da se bralec, ko prebere razlage posameznih pojmov, seznani z bistvenim in si ustvari podlago za nadaljnje razgledovanje po obravnavani temi. Knjižica je uporabna za učečo se in študirajočo mladino, lju-bitelje knjige in navsezadnje tudi za strokovnjake, ki iščejo natančne definicije posameznih izrazov, povezanih s knjigo. Delo je še zmeraj aktualno!
Ob vsem povedanem sta se v 70. in 80. letih oblikovali dve skupini kratkih bib-liografskih informacij: od leta 1973 do 1989 so nastajale spremljevalne biblio-grafije k slovenski izdaji nobelovcev. Izdaje del posameznih nobelovcev v zbirki Cankarjeve založbe Nobelovci so opremljene z Mundovimi krajšimi ali daljšimi bibliografijami pod naslovom npr. “Galsworthy pri nas”, “Tagore pri nas” itd., ki izčrpno povedo, kaj je bilo iz opusa tega ali onega nobelovca prevedeno v sloven-ščino. Vsekakor več kot dragoceni podatki o naši prevajalski dejavnosti. In dru-ga skupina? Za prvo številko Le livre slovène 1989, ki je objavila Jožeta Pogačnika
pregled slovenske književnosti v 20. stoletju (v angleščini), je naš jubilant sle-hernega predstavljenega pisatelja (v dodatku) pospremil s kratkimi biografski-mi in bibliografskibiografski-mi dejstvi. V celoti ima publikacija 189 strani in od tega Mun-dov prispevek obsega strani od 144. do 189.
Ob izredno bogatem bibliografskem in leksikografskem delu se je Jože Munda ves čas spogledoval z literarnozgodovinskim raziskovanjem. Ni se mogel odtr-gati od svoje študijske usmeritve. Razumljivo je, da so bile občasne objave v strokovni periodiki večinoma vezane na zanimivo gradivo, ki je predstavilo tega ali onega pisatelja z manj znane strani. Take so bile objave: Cankarjeva pisma Kraig-herju (1969), Cankarjeva črtica “Pokojne duše” (1976), Louis Adamič pri “Glasu naro-da” (1982), Juš Kozak in “Slovenske poti” 1989). Seveda ni naključje, da je sestavil
Bibliografsko kazalo Slavistične revije (I–XXV, 1977) in Bibliografsko kazalo Jezika in slovstva (I–XXX, 1985) ter spregovoril o Bibliografskem delu Marje Boršnikove (1982/ 1983). K temu je treba dodati nekaj bibliografij literarnih zgodovinarjev: Borisa Paternuja (1886), Franceta Bernika (1987, dopolnjena 1997), Janka Kosa (1991), Dušana Moravca (1990). Krona njegovega dela na obravnavanem področju pa je bila ureditev petih knjig Zbranega dela Ivana Cankarja: od 26. do 30. knjige (izšle so v letih 1970–1976; uredil je Cankarjevo korespondenco in ji dodal bogate opombe), opombe v šesti knjigi Prijateljeve Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine 1848–1895 (1985) in urejanje zbranih del Juša Kozaka. Njegovo Zbrano delo je izšlo v trinajstih knjigah (1888–2003) in je tako predstavilo celotni pisa-teljev opus, medtem ko je uredniku zmanjkalo moči, da bi uredil tudi pisapisa-teljeva pisma. Kozakovo delo je zgledno in smiselno urejeno, opombe so izčrpne, na-tančne in vključeni podatki zanesljivi. Tako je Munda prispeval nekaj dragocenih kamenčkov v mozaik zbranih del slovenskih klasikov.
Med zadnja bibliografska dela našega jubilanta sodi Bibliografsko kazalo Doma in sveta: 1888–1944 z letnico 2003. Ne morem si kaj, da ne bi ponovil besed, ki sem jih zapisal ob izidu te odlične bibliografije: “/…/ gre za strokovno neoporečno in metodološko ustrezno sestavljeno bibliografsko kazalo, ki bo strokovnjakom – raziskovalcem več kot dobrodošlo pomagalo; enako velja za bibliotekarje, ki morajo sleherni dan dajati uporabnikom najrazličnejše informacije. Hkrati je pričujoče bibliografsko delo vzorčni primer, kako se taka in podobna bibliograf-ska kazala sestavljajo in katera načela je pri tem treba upoštevati. Jože Munda je znova dokazal, kako brezhibno obvladuje bibilografsko stroko in da še vedno poln energije in znanja posega v slovenski bibliografski prostor. Velika škoda bi bila, če njegovega znanja in izkušenj ne bi izkoristili mlajši bibliografski rodovi.”
Vpogled v jubilantov opus nas prepriča, da je obsežen, raznovrsten in da zlasti bibliogarfski del spada med slovensko bibliografsko klasiko. Nedvomno pa v prihodnje ne bo mogoče niti mimo leksikografskega deleža in literarnozgodovin-skega prispevka. Ob koncu jubilantu vzklikam: Še na mnoga leta!
Dr. Gregor Kocijan je redni profesor Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani v pokoju.
Naslov: Tržna 3, 1000 Ljubljana
