KNJIŽNIC
dr, Silva Novljan, Narodna in univerzitetna knjižnica,
Ljubljana
UDK 0 2 7 . 0 2 2 ( 4 9 7 . 4 ) : 6 5 . 0 1 1
Povzetek
V prispevku želimo prikazati načine merjenja uspešnosti slovenskih sploš noizobraževalnih knjižnic in opozoriti na problematiko merjenja uspešnosti. Teza, ki jo pri tem zagovarjamo je, da merjenje uspešnosti knjižnic na državni ravni ni zadostna in zmeraj ustrezna osnova za načrtovanje razvoja in dela posamezne knjižnice, ki mora zadovoljevati potrebe in želje prebivalcev na določenem območju.
Ključne besede: splošnoizobraževalna knjižnica, merjenje uspešnosti, standardi, vodenje, upravljanje
U D C 0 2 7 . 0 2 2 ( 4 9 7 . 4 ) : 6 5 . 0 1 1
Summary
The article describes methods of performance measuring in Slovenian public libraries, and calls attention to the problems attached to it. The argued presump tion is that the performance measuring carried out on the state level, is not always a sufficient and adequate foundation for plarming of the developmenl and func tioning of an individual library which has to cater for the needs and vvishes of the population in a certain area.
Key vvords: public library, performance measurement, standards, management
Opredelitev knjižnic s časom in prostorom
Če hočemo ugotoviti uspešnost merjenja uspešnosti splošnoizobraževalnih knjižnic, jih moramo umestiti v določeno okolje in prikazati njihovo razvojno podobo v sedanjem času, kar bomo storili v drugem poglavju, čeprav prav slednja ni več skrivnost, ampak pogosto navajan podatek.
Javna knjižnična služba v Sloveniji, ki ima svoje zametke v reformacijskem obdobju 16. stoletja, se je skozi posamezna obdobja zgodovine uveljavljala v okoljih bolj ali manj izrazito, celo zamirala je, odvisna prepogosto od intere sov dnevne politike in entuziazma posameznikov in društev, čeprav so prav ti v marsikaterem okolju poskrbeli za prisotnost knjige.
Današnja strokovno dokaj dobro organizirana mreža splošnoizobraževalnih knjižnic je začela nastajati v začetku sedemdesetih let, ko se na priporočilo knjižničarske stroke (Filo, KoržeStrajnar, 1970) in z vladno podporo začnejo različni tipi splošnoizobraževalnih knjižnic (društvene, sindikalne, študij ske) povezovati v mrežo splošnoizobraževalnih knjižnic, ki s svojim knjižni čnim gradivom in dejavnostjo zadovoljujejo potrebe in želje prebivalcev svojega območja po izobraževanju, informaciji, kulturi in kulturnem razve drilu. V tej mreži so dobile nosilno razvojno vlogo pri oblikovanju splošnoi zobraževakie knjižnične mreže na določenem območju osrednje knjižnice. Njihovo delo temelji na leta 1982 sprejetem zakonu o knjižničarstvu (Zakon, 1982), leta 1985 sprejetih normativih in standardih za splošnoizobraževalne knjižnice, dopolnjenih dve leti kasneje (Normativi, 1987) in na pravilniku o strokovnih in tehničnih pogojih, ki jih mora knjižnica izpolnjevati, preden sme odpreti vrata za obiskovalce (Pravilnik, 1985).
alno, učinkovito organizacijo in strokovno delovanje knjižnične mreže in knjižnic v nji.
Naslonitev razvoja splošnoizobraževalne knjižnične mreže na osrednje knji žnice se je potrdila kot uspešna organizacijska oblika pravzaprav najbolj v novi upravni ureditvi, ko je iz 60 občin, v katerih so domovale osrednje knjižnice, nastalo 147 občin. Mreža bi lahko po določilih zakona o lokalni samoupravi razpadla na prav toliko samostojnih knjižnic, pa se je z argumen ti racionalne, uspešne in večje dostopnosti informacij in knjižničnega gradiva za vsakogar in za vse, ohranila. Na sedanji stopnji strokovne razvitosti knjižničarstva in tudi zaradi premajhnega števila stokovno usposobljenih knjižničarjev bi z razbitjem mreže žrtvovali tudi strokovnost delovanja knjižnic na račun (pogosto administrative zahteve po) samostojnosti.
Podoba uspešnosti današnjih knjižnic
Danes (Novljan, 1996) deluje v Sloveniji 60 osrednjih splošnoizobraževalnih knjižnic, ki z 231 stalnimi izposojevališči in 663 izposojevališči 8 bibliobusov in kolekcij potujoče knjižnice oskrbujejo 2.020.000 prebivalcev v 5961 nasel jih. Povezane so v knjižnično mrežo, ki jo poleg ciljev določa enotna strokov na obdelava knjižničnega gradiva in informacij, vodenje katalogov (tudi sodelovanje v računalniškem vzajemnem katalogu), skrb za razvijanje knji žničarstva in za sodelovanje knjižnic na določenem območju ter medknji žnična izposoja (Zakon, 1982, člen 10). V tej mreži so prejšnje študijske knjižnice, ki imajo daljšo tradicijo strokovnega delovanja in so v krajih z več kot 50.000 prebivalci, prevzele zahtevnejše naloge (strokovno svetovalna dejavnost za knjižničarstvo, zahtevnejše informacijske referenčne storitve, domoznanska dejavnost) za območje regije oz. za knjižnice na območjih z do 50.000 prebivalci.
Za leto 1995 so v državnem zbirniku podatkov o pogojih dela in delu 60 osrednjih knjižnic (skupaj z upoštevanjem izposojevališč) (Novljan, 1996) navedeni naslednji podatki, ki jim bomo za potrebe tega prispevka dodali poleg primerjave doseganja slovenskih standardov še priporočila IFLA standardov:
1. Prostor: 52.500 m2 / 26 m2 na 1000 prebivalcev; IFLA 25 m2 na 1000 prebivalcev.
Slovenski standard osnovne površine dosega le 8 knjižnic. Razlika v dose ganju tega standarda je med knjižnicami 13% do 165%.
2. Odprtost: 58 knjižnic je odprtih več kot (najmanj) 40 ur tedensko; IFLA 60 ur tedensko.
3. Računalniška in komunikacijska oprema: 45 knjižnic ima dostop do vzajemnega računalniškega kataloga, 36 knjižnic ima računalniško vodeno izposojo, 12 knjižnic dostop do Interneta.
4. Temeljna zaloga knjižničnega gradiva:
4.1. Knjige: 5.710.287 izv. / 2827 na 1000 prebivalcev.
Slovenski standard 3 knjige na prebivalca, IFLA isto, dosega 15 knjižnic. 4.2. Periodika: 234.380 izv. / 116 na 1000 prebivalcev.
4.3. Neknjižno gradivo: 378.821 izv. / 188 na 1000 prebivalcev.
5. Prirast novega knjižničnega gradiva (22% leposlovja za mladino, 26% leposlovja za odrasle, 53% strokovnega knjižničnega gradiva):
5.1. Knjig: 290.343 izv. / 143 na 1000 prebivalcev
Slovenski standard 200 knjig na 1000 prebivalcev dosega 5 knjižnic; IFLA 250 na 1000 prebivalcev. Razlika med knjižnicami v doseganju standarda sega od 31% do 132%.
5.2. Periodika: 17.537 izv.
Slovenski standard 5 naslovov časopisja na 1000 prebivalcev dosega 29 knjižnic; IFLA 1050 naslovov na 1000 prebivalcev.
5.3. Neknjižno gradivo: 25.351 izv. / 13 na 1000 prebivalcev.
Temeljna zaloga se bo s takim prirastom knjižničnega gradiva obnavljala 19 let.
6. Knjižnični delavci: 754 (od tega 80% strokovnih) in 35 honorarnih / 1 knjižnični delavec na 2560 prebivalcev oz. 1 strokovni delavec na 3333 prebivalcev; IFLA 1 knjižničar na 2000 prebivalcev.
Slovenski standard na 10.000 prebivalcev 2 knjižnična delavca dosega 42 knjižnic. 1 strokovni knjižnični delavec izposodi 20.303 enote knjižničnega gradiva.
7. Poraba sredstev: 29% nakup knjižničnega gradiva / 347.899 SIT na 1000 prebivalcev, 27% materialni stroški, 42% plače, 14% investicije.
8. Člani: 427.159 prebivalcev ali 21% vseh (35% vseh mladih prebivalcev in 18% vseh odraslih prebivalcev).
Slovenski standard 20% včlanjenih prebivalcev; IFLA 25%, svojega območja dosega 24 knjižnic. Razlika med knjižnicami v doseganju standarda članstva sega od 47% do 230%.
9. Obisk: 5.352.099 obiskovalcev / 2669 na 1000 prebivalcev (od tega 7% obiskovalcev prireditev).
neknjižnega gradiva). Knjižna zaloga seje obrnila 2krat. Slovenski standard določa 3kratni obrat; IFLA 5kratni.
11. Prireditve: 9269 / 154 na 1 knjižnico.
Novljan ugotavlja, da so razvojne značilnosti slovenskih splošnoizobra ževalnih knjižnic (Novljan: Informacijska, 1996, str, 33):
neenakomerna razvitost knjižnic v knjižnični mreži (108 krajev je tudi še brez stalnega izposojevališča)
tradicionalna ponudba knjižničnega gradiva in storitev
skrb za včlanjenega prebivalca, nezanimanje za potencialne člane poudarjanje splošnosti, neopredeljenost kulturne vloge.
Merjenje uspešnosti knjižnic
Uspešnost knjižnice se lahko meri z različnimi merili, z uporabo in stopnjo pomembnosti različnih kazalcev, kar je odvisno od okolja knjižnice in nje govih potreb, od vrste in obsega knjižničnih storitev in od ciljev, za katere se razvija. Cilj merjenja je navadno ugotavljanje, ali knjižnica učinkovito upo rablja vire in če opravlja prave stvari za doseganje rezultatov.
Ugotavljanje uspešnosti je sestavni del vodenja in upravljanja vsake knji žnice, ko ugotavlja prednosti/pomanjkljivosti svojega trženja, ki po Kotlerju velja tudi za neprofitne organizacije in pomeni izpolnjevanje in zadovol jevanje potreb uporabnikov (Kotler, 1996, str. 82). Vsaka knjižnica ugotavlja prednosti in pomanjkljivosti svojega trženja natančneje na koncu poslovnega leta, ko izdela poročilo o opravljenih (tudi neplaniranih) nalogah za svoje uporabnike oz. financerje. K temu jo zavezujeta že omenjena zakona o organiziranju lokalne uprave in njenem finaciranju (Zakon, 1994, Zakon o financiranju, 1994) in Zakon o knjižničarstvu (Zakon, 1982, 24. člen), ki tudi določa, da knjižnica zahtevane podatke o svojem delu pošilja republiški matični službi v Narodno in univerzitetno knjižnico. Ta je za potrebe spreml janje razvoja knjižnic, ocenjevanja dosežene stopnje in usmerjanja ter sveto vanja, izdelala vprašalnik, ki povzema vse bistvene elemente iz normativov in standardov za splošnoizobraževalne knjižnice (Normativi, 1987). Izpol
njene vprašalnike knjižnic obdela svetovalna služba, rezultate pa publicira in na različne načine predstavi javnosti in Ministrstvu za kulturo. Knjižnice so od leta 1953 do leta 1989 izpolnjevale tudi vprašalnike državnega zavoda za statistiko, ki je podatke potem posredoval Unescu.
Z osamosvojitvijo države pa je to nalogo prevzela enota za razvoj knjižničar stva v Narodni in univerzitetni knjižnici in s tem skrb za konsistentnost in pravilnost podatkov in tudi za posodabljanje obrazcev za zbiranje podat kov1.
Uspešnost knjižnic v splošni knjižnični mreži oz. na državni ravni se meri in interpretira s primerjavo s kazalci Normativov in standardov (Normativi, 1987), in sicer s prikazom elementov:
število krajev s strokovno organizirano knjižnično p o n u d b o število aktivnih uporabnikov knjižnice
število izposojenih enot knjižničnega gradiva
število, vrste in oblike knjižničnega gradiva in elektronsko posredo vanje dokumentov
vrste in obseg posebnih storitev.
Normative in standarde je sprejela na predlog knjižničarske stroke država kot priporočilo za načrtovanje razvoja knjižnic in usmeritev za financerje. V skladu s splošnimi cilji našega okolja je uspešna tista knjižnica, ki ji je uspelo v danih pogojih pridobiti nove uporabnike, nove člane in izboljšati stopnjo doseganja (preseganja) standardnih določil. Uspešnost pa je analizirana tudi v kontekstu splošnih ciljev, ki so sprejeti z dogovori na državni ali medna rodni ravni, npr. s priporočili Unesco manifesta za splošnoizobraževalne knjižnice (Unesco, 1995).
Merjenje uspešnosti slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnic, se vse od sprejetja nacionalnih standardov opravlja s primerjavo njihovega doseganja, ki dobro odslikava uspešnost knjižnic znotraj stopnje dosegljivosti virov. S primerjavo med knjižnicami in z navezavo na usmeritve in dogovore, spre jete na državni ravni in z navezavo na mednarodna dogajanja in priporočila pa se navadno argumentirajo predlogi in zahteve za ustreznejše financiranje knjižnic. Potrebno je namreč pojasniti, d a j e neuspešnost knjižnic v kontekstu
1 M a t i č n a služba v Narodni in univerzitetni knjiinicije uvedla vrsto novosti, npr.: 1990 primerjava
doseganja normativov navadno vezana na premajhna sredstva, ki jih za knjižnice odobravata ministrstvo za finance oz. lokalna skupnost.
Po letu 1990 prikazuje razvojna služba poleg celostne podobe razvoja sloven skih splošnoizobraževalnih knjižnic tudi stopnje doseganja posameznih ka zalcev za vsako knjižnico, zato da bi omogočila hitro primerjanje rezultatov med knjižnicami, hkrati pa so s tem knjižnice dobile močne argumente za nastopanje in uveljavljanje zahtev v svojem okolju. Uspešne knjižnice pa služijo tudi kot vzorec dela za druge, prebujajo interes za knjižnice, služijo za lažje razvijanje specifičnih oblik dela za posamezne skupine prebivalcev, lažje p a tudi opravljajo raziskave na lokalnem nivoju in ugotavljajo uspe šnost z merjenjem zadovoljevanja potreb prebivalcev in vrednotijo storitve z objektivnimi merili.
Ko so se knjižničarji leta 1993 na seminarju srečali z metodami merjenja uspešnosti splošnih knjižnic po priročniku Moora (Moore, 1989), so ugoto vili, da dobro sledijo mednarodnim priporočilom, še zlasti če k temu prište jemo še občasne raziskave potreb uporabnikov, ki jih opravijo knjižnice za svoje območje ali pa za posamezne ciljne skupine prebivalcev. V pomoč pri razvoju knjižnične dejavnosti pa so tudi občasni analitični opisi razvojnih dosežkov posameznih služb v knjižnici (npr. domoznanstvo, svetovalna dejavnost za knjižničarstvo) ali načinov njihovega organiziranja (npr. uspe šnost samostojnih in nesamostojnih knjižnic). Te navadno opravi razvojni oddelek za knjižnično dejavnost, aplikativne na majhnem vzorcu narejene raziskave p a naredijo tudi študenti bibliotekarstva.
Namen merjenja uspešnosti je prikazati sedanje stanje razvoja knjižnic, kaj so knjižnice dosegle, kaj delajo, hkrati pa opozoriti na razvojne cilje: kaj želijo doseči, izboljšati in zakaj. Celostna podoba služi za oblikovanje ciljev, odlo čitev, za določanje prioritet in razvojnih usmeritev, za argumentirano pre pričevanje in sklepanje dogovorov.
Pri analiziranju poročil ugotavlja razvojna služba tudi, ali knjižnice opravl jajo prave stvari za doseganje rezultatov in opozarja knjižnice z različnimi svetovalnimi in izobraževalnimi metodami na možnosti izboljšave in na vlogo, ki jo ima dobro vodenje. Z analiziranjem poročil pa pridobiva in oblikuje tudi kazalce2 za vrednotenje učinkovitosti po ustreznosti, uporab nosti, veljavnosti, ponovljivosti, praktičnosti in primerljivosti.
Problematika merjenja uspešnosti
V prikazu uspešnosti delovanja knjižnic je poudarek na opisnih značilnostih razvoja knjižnic, na splošnosti, ker so tudi cilji na državnem in na lokalnem nivoju splošni, in bolj kot kvaliteta se ugotavlja kvantiteta. V vprašalniku je tudi zaradi razvojnih opozoril zajetih več indikatorjev, kot jih zmorejo posa mezne knjižnice prikazati, hkrati pa tudi ne vsi, ki jih zahtevajo standardi, npr. amaterske knjižnice, knjižnice v zaporih, bolnišnicah ipd.
Uporabo standardov za merjenje uspešnosti zagovarjajo različni avtorji, npr. Lynch za analiziranje podatkov za upravne, finančne službe, za nadzor in iskanje podpore pri razvoju, ker zagotavljajo konsistentnost in pravilnost podatkov (Lynch, 1996, str. 8), Moore in Lancaster pa tudi zato, ker poleg zagotavljanja merjenja uspešnosti delovanja na osnovi obrazcev za zbiranje podatkov omogočajo tudi načrtovanje programa dela (Moore, 1989, Lancas ter, 1993). Primerjava zbranih podatkov s standardi je primerna za analizir anje mreže in za primerjanje rezultatov z drugimi, tudi tujimi knjižnicami3 Kljub temu pa Lynch posredno opozarja na problematiko merjenja, ki je posledica težav pri oblikovanju standardov, in sicer določitev kvalitete in kvantitete, izbor osnove za izdelavo: razvojno stanje, profesionalnost, razis kave (katere), tuja izhodišča, izbor stopnje kvalitete: minimum ali maksi m u m in interpretacija cilja, navajanje inputa ali autputa, raznolikost knjižnic, ki so vključene v standarde (Lynch, 1996, str. 13).
Vsi ti pomisleki so opozorilo, da merjenje uspešnosti s primerjavo s standardi ni vselej zadostno zagotovilo za prav načrtovan razvoj knjižnice. Prehod od merjenja uspešnosti knjižnic z doseganjem splošnih ciljev k merjenju uspe šnosti z uporabnikove perspektive se uveljavlja postopoma, predvsem z izobraževanjem vodstvenega kadra knjižnic od leta 1990, ki poteka tudi s sofinaciranjem Ministrstva za kulturo. Tako merjenje omogoča vzdrževati kakovost, ki je po Kotlerju (Kotler, 1996, str. 56) skupek lasnosti in značilnosti knjižničnega gradiva in storitev, ki vplivajo na njegovo sposobnost, da zadovolji izražene ali naznačene potrebe, omogoča tudi vzdrževanje zanesl jivosti, odzivnosti, zaupanja in usmerjenosti k uporabniku (ibidem, str. 476).
Za to pa moramo po njegovem mnenju določiti visoke standarde in sisteme za spremljanje uspešnosti, ki jo definira kot uporabniku posredovano vred nost. To je skupna vrednost v očeh uporabnika (vrednost knjižničnega gradiva, storitve, vrednost zaposlenih, vrednost podobe knjižnice) in skupni
3 V mednarodni primerjavi zbiranja statističnih podatkov in njihove uporabe za prikaz razvoja
strošek v očeh uporabnika (cena v denarju, porabljeni čas, porabljena energi ja, psihični napor) (ibidem, str. 38).
Neposredno ugotavljanje uporabnikovih potreb in želja ter njegovega mnen ja o kvaliteti zadovoljevanja leteh z anketami, intervjuji, razpravami ipd. je
še zmeraj preredko, čeprav bi bilo koristno tudi zato, ker se s takimi meto dami ugotavljanja uspešnosti knjižnice uporabnik hkrati tudi izobražuje o knjižnici in njeni dejavnosti. Uvajanje teh metod zahteva daljši čas, med drugim tudi zaradi navajenosti na proračunsko financiranje knjižnic v prej šnji družbeni ureditvi in zanemarljivo vlogo vodenja in upravljanja pri tem. Opozoriti velja tudi, da v danih razvojnih pogojih knjižnic pogosto knjižničar bolje pozna uporabnikove potrebe oz. potrebe okolja, kot ono samo. Če se prebivalci niso srečali s knjižnično dejavnostjo oz. z različnimi možnostmi, ki jim jih ta nudi za aktivno in ustvarjalno vključevanje v družbo, potem težko izražajo mnenja, ki bi jih knjižničar uveljavljal kot razvojne zahteve.
Podatki govore, d a j e knjižničarjem uspelo v tem času tudi brez neposredne ga ugotavljanja uporabnikovih potreb s povečano in posodobljeno ponudbo razširiti krog uporabnikov in povečati njihovo zahtevnost. Ne moremo pa mimo dvomov, da bi ne bili rezultati še boljši, če bi knjižničarji večkrat opravili drugostopenjske raziskave, ugotavljali tudi stroškovno učinkovitost in koristi posameznih storitev svoje knjižnice ter pogosteje izrabili rezultate raznih, predvsem domačih raziskav. Tudi te so premalokrat argument za nastopanje, še manj pa se uveljavljajo njihovi rezultati pri praktičnem delu.
Perspektive razvoja merjenja uspešnosti
Knjižnice imajo še pretežno tradicionalni princip vodenja več administriran ja kot vodenja in upravljanja. Družbene razmere pa opozarjajo, da bo nava janje standardov kot edinega argumenta za financiranje, za dodeljevanje sredstev knjižnici, premalo, da bi ta izboljšala svoje delovne pogoje. Standard postaja v razvitih knjižničnih sistemih celo nepomemben v tej vlogi, mnogi strokovnjaki pa priporočajo več vodenja in manj administriranja, financir anje programov namesto ustanov in opozarjajo, kakor tudi Lynch (1996, str. 8), da dobiva standard izrazito vlogo priporočila in ne pravila in se mora vodenje nasloniti na proučevanje potreb, določanje prioritet in orodij za zadovoljevanje potreb okolja.
Tudi pri nas se bo moralo vrednotenje uspešnosti knjižnic bolj kot dosedaj nasloniti na uporabnika. Pri tem so nam lahko v pomoč Moorovi osnovni principi merjenja:
Postopki merjenja naj se izvajajo povezano s prikazom zadovoljevanja potreb in želja uporabnikov
S postopki meijenja moramo oceniti uspešnost znotraj stopnje dose gljivosti virov
Uspešnost mora biti merjena v kontekstu ciljev knjižnice Splošnoizobraževalna knjižnica je splet različnih storitev
Stopnja meijenja je odvisna od tega, kako podrobno naj bo zahtevek prikazan
Primerjava je bistveni vidik merjenja uspešnosti
Osnovni principi naj bodo prirejeni lokalnim pogojem (Moore, 1989, str. 3).
Tako merjenje, ki bi temeljilo na ugotavljanju potreb prebivalcev, pa bi v našem primeru zahtevalo tudi boljše izobraževanje uporabnikov o pomenu in uporabi knjižnice, njenega knjižničnega gradiva in informacij in knji žničarjev za opravljanje tega. Danes bi bil v povprečju slovenski uporabnik splošnih knjižnic bolj zadovoljen s svojo knjižnico kot njegov knjižničar, ker se še ni identificiral z njo kot z zavodom, ki ga pravzaprav sam finacira in kjer lahko ne samo zahteva določeno storitev, ampak celo poročilo o porabi svojih davkoplačevalskih sredstev (če ne že tudi upoštevanja svojih želja pri planiranju porabe).
Glede na to, da seje družba odločila za demokracijo in da ta iz predstavniške prehaja v udeležensko, se bo moralo tudi pri nas vodenje in upravljanje bolj kot dosedaj povezati z vključevanjem okolja v načrtovanje knjižničnega dela in z merjenjem uspešnosti. Potrebe in problemi okolja bodo usmerjali knji žnico v ciljno planiranje, v določanje prioritet, ki jih lahko postavi knjižnica le s predhodnim merjenjem. V pomoč pri načrtovanju ji bodo še vedno standardi in normativi, ki jih knjižničarska stroka prav sedaj posodablja in jih bo uveljavljala kot priporočila za racionalno in učinkovito zagotavljanje knjižničnega gradiva in informacij v okolju. Temu bo moralo slediti tudi bolj kot dosedaj ciljno usmerjeno izobraževanje knjižničnega kadra za vodenje in upravljanje in prav tako bolj državno podprto uveljavljanje knjižnic in njihovega pomena ter prebujanje interesa za knjižnice.
strom (1993, str. 15), da je pet Ranganathanovih zakonov knjižničarstva dobra usmeritev za sprejemanje odločitev, kaj naj se meri in s kakšnimi metodami. Študije o upravičenosti opravljanja določenih storitev, o optimal nosti razporeditve virov, o morebitnih izvorih neuspeha, neučinkovitosti so p o p o l n o m a upravičene, če rezultati odkrijejo, kaj je potrebno storiti za iz boljšanje učinkovitosti. Tako bodo knjižničarji lažje ugotavljali poleg tega ali učinkovito uporabljajo vire tudi, ali delajo prave reči in to zaradi odgovor nosti, ki jo imajo do uporabnikov in do podpornih inštitucij, in utemeljevali cilje razširjanja dejavnosti, ki pomeni novo uporabo, večjo uporabo in uvel javljanje štirih likov trženja: ljudje, ljudje, ljudje, ljudje (Kotler, 1996, str. 464). To pa ne izključuje obveznosti države, da mora zagotavljati demokratičnost dostopa do informacij in knjižničnega gradiva, kadar lokalna skupnost tega ne bo mogla ali hotela.
Literatura
Filo, B.; A. KoržeStrajnar. "Nova organizacija splošnoizobraževalne
knjižnične mreže v Sloveniji." Obvestila Republiške matične službe, 1970, št. 6.
Hanratty, C.; J. Sumsion. International comparison of • puhlic libray statistics.
Loughborough : Loughborough University, 1996.
Kotler, P. Marketing, management. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1996.
Lancaster, F.W. lfyou want to evalnate \jour library... London: The Library Asso ciation, 1993.
Lynch, P. "Research as a basic of the developement of standards for libraries".
62 th IFLA General Conference, 25. VII. 3. VIII. 1997.Peking, Tipkopis 148 LTR3E.
Moore, N. Measuring the perforimnce of puhlic library. Pariš: Unesco, 1989.
"Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice." Poročevalec KSS, 1987, št. 28.
Novljan, S. "Splošnoizobraževalne knjižnice v letu 1995." Knjižničarske novice
6(1996)89: Priloga.
Novljan, S. "Informacijska referenčna služba v splošnoizobraževalni knjižnici
kot odgovor na izziv časa." Knjižnica 40(1996)1: 31 48.
"Pravilnik o strokovnih in tehničnih pogojih za začetek dela knjižnic." Ur. list SR Slovenije, 1985, št. 28.
Standardi za javne knjižnice,Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1975.
"Unesco manifest o splošnih knjižnicah 1994." Knjižničarske novice 5(1995)3: Pri loga.
"Zakon o financiranju občin." Ur. list R Slovenije, 1994, št. 80.
"Zakon o knjižničarstvu." Ur. list SR Slovenije, 1982, št. 27.
"Zakon o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij." Ur. list R Slovenije, 1994, št. 80.
