Revija za ljubitelje gora
glasilo Planinske zveze Slovenije
103. letnik
Marec 2003
Razpotja
slovenskega
alpinizma
cena 700 SIT
3
17. junij - 6. julij: Sibirske gore - Jakutija (z ogledom Moskve odhod 15. junija)
Izredno zanimivo potovanje po nepoznanih predelih Sibirije. Moskva - Jakutsk - Tomtor - Ojmjakon - Peak Pobeda (3003 m) - Vstnera - Jakutsk - Moskva Enotedenski vzpon in sestop na najvi‰jo goro sever-ne Azije v ekspedicijskem stilu. V Tomtoru ogled pra-zniãnih dogajanj ob prihodu poletja in »belih« noãi. Temperature bodo od 15 - 20°C, na gori do 0°C. Promocijska cena 2000 USD - odhod iz Moskve. Organiziran tudi odhod iz Ljubljane.
15. oktober - 6. november Argentina - od severa do juga
Nacionalni park Los glacieros - 7 dni pohodov okoli Fitz Roya in Cerro Torreja (lahke ture), Calafate, le-denik Perito Moreno na jezeru Argentine, Ushuaia in Beagle kanal na Ognjeni zemlji, polotok Valdez, ogled kitov, morskih levov in pingvinov, Buenos Aires in Igu-asu slapovi. Cena 2.900 USD
Informacije: Stane Klemenc, 041 667 070
Podrobnej‰i program poglejte na http://www.po-lar.extremekanal.com
V letu 2003 organiziramo:
•
v sodelovanju z ruskimi vodniki v
ãasu prvomajskih praznikov
(24.4.– 2.5.) vzpon na Elbrus (5643
m)
•
v juniju 3-tedenski treking po
Ti-betu Kathmandu-Lhasa z
okoli-co, 5-dnevni treking
Ganden-Samya in 3-dnevni treking pod
najvi‰jo goro sveta, Mt.
Evere-stom (Tingri-Rongbuk)
•
vzpon na Kilimanjaro, najvi‰ji vrh
ãrne celine v mesecu decembru
Prijave in informacije 041-614-203,
Du‰an Weber
Veã o trekingih si lahko ogledate
na internet straneh www.dumo.si
IZDAJATELJ IN ZALOÎNIK: Glasilo Planinske zveze Slovenije
ISSN 0350-4344
Izhaja enkrat na mesec, julija kot dvojna ‰tevilka. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki ‰e niso bili objavljeni nikjer drugod. NASLOV UREDNI·TVA: Planinska zveza Slovenije
Uredni‰tvo Planinskega vestnika
DvorÏakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana tel. 01 4345686 faks 01 4345691 e-po‰ta: [email protected] http://www.planinski-vestnik.com UREDNI·KI ODBOR:
Marjan Brade‰ko, Vladimir Habjan (glavni in odgovorni
urednik), Marjeta Ker‰iã
Svetel, Igor Maher, Andrej Ma‰era, Mateja Pate, Emil Pevec (tehniãni urednik), An-drej Stritar (namestnik gl. in
odgovornega urednika), Tone
·karja, Adi Vidmajer
ZASNOVA IN OBLIKOVANJE: Kojetaj d.o.o. PRIPRAVA ZA TISK: Studio CTP, d.o.o. TISK: DELO tiskarna, d.d.
Prispevke, napisane z raãunalnikom, po‰i-ljajte natisnjene in po elektronskem mediju na naslov uredni‰tva ali na elektronski na-slov. Poslanih prispevkov ne vraãamo. ·tevilka transakcijskega raãuna PZS je 05100-8010489572, odprt pri A banka d. d. Ljubljana. Naroãnina: 6000 SIT, 50 EUR za tujino, posamezna ‰tevilka 700 SIT. âlanari-na PZS za ãlane A vkljuãuje âlanari-naroãnino. Re-klamacije upo‰tevamo dva meseca po izidu ‰tevilke. Ob spremembi naslova s tiskanimi ãrkami navedite tudi stari naslov. Upo‰teva-mo saUpo‰teva-mo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni nujno tu-di mnenje uredni‰tva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez soglasja izdajatelja ni dovoljeno. Uredni‰tvo si pridrÏuje pravico do objave ali neobjave, kraj‰anja, povzema-nja ali delnega objavljapovzema-nja nenaroãenih prispevkov v skladu s svojo uredni‰ko politi-ko in prostorskimi moÏnostmi.
ko v naslednjem tednu v sluÏbah zadovoljni in ustvarjalni? Ne ver-jamem.
Ljudje smo motoriãna bitja. Gi-banje nas ohranja ne le fiziãno, ampak tudi psihiãno. Kje je lahko lep‰e doÏivetje popolnosti, ra-znovrstnosti in moãi kot v naravi? Veter v laseh, vznesenost na vrhu gore in ponos nad samim seboj... Pogled poãiva na lepotah doline, i‰ãe znana mesta. Spomini, sreãa, odgovor na nekoã zastavljeno vpra‰anje.
Nakljuãno sreãamo nekdanje pri-jatelje, znance, so‰olce. Mar ni sreãanje v naravi veliko bolj pri-stno, globlje od sreãanja v dolini, kjer se nam vedno mudi? Postaja-mo velika druÏina. DruÏina ljubi-teljev svobode, narave, gorskega sveta, domovine. Kje se poãuti-mo kot doma? Tam, kjer spoãuti-mo svo-bodni. V Sloveniji lahko neovira-no hodimo kjerkoli brez bojazni, da bi za to pot potrebovali denar, da bi si kupili vodnika, ki bi nas edini lahko peljal na doloãeno goro.
Se kdaj vpra‰amo, kdo je to pot zgradil, kdo jo vzdrÏuje, se vpra‰amo, kdo in kdaj je zgradil planinski dom? Bili so ãasi, ko se je delalo po dvanajst ur ‰est dni v tednu. Ni bilo helikopterjev, ni bilo motornih Ïag, ni bilo mobil-nih telefonov. Ljudje pa so vsee-no gradili svoje domove sredi planin in gora. Bili so ponosni na svojo zemljo, na svojo domovino. Bili so ãlani planinske druÏine.
Naslovnica: AljaÏ Anderle v Lambadi
Zakaj ãlanstvo v PZS?
Pi‰e: Alojzija Korbar Tacar, generalna sekretarka PZS Pred leti sem bila veãkratsluÏbe-no v ·vici. Poslovni partnerji so mi razkazali svoj dom, prijatelje in deÏelo. TeÏko je opisati ponos, ki je Ïarel iz njihovih besed, hoje, pogledov, teÏko prenesti doÏive-to na papir. Biti ·vicar jim pome-ni nekaj tako velikega, da sem jih takrat komaj razumela. Priznati pa moram, da sem jih tudi zato ‰e bolj spo‰tovala. Imeli so nekaj, kar so opisovali predniki. Imeli so domoljubje, spo‰tovanje do doma, narave in drÏave. To sem lahko delno primerjala z obãut-kom, ki smo ga imeli Slovenci v nekdanji Jugoslaviji. Bili smo Slo-venci. Na to smo bili ponosni. V zadnjem desetletju pa kakor da je ta ponos nekako zbledel. Vre-dnote tradicije postopno zame-njujejo dobrine novega tisoãletja, moderne dobe. Je to pot v lep‰i jutri? Bomo zato sreãnej‰i? Sodeã po porastu kriminala, samomo-rov, loãitev in odtujenosti med nami ni tako. Vsaka civilizacija se sreãuje z rastjo, blaginjo in zato-nom. Bomo obupali in se vdali ãrednemu nagonu glede televizi-je, raãunalni‰kih igric, obsedeno-sti z neskonãnim klepetanjem na internetu?
Ali res postajamo drugaãni? Kako to vpliva na prihodnji razvoj pla-ninstva? Na‰e zdravje je Ïe na me-ji ogroÏenosti. V sluÏbah sedimo, doma sedimo, na obiskih sedimo. Kdaj sploh ‰e hodimo? Med na-kupovanjem. Je res najlep‰i del tedna tisti, ko se sreãujemo v tr-govskih centrih? Je to tisto, kar zapolni na‰ jaz, nas napolni z
Razpotja
slovenskega
alpinizma (4)
Poti in stranpoti
himalajizma
Slediti notranjemu
glasu, ki nas kliãe (9)
Razmi‰ljanje mlaj‰e
generacije
4–11 AKTUALNA TEMA Tone ·karja, str. 4 AljaÏ Anderle, str. 9 IZLET 35Turni smuki v okolici Komne
PISMA BRALCEV 54–55
Spomin na vpisno knjigo
Motivi mladih za gorni‰tvo in pohodni‰tvo
Od tod in tam
12–22 PLANINSTVO Tone Strojin, str. 12 Slavko Koblar, str. 16 JoÏe ·etina , str. 20Zgodba okrog
prvega
triglavskega
zaveti‰ãa na
Prodih (12)
Kako je nastajala
dana‰nja Planika
Odiseja po
Rombonu (16)
Kako smo ‰li iz
MoÏnice ãez Rombon
na Jesenice
Nikoli ni pozabil
na planine (20)
Profesor Tine Orel bi
bil letos star 90 let
23–28 PLANINSTVO Tone Golnar, str. 23 Jure Markiã, str. 27
Oprema za
turno smuko
(23)
Vezi, psi, ãevlji in
smuãi
Turnosmuãarski
slovarãek (27)
Bolj ‰aljivo
razumeva-nje turnosmuãarske
terminologije
Smuãajte
malo
drugaãe (30)
Pogovor s TomaÏem
Vrhovcem
DoÏivetje gora je le redko
ta-ko neposredno ta-kot na turnih
smuãeh. Napor, sveÏ zrak,
pridih avanture in
romanti-ke. To prepriãa mnoge.
30–34 INTERVJU Peter Pehani
Osamelemu
klatenju ob
rob (46)
Kompliment,
kakr‰nega ‰e nisem
dobila
Na‰a smer
JuÏna stena
Ru‰ice (48)
Skrita stena
za pomladne dni
8. Turnosmuãarsko
tekmovanje
Jezersko 2003 (53)
46–53 ALPINIZEM Mateja Pate, str. 46 Tine Miheliã, str. 48 Brane Îagar, str. 53Spominski
tabor za
Marka âara
(36)
SuÏnja barometra
(37)
Muhasto
patagon-sko vreme in
prven-stvena smer na
Se-verni stolp Paine
Odprava Pik
Lenina 2002 (42)
Bazarji in ãudovite
gore
36–46 ALPINIZEM Vesna Liãer, str. 36 TomaÏ Jakofãiã, str. 37 Ale‰ Cvahte, str. 42 PLANINSKA LITERATURA 55–59Zbornik PD Kobarid 1952 - 2002
SneÏni plazovi v Sloveniji
Planinski terminolo‰ki slovar
NOVICE IN OBVESTILA 60–68
Nepalski konzulat v Ljubljani
Seja Youth Commision UIAA
Razpotja
slovenskega
alpinizma
Na povabilo in nazadnje priganjanje
urednika PV – to sem si z idejo o
»alpi-nistiãni« ‰tevilki PV sam nakopal na
glavo – sem si z levico podprl glavo in
v desnico vzel pisalo: pred menoj bel
papir, zunaj pa lep sonãen dan. Dan za
alpinizem in ne za razglabljanje o njem.
Ker pa gre marsikak lep dan na oltar
lenobe, naj gre ta za pisanje, ãeprav
verjetno v prazno in brez koristi.
Pustolov‰ãina na gori
V okviru pojma slovenski alpinizem me pravza-prav zanima samo Himalaja. Vse drugo plezanje, od plezali‰ã do Alp, Andov in ‰e drugih eksotiãnih hribov, je stvar posameznika in njegovih Ïelja ter sposobnosti, tako ‰portnih kot organizacijskih in finanãnih. âe ãesa ne zmore sam, ima tovari‰a v navezi in svoj odsek, druÏbo sebi podobnih. Od-kar velja alpinizem za pravi ‰port, mu pomagajo tudi drÏava, sponzorji, dru‰tva in podobni. Hima-laja pa je gorovje, ki zaradi odmaknjenosti, zaple-tenih dostopov, vi‰ine, drÏavnih predpisov itn. za vsak obisk terja posebno organizacijo. Tudi solist, najsposobnej‰i posameznik, je le vrh piramide, ki ga podpira. Tako preprosto kot v Alpe, ko vzame‰ nahrbtnik in gre‰, na visok himalajski vrh ni mo-goãe. Na tem postranskem, a v resnici bistvenem podroãju se od starih ãasov ni kaj dosti spremeni-lo. Veã letalskih zvez, podalj‰ane ceste, veã znanja tudi na gostiteljski strani, ‰e vedno pa je treba kar nekaj dni pe‰aãiti do gore, postaviti bazo, poskr-beti za oskrbo in zaãeti »obleganje,« ki je hkrati aklimatizacija in prena‰anje tovorov v vi‰ine. Vse to pa terja dobre priprave Ïe doma. Denar ni vse. âe v bazi ãesa zmanjka, je teÏko na hitro dobiti, marsiãesa bistvenega pa se sploh ne da nadomesti-ti. Vse te zahteve so himalajizem oblikovale kot posebno dejavnost, s posebno organizacijo Ïe do-ma in z jasnim sistemom vodenja »tam«. Po svoje je to v nasprotju z duhom alpinizma, ki je pre-dvsem svobodno gibanje po nevarnem, neznanem in teÏko prehodnem svetu.
Tako sem tudi sam vãasih bral himalajsko literatu-ro: zelo na hitro sem predrsal prvo tretjino obiãaj-no bolj »birokratskih« strani, da sem se ãimprej dokopal do jedra – pustolov‰ãine na gori. Morda prav zaradi prevlade alpinistiãnega duha nad or-ganizacijskim Slovenci nismo uspeli s himalajsko odpravo v petdesetih letih prej‰njega stoletja. Ni-koli pozneje ni nobena ekipa tako sistematiãno trenirala in se pripravljala za Himalajo kot »repre-zentanca« prve povojne alpinistiãne generacije. ·i‰a Pangma in/ali Manaslu sta bila cilj, vendar ob dobro pripravljeni in naãrtno trenirani ekipi oãit-no ni bilo nikogar, ki bi odpravo zares organiziral. Razoãaranje alpinistov je bilo tako veliko, da jih je veliko sploh nehalo plezati. Za Trisul nekaj let
po-Odprava Kangbaãen 1965, zgoraj Jalung Ri (7538 m) – najvi‰ji vrh, na katerega so prvi stopili Slovenci
zneje sta PZS in Matica sestavila poseben himalaj-ski odbor, ki se je po uspe‰no izvedeni odpravi razpustil in prepustil stvari komisiji za alpinizem (KA). Zaradi vedno samo posamiãnih in trenu-tnih interesov vsakokrat na novo rojene zaãetne pobude nikoli niso mogle zares »meso postati«, dokler ni planinskih oãetov oãitno ob‰el – kljub zelo ateistiãnim ãasom – »sveti duh«, da so leta 1963 ustanovili komisijo za odprave v tuja gorstva (KOTG) in jo zaupali v vodenje sicer nealpinistu, vendar izjemno delovnemu Pavletu ·eguli. Sicer KOTG alpinistom ni bila nikoli v‰eã, vsak jo je namreã vrednotil le po njeni skrbi prav zanj ose-bno (vedno premajhni!), toda slovenski alpini-zem brez nje nikakor ne bi dosegel svojih naj-veãjih uspehov. »SoÏitje« obeh komisij (KA in KOTG) se je – z veãjimi in manj‰imi trenji – nada-ljevalo, v bistvu pa sta obe opravljali svoje poslan-stvo. KA je skrbela za raven vzgoje in vrhunski al-pinizem kot ‰port posameznikov, KOTG pa za do-seganje ciljev nacionalnega pomena – predvsem v Himalaji, pa tudi drugod. Tako je PZS dostojno iz-polnjevala vlogo nacionalne ‰portne organizacije. Seveda je bilo soÏitje nasprotij med osebnim in skupnim bolj idiliãno, kadar posameznik Ïe zara-di materialnih (ne)moÏnosti brez PZS ni mogel »nikamor«, z nara‰ãanjem financ, vplivom ose-bnih sponzorjev in morebitnim poloÏajem v pira-midi alpinistiãne »oblasti« pa se je tudi tleãe ali prikrito nasprotje hitro razplamtelo. Vedno se po-kaÏe, da je v ljudeh, ki uporabljajo cepin, nekaj moãno prevratni‰kega, celo divjega (ni nakljuãje, da so Trockega njegovi revolucionarni »tovari‰i« ubili prav s cepinom). Tako je Pavleta ·egulo leta 1975 (Makalu) »zru‰il« ·rauf, tako je bilo leta 1993 z »odprtim pismom slovenski javnosti« pe‰ãice vrhunskih in »vrhunskih« alpinistov in ne dosti drugaãe pred kratkim ob odpravi Janak.
Od spalnih vreã do slave
Prviã je ‰lo za preveã spalnih vreã (ki so bile takrat ‰e dragoceno blago), drugiã za denar, s katerim je sponzor v celoti pokril odpravo K2 (in za »neupra-viãeno« slavo tudi), tretjiã pa odkrito samo za de-nar – pod geslom »mi sami najbolje vemo, kako porabiti denar, vi ga le preskrbite«. Bolj kot sam boj je ‰kodljiv naãin (hrup, surovost), saj javnost
‰e vedno (?) jemlje alpinizem za ãisto, bolj vite‰ko dejavnost, pri kateri denar ni v ospredju. Razen le-ta 1975, ko se je spopad zaãel in konãal v sejni so-bi PZS in ga internet ‰e ni v trenutku raztrosil po Sloveniji kot rumen cvetni prah, je vsak tak ‰kan-dal alpinizmu le ‰kodil – to se je takoj pokazalo pri (ne)podpori sponzorjev, politikov itn. V alpini-zmu ni pravil in po svoje ima vsak prav – da mu le uspe. To velja v stenah in ta mentaliteta vlada tu-di v dolini. Tretji faktor je slava. Nekoã je bila teÏe dosegljiva, saj je bila Ïe poãasnost medijev svojevr-sten filter.
Danes je pomembno, kaj je na internetu, ne, kaj je res. Zaãrta se smer, ravna ãrta do vrha, pozneje pa se v strokovnem tisku povsem neopazno pre-makne na resniãno mesto. Vplivu medijev in s tem povezanemu slavohlepju se ni mogoãe izogniti.
Dobro se spomnim na‰e najveãje odprave Everest 79, ko smo res vsi na vso moã delali za skupni us-peh na Zahodnem grebenu, in kako je to sloÏnost naãela diferenciacija med uspe‰neÏi in »preostali-mi«. To je potem pri naslednjih odpravah Ïe ne-gativno vplivalo na vedenje in sodelovanje. Po me-rilih, da je uspeh le doseÏen vrh – in to tudi za po-sameznika, ne le za odpravo – je veãina himalajcev neuspe‰nih. Zasilnih re‰itev teh teÏav je lahko veã. Najãistej‰a oblika je soliranje: vse tveganje in vsa slava sta tvoja. Temu je le malokdo dorasel in ‰e na‰i najbolj‰i solisti so nekam nepopolno opravili svoja najveãja dejanja – v dvomih, brez vrha, pred koncem serije in podobno. V tem se kaÏe tudi na‰a narodna znaãilnost: pomanjkanje vztrajnosti, nesamozavest.
Tudi sprejem pri nas je enako obarvan. Dokler ka-ka tuja zvezda (navadno slavni Reinhold Messner, za smuãarje pa kdo iz njihove stroke) ne pride prav k nam potrdit, da je ta in ta res svetovni ra-zred, mu sami kot da ne verjamemo, potem pa nas evforija kar zalije. Zanimivo je, da drugim tega ni
treba. ·e nihãe ni povabil kak‰nega na‰ega lastni-ka »zlatega cepina«, naj gre k Francozom razglasit kakega Francoza za »naj naj«. No, pokaÏe se paã, da te zvezde pridejo k nam promovirat predvsem sebe, in to ne na svoje stro‰ke. Kot reãeno, posle-dica vsega tega je, da sku‰a biti vsak uspe‰en. Do-ma je to laÏe. Namesto na dolge, tvegane zimske stene se pleza na ledne slapove in poledenele pre-vise; to je sicer tehniãno teÏko, nima pa niã opra-viti z vremenskimi zankami, plazovi, slabimi sneÏnimi razmerami. âe ne prej, se v Himalaji po-kaÏe, da to niso dobri naãini priprave za Himala-jo. Tam je gora ‰ele na koncu dolge poti. Pod njo je treba postaviti tabor – najveãkrat na pustem, mrzlem ledeniku. Oduren kraj, ki ga je treba ãim prej zapustiti. Sledita eden ali dva hitra poskusa, potem pa pot domov, najveãkrat zaradi »slabega vremena«. V Himalaji je slabo vreme pravilo in trenutki lepega vremena so priloÏnost, ki se je ne sme zamuditi.
Znaãilnost mnogih mladih je, da ne berejo hima-lajske literature, temveã ãrpajo znanje z interneta
in iz revij, zato dobe o znanih stvareh napaãen vtis. Kar nekaj lepih himalajskih vzponov so posa-mezniki naredili v okviru veãjih odprav, torej z do-bro podporo pred vzponom in z varno vrnitvijo v Ïe postavljene tabore. Vendar se za javnost te »po-stranske« zadeve zamolãe in se poudari samo vzpon posamezne naveze ali solista. Mlad ãlovek, Ïe tako Ïeljan istovetenja z junaki, tej pomanjkljivi zgodbi nasede, himalajska resniãnost pa ga hudo razoãara. Naj se alpinizem v Alpah in niÏjem ska-lovju ‰e tako deli na vedno veã panog in naãinov plezanja (zato je lahko vse veã »glavnih«), v Hima-laji mu to ne pomaga – celo nasprotno. Himalaja ima vse, kar imajo druge gore, in nekaj, ãesar
dru-ge nimajo – veliko vi‰ino. âe vi‰ini, stenam in le-denikom dodamo ‰e slabo vreme, neugodne sneÏne in ledne razmere ter veliko ãasovno in kra-jevno oddaljenost od »ljubega doma«, vidimo, da je Himalaja ‰e vedno Himalaja in da tam »obvo-znic« ni. Slovenski alpinizem se Ïe lep ãas ukvarja z razpotji, ne opazi pa, da veãina poti, ki jih ubira, vodi navzdol. Za Himalajo pa je treba navzgor. ·e tako vroãa Ïelja ne zniÏa nobenega vrha niti za meter.
Torej? Zdaj bi se ãlanek lahko ‰ele zares zaãel, a za tiste, ki vedo, kaj hoãejo, je za zdaj dovolj. In »sve-ti duh«? Îe dolgo niã takega ne frfota na pod-stre‰ju PZS.
Besedilo: AljaÏ Anderle
Slediti notranjemu
glasu, ki nas kliãe
V sedemdesetih in osemdesetih letih se je slovenski alpinizem dvignil na mednarodni oder z vrsto doseÏkov, ki so jih dosegli ljudje, danes zapisani v zgodovino kot legende slovenskega al-pinizma. âeprav je ‰lo za nadaljevanje dela pred– in povojnih generacij, pa je bilo to zane-sljivo obdobje alpinistiãnega razcveta in velikih dejanj. Velikih dni, bi se najbrÏ izrazil eden izmed soustvarjalcev tistega obdobja Stane Be-lak. Takrat so alpinizem zaradi splo‰ne orienti-ranosti in ‰tevilnih ciljev na najveãjih vi‰inah enaãili s himalajizmom. Spomnim se svojih ple-zalnih zaãetkov leta 1986 in pozneje, ko so me starej‰i napol v ‰ali spra‰evali, kdaj bom ‰el pa kaj v Himalajo ... Pot v Himalajo je bila predesti-nacija alpinistov tistega ãasa. Vsaj tistih, ki so si prizadevali za vrhunskost.
Nova realnost?
Od preloma devetdesetih let prej‰njega stole-tja pa se vedno bolj oãitno in vãasih boleãe sooãamo s spremenjeno situacijo. Alpinizem je doÏivel notranje spremembe – spremenili s(m)o se alpinisti. Slovenski alpinizem je v tranziciji, ta-ko ta-kot je v tranziciji druÏba, v kateri alpinisti Ïivi-jo. Poveãujejo se individualizem, trÏni odnos in preraãunljivost. Ena izmed najveãjih novosti v po-dobi alpinista dana‰njega ãasa je nekak‰na leÏer-nost, nagnjenje k udobju. Ne vem, ãe je ta izraz pravi, ampak dandanes se hodi in pleza precej manj na »noÏ« kot vãasih. Ljudje imajo na splo‰no manj ãasa, manj so pripravljeni tvegati za dosego odmevnega cilja in ‰tevilnim odmevnost niti ni veã cilj. Zanos in timsko delo 70. in 80. let sta bila zgodovinsko pomembna. Takrat so bili
hunski cilji skoraj samo v Himalaji, danes pa so tu-di drugod, ãeprav cilji v Himalaji nesporno ostaja-jo na prestolu prestiÏa in zahtevnosti.
Dejstvo je, da mnogi alpinisti prestavljajo meje moÏnega na ‰tevilnih podroãjih alpinizma. Speci-alizacija postaja nuja zaradi visoke ravni Ïe do-seÏenega. Tako je danes skoraj nemogoãe ostajati, kot pred 20 leti, vrhunski alpinist – amater. Redki imajo ob redni zaposlitvi moÏnost celoletnega tre-ninga in priprav. Vrhunski alpinizem postaja vsaj napol profesionalno poãetje, kot vsak drug vrhun-ski ‰port, pa ãe ‰e tako neradi sli‰imo to besedo.
Tako kot vsebina alpinizma samega, ki dobiva ãedalje veã novih dimenzij, postaja tudi identiteta alpinistov vse bolj neenotna. Med alpiniste danes sodijo bolj raznovrstni ljudje kot recimo pred ãetrt stoletja, njihove dejavnosti obsegajo ‰ir‰i spekter. Njihovi motivi so zelo razliãni, ravno tako cilji in naãini doseganja. Alpinizem z vse ‰ir‰o ba-zo dobiva razseÏnosti mnoÏiãne dejavnosti, alpini-sti izgubljajo peãat izjemne, ozke dru‰ãine »pokli-canih«, ki se spoprijema z nezemeljskimi prekami. Mladi rodovi alpinistov zdruÏujejo pre-dvsem veselje do plezanja. DruÏabnost, ljubezen do narave, ‰portne ambicije, ekstremizem, egoi-zem, neãimrnost, avanturiegoi-zem, svobodomiselnost, preprostost, potrpeÏljivost in svojeglavost pa so bolj ali manj navzoãi kot pozitivno–negativni »en-tourage« individuumov, za katere so strmine naj-lep‰e poti. Razliãne generacije alpinistov se med drugim loãijo po odnosu do plezanja, motivaciji, stopnji odprtosti do sprememb, sposobnosti prila-gajanja in vrednostnem sistemu.
Generacijske razlike premo‰ãajo le najbolj fle-ksibilni in odprti posamezniki. âeprav alpini-stiãna dru‰ãina ni uniformna, pa bi bila z nekaj odprtega duha sposobna dojemati razliãne aspek-te alpinizma, podpirati raznovrstne cilje, jih vre-dnotiti in spo‰tovati, poleg tega pa se uãiti iz iz-ku‰enj ter sprejemati novosti in upo‰tevati spre-membe.
Na Ïalost nismo imuni na vdore znaãilnih slo-venskih lastnosti (beri: nevo‰ãljivosti, zavisti, za-plankanosti) v svet alpinizma. Afere in neprijetno-sti ter napeti odnosi, ki smo si jih skuhali sami, so zamajali tudi na‰o trdnjavo pozitivnih ãlove‰kih la-stnosti. ·kodo lahko popravimo le sami, z veã tole-rance in medsebojnega spo‰tovanja.
V zadnjih 7 letih sem se po svoji lastni izbiri ze-lo tesno povezal z lednim plezanjem. Mnogo bolj intenzivno kot v predhodnih desetih letih pleza-nja in mnogo bolj kot povpreãen slovenski alpi-nist. In potem smo s prijatelji pod vplivom idej, in-formacij in izku‰enj iz sveta privlekli domov po-plavo stare okove razbijajoãih novosti na podroãju tehnike plezanja, opreme in tako naprej. Novosti so vedno pretresale miselnost »mainstreama« ozi-roma »klasiãnega« alpinizma. »To pa k nam ne so-di, to sploh ni alpinizem! Tisti, ki se s tem ukvar-jajo, ne morejo biti alpinisti...« itn. Novosti je namreã zares teÏko sprejemati z veliko Ïlico, zato je ob prehodih v nova obdobja treba raãunati z dolgotrajnej‰imi obdobji miselne adaptacije. Z novostmi in izzivi se sreãujejo vsi rodovi, tako da smo vsi vseskozi vpeti v proces uãenja in preverja-nja svojih sposobnosti dojemapreverja-nja in sprejemapreverja-nja.
Kaj pogre‰amo?
Na Ïalost opaÏamo, da v drÏavi, ki se lahko po-hvali s tako kakovostnimi alpinisti in njihovimi do-seÏki, ni konsenza glede skupnega delovanja niti sposobnosti objektivne presoje in spodbujanja ka-kovosti. Najveãja ‰koda je, da organiziranost moãno ‰epa. Krovne organizacije, ki bi povezova-la in podpirapovezova-la alpiniste na objektivni, profesio-nalni podlagi, namreã ni oziroma je v precej glo-boki krizi. Bomo v svojih vrstah lahko na‰li ljudi, ki bodo sposobni nezemeljske moãi dviga nad svo-je interese in bodo znali dati na‰emu alpinizmu vi‰jo trÏno veljavo med vrhunskimi ‰porti? Poskr-beti bo treba za uravnoteÏene in objektivne odno-se med ljudmi in njihovimi cilji in poskrbeti za moralno, logistiãno, finanãno podporo in know–how pri doseganju teh ciljev. Tudi v Hima-laji, a ne samo tam.
V dana‰njem svetu in tolik‰ni individualizaciji posameznika, njegovih odgovornosti in nalog ne moremo priãakovati timskih doseÏkov velikega for-mata. Na‰a najveãja dragocenost in upanje so po-samezniki in naveze, ki so sposobni prenesti svoje ideje v realnost. Za to pa rabijo zaledje, organizaci-jo, ki jim bo pomagala, da se bodo lahko osredo-toãali na svoje delo – trening in plezanje – ne pa tudi na organizacijske probleme. Danes je preveã stvari prepu‰ãeno posamezniku, to pa zmanj‰uje
uãinkovitost in uspe‰nost; poleg tega se pojavljajo tudi trenja med kompetitivnimi cilji.
V danih razmerah razpr‰evanja ciljev, panog in vedno veãje specializacije alpinisti potrebujemo sposobnega menedÏerja, ki bi lahko trÏil rezultate in omogoãal ãim ‰ir‰o realizacijo potencialov. âeprav nismo primarno tekmovalci, sodimo med ‰portnike, tako po naãinu Ïivljenja kot po trudu, vloÏenem v doseÏke, in po primerjalnem vrednote-nju le–teh. V novej‰em ãasu je ta komponenta po-stala bolj izraÏena, ne le zaradi nekaterih panog, ki so neposredno tekmovalne, paã pa tudi zaradi ko-mercializacije in trÏnega pristopa k prodajanju na‰ih rezultatov. Îalostna predestinacija alpini-zma, alpinistov in njihovih doseÏkov je kroniãna medijska abstinenca in njihova usmerjenost zgolj in edino v obravnavanje preseÏnikov. TeÏko, teÏje, najteÏje ne zado‰ãa veã. Zdaj medijski krvniki za svojo pozornost zahtevajo skoraj Ïe kri. Posledica tega razvoja je manj‰a avtonomija alpinista kot po-sameznika, ki si i‰ãe svoje cilje in poti. Omejujeta mu jih tako njegova lastna zavest o kakovosti vzpo-na kot tudi raven priãakovanj strokovne javnosti. DoseÏki, ki so podprti z intenzivno medijsko kam-panjo, pa lahko zelo negativno vplivajo na percepi-ranje drugih kvalitetnih doseÏkov, ki zaradi po-manjkanja publicistike in preseÏnikov ostajajo na obrobju marginalnega. ·e strokovna javnost po-tem steÏka prepozna njihovo objektivno vrednost.
âeprav imamo Slovenci rodovnik alpinistiãne velesile, ga premalo cenimo. Ali pa smo ga nehali pred kakim desetletjem, ko je postalo cenjeno le tisto, kar meji na nemogoãe. In ima potencialni okus po krvi. Tudi zato ima le malo alpinistov moÏnost iz svojega najljub‰ega konjiãka narediti donosen posel oziroma se z njim preÏivljati. Red-kim uspe tako prodajati svoje doseÏke, da lahko hkrati s svojim svetom alpinizma gradijo ‰e sistem rednega dotoka dohodka za vzdrÏevanje tako dra-gocenega, a tudi krhkega naãina Ïivljenja.
Gremo plezat!
Kljub nekaterim manj pisanim mislim me ve-seli, da smo alpinisti vendarle ‰e vedno sposobni slediti predvsem notranjemu klicu, ki nas vleãe. Tja. Nekatere v Himalajo, druge v Zahodne Alpe, tretje v Kamni‰ke, ãetrte povsod po malem, vse pa z eno Ïeljo: Îiveti. Ob tem bodo nekateri dosega-li vrhunske ‰portne rezultate, drugi pa bodo vzpo-ne vpisovali pod rubriko »rekreacija« ali »hobi«. In: vse dokler bomo, vsak na svojem podroãju, po-tiskali doseÏke proti mejam, ki so jih postavljali na‰i predhodniki, in prek njih, proti mejam svojih sposobnosti, in sledili svojim ciljem po poteh intu-icije in nikoli povsem razumljenega razuma, bo-mo lahko vsakomur rekli, da sbo-mo alpinisti, in pri tem ãutili upraviãen ponos.
Besedilo: Tone Strojin Fotografija in risbi: arhiv Planinskega vestnika
Zgodba okrog prvega
triglavskega zaveti‰ãa
na Prodih
Kako je nastajala dana‰nja Planika
Minilo je 130 let od prvega zaveti‰ãa pod vr-hom Triglava. âeprav so bile prve planinske koãice v Triglavskem pogorju pri Jezerih, na Utah in na Velem polju morda prve planinske stavbe v na‰ih Alpah, so bile postavljene Ïe pred domnev-no prvim pristopom na Triglav 26. 8. 1778. Niso bile namenjene samo planinstvu. Postaviti jih je dal Karl Zois, slavni botanik, brat barona Îige Zo-isa, med drugim za prenoãevanje med botaniãni-mi ekskurzijabotaniãni-mi. Zanibotaniãni-mivih alpskih cvetlic v bliÏini
obeh koã res ni manjkalo. Sam baron Îiga Zois1
jih v pismu Valentinu Vodniku leta 1795, v kate-rem mu sporoãa o naãrtovanem obisku grofa Ho-henwarta v Bohinju, omenja kot botaniãne koãe. V posredni zvezi s koãami je bil obisk Valenti-na Vodnika leta 1795, ko je z druÏbo hodil po juÏnem delu Triglavskega pogorja. Gorska narava je v njem prebudila pesni‰ko ustvarjalnost. Zano-sna oda Vr‰ac – svojo druÏbo pri koãi pri Sedme-rih jezeSedme-rih je presenetil z osebno recitacijo – je
zneje vzbudila Ïivahno polemiko, ali je bil Valentin Vodnik res kdaj tudi na Velikem Triglavu ali Veli-kem bogu,2kot je Triglav v pismu Vodniku
poime-noval Îiga Zois, ko se mu je zahvalil za spremstvo grofa Hohenwarta. Zaãuda na veliko so se o Vr‰acu kot vrhu razpisali najslavnej‰i gorniki svojega ãasa (npr. Fran OraÏen, dr. Josip Ciril Oblak, dr. Hen-rik Tuma) in dokazovali svoje z imeni, legami in skicami. Naj je bilo tako ali drugaãe, danes je zna-no, da Vodnik na samem vrhu Triglava ni bil niko-li, da pa je oda Vr‰ac namenjena Velikemu bogu, kot je Triglav omenil v odi, in velja za eno naj-lep‰ih hvalnic na‰ega alpskega sveta.
Triglavski tempelj
Predmet na‰ega razmi‰ljanja je preprosta ka-mnita koãica Triglavskih prijateljev in somi‰ljeni-kov iz Dru‰tva prijateljev gora iz Ljubljane, ki je bi-la postavljena sbi-labih sto let pozneje. Lega stavbe pod Triglavom je prav tako spodbudila Ïivahna ra-zmi‰ljanja ob imenu Triglavski prijatelji. Kar vemo za imenoslovje oÏjega triglavskega obmoãja, je bilo za kraj, kjer je bila postavljena koãica, znano ime Ledine ali pa Prodi. Razgled od tam je veliãasten. Zaradi nadmorske vi‰ine 2404 metre so pod tem stoji‰ãem vsi vrhovi, ki iz Bohinja prevzemajo obãudovalca. Od Ledin se strmina stopnjevito spu‰ãa, najprej na zeleno Velo polje in nato ‰e niÏe, v bohinjsko kotlino, zavito v megleno tanãico. Ves ta pogled obrobljajo spodnje Bohinjske gore, ki so niÏje od mesta na‰ega opazovanja. Nad Ledi-nami strmo kipi v nebo Triglav in s svojima grebe-noma, ki se konãujeta v Malem Triglavu (2725 m) in Rjavcu (2568 m), oklepa veliãasten gorski kot, ki mu v vseh na‰ih Alpah zlepa ni enakega.
Zaradi take lege in simbolnosti Triglava, ki izvira ‰e iz mitolo‰kega razumevanja boga starih Slovanov, je skromna stavba dobila neskromni atribut Triglavski tempelj. Triglavski prijatelji tega izraza v ohranjenih dokumentih niso poznali, paã pa se je izraz Triglavski dom pojavil v ãasopisu La-ibacher Tagblatt ‰t. 191 dne 22. avgusta 1872 sku-paj s slovenskim imenom Triglavski tempelj v oklepaju. âeprav za nem‰ki izraz Dom tempelj ni ustrezen prevod, je edina logiãna razlaga, da so hoteli prostor, na katerem je stala koãica, oznaãiti kot naravni tempelj, oltar ali Ïrtvenik na juÏnem
poboãju Triglava. V tem pomenu je izvor imena Triglavski tempelj razlagal dr. Du‰an Kermauner.3
Pomembnej‰a od poimenovanja je bila gradi-tev koãice na Ledinah. V popotnih pismih, kon-kretno v spisu Na Triglav,4Kadilnik omenja novo
koão na Ledinah. Urednik in pisec knjige o Kadil-niku je prav na tem mestu pripisal opombo, da »je to koãa, za katero je po Kadilnikovi trditvi neki tamkaj‰nji kaplan (tj. Ivan Îan, op. T. S.) zbiral denar in je tudi Kadilnik zanjo daroval precej‰njo vsoto«. Ta zelo primitivna stavba, ki so jo zgradili domaãini, se je kmalu poru‰ila; na njenem mestu pa je leta 1877 nem‰ko planinsko dru‰tvo sezidalo koão Marije Terezije.
Kadilnik je torej vedel za srednjeva‰kega ka-plana, morda ga je osebno kdaj sreãal, saj so se tri-glavski popotniki navadno ustavljali pri njem v Srednji vasi. Pomembna je Kadilnikova opazka, da so to koão postavili domaãini in da so vanjo vloÏili denar tudi Slovenci – ne le Kadilnik, temveã tudi ljudje, ki jih je avstrijska oblast na silo hotela nare-diti za »svoje«. Alfons Pavich pl. Pfauenthal je bil po hrva‰kih virih po rodu Poljiãanec, ki se je od-tujil in v Zadru opravljal pomembno dolÏnosti ce-sarsko–kraljevega namestnika za Dalmacijo, ven-dar se je v njegovih Ïilah le ãutila slovenska kri. Da nanjo ni pozabil, priãa njegova monografija o Mo-soru (v hrva‰ãini, nem‰ãini in italijan‰ãini). Naklo-njen je bil tudi Slovenskemu planinskemu dru‰tvu, ko je za AljaÏevo Triglavsko koão podaril
stavljeno koãico na Ledinah. Viri navajajo, da je bila Ïe leta 1875 neuporabna. Prenoãevalo se je na Velem polju ali v Zgornji Krmi. Tega leta je bil Fran Kadilnik spet na triglavski turi, prenoãil je v Zgornji Krmi in koãice na Ledinah ne omenja. âe bi bila koãa ‰e uporabna, Kadilnik ne bi imel ra-zloga, da v njej ne bi prenoãeval, saj bi mu bil vrh bolj pri roki kot Zgornja Krma.
Ker je druÏba Triglavski prijatelji Ïe pred pol-drugim letom razpadla, se je obnove lotila lju-bljanska Sektion Krain, ki je bila ustanovljena leto dni prej, t.j. 1874. V njej so bili preteÏno isti ljudje kot v Ïe omenjenem Dru‰tvu prijateljev gora, ki so se Ïe leta 1871 zbirali »pri ·trajzelnu« (Blu-menstöckel). Kranjska sekcija je prvo leto delova-nja ‰tela 50 ãlanov, naslednje leto pa Ïe 72.6
Ome-njeno poroãilo navaja, da je Triglavhütte leta 1877 ostala brez denarne pomoãi DÖAV, na katero se je v zaãetku naslonila kot ena izmed sekcij. Tiste-ga leta, t.j. 1877, pa se je na triglavskem podroãju mudil prof. dr. Johannes Frischauf. Ob‰el je Ko-mno, prehodil dolino Triglavskih jezer in obiskal Triglav. Ker je koãa kranjske sekcije leta 1877 Ïe propadla, sekcija pa v delu stagnirala, se je sklenil pri avstrijskem turistovskem dru‰tvu (ÖTC) sam pozanimati za to, da bi prevzel obnovo koãe. La-stnica prostora je bila Kranjska industrijska druÏba (KID). Po‰tar iz Bohinjske Bistrice TomaÏ Zupanec, sicer ãlan Ïe razpadle dru‰ãine Triglav-skih prijateljev, je v imenu prof. dr. J. Frischaufa izposloval dovoljenje za graditev koãe in seãnjo le-sa pri svetu KID, prof. Frischauf pa je svoje naãrte za obnovo koãe posredoval ÖTC (Jaher, ÖTC 1880–1881).
Od koãe Marije Terezije
do Planike
Leta 1878 je kranjsko koão DÖAV na Ledinah prodalo ÖTC (poroãilo kranjske sekcije DÖAV, str. 8). Prodajo je v imenu DÖAV za 350 goldinar-jev opravil Otto Bamberg. âeprav je bila koãa na Ledinah, ki jo je obnovila kranjska sekcija DÖAV, stara komaj dve leti, so jo vremenske razmere hu-do naãenjale. Za ÖTC sta popravilo izvedla oãe JoÏef in sin Lovrenc ·kantar. Stala je na istem me-stu kot prej‰nja. Merila je 4,98 krat 3,90 metra in bila grajena iz priroãnega materiala. Vnoviãno vezan Östereichischer Touristen Zeitung in tri
Pernhartove triglavske panorame ter poklonil marmornato plo‰ão v spomin Marka Pernharta, ki je vdelana v greben blizu vrha Triglava. Planinski vestnik se je za ta darila v ‰tevilki 8/9 leta 1907 pri-jatelju in ljubitelju na‰ih planin iskreno zahvalil. Sicer pa Alfons Pavich tudi kot gornik ni bil kdor-sibodi. Iz Debeljakove kronike Triglava je razvi-dno, da je ‰el menda v spremstvu JoÏeta ·kantarja – ·esta, nadelovalca prvih triglavskih poti, Ïe 7. 8. 1865 prviã na Triglav. Zaradi slabega vremena mu ni uspelo priti na vrh. Kdo ve, ãe se ni moÏema Ïe takrat porodila zamisel, pa tudi dogovor za zbira-nje denarja za skromno zaveti‰ãe pod Triglavom? Pavich se je 17. 8. 1871 v spremstvu Giovanni-ja Bolleta (Janez Bole, op. p.) in starej‰ega JoÏeta ·kantarja – ·esta spet povzpel na Triglav. ·est mu je povedal, da bi za 50 goldinarjev zgradil zave-ti‰ãe na Prodih pod Triglavom.
Poziv za zbiranje denarja za zaveti‰ãe je prviã Ïe dve leti prej objavil Laibacher Tagblatt in nato vnoviã v ‰tevilki 181 z dne 11. 8. 1870, v kateri je kot mesto zbiranja denarja navedena znana knji-garna Kleinmayer–Bamberg5v Ljubljani.
Na Pavichevo pobudo se je torej zbirala potre-bna vsota, delo je bilo zaupano ·kantarjema – oãetu in sinu. Kakor je akcijo na ljubljanski strani ljubiteljev gora vodil Alfons Pavich, tako jo je z bo-hinjske, t. i. slovenske strani usmerjal in vodil Ivan Îan. Viri navajajo, da je za no‰njo desk plaãeval po 3 goldinarje in ga je zaveti‰ãe nemalo stalo.
Ko je bila tudi nova pot na Triglav zgrajena, med priznanji za zasluge pri zbiranju denarja in graditvi zaveti‰ãa celo Laibacher Zeitung ‰t. 193 z dne 24. avgusta 1871 ni pozabil omeniti kaplana Îana, ki »kaÏe neutrudljivo vnemo za to podjetje«. Med darovalci se moramo spomniti tudi Lju-bljanãana Fidelija Terpinca, Bleiweisovega znan-ca, in ‰e posebno na prispevek Frana Kadilnika.
Koãico sta torej za 50 goldinarjev zgradila ·kantarja, oãe in sin. Zgrajena je bila v mesecu dni in odprta 8. septembra 1871. Mala kamnita stavba je bila pokrita s skodlami, zidovi pa od zunaj pod-prti z nasutim kamenjem. Nekaj klopi, miza, odpr-to ognji‰ãe in preprost pograd, odpr-to je izpolnjevalo notranjost.
Zaradi razpusta Triglavskih prijateljev ni bilo nikogar, ki bi vzdrÏeval vremenskim vplivom
izpo-odprtje je bilo septembra istega leta ob skromni udeleÏbi. Alpine Chronik ÖTC za leto 1880/81 navaja, da je varuh koãe postal Gregor Rabiã iz Mojstrane. Pristojbina za prenoãi‰ãe je bila en goldinar, za ãlane nem‰kih planinskih organizacij ÖTC in DÖAV pa poloviãna. Slovesno odprtje koãe Marije Terezije je bilo 3. avgusta 1880.
S to prodajo in obnovo je ÖTC obvladalo oÏje triglavsko podroãje, posebno ker je na Frischaufovo pobudo in ob njegovi pomoãi zgra-dilo novo koão na Utah. To je bila brunarica mer 5,7 krat 4,85 metra z dostopoma iz Komne in ãez Ovãarijo tudi prek Komarãe. Slovesno od-prtje koãe na Utah, ki je dobila ime Erzherzog Franz Ferdinand Hütte, je bilo 1. avgusta 1880. Obe koãi sta pri‰li v upravo DÖAV ‰ele leta 1903. Ker se je tudi na novo ustanovljena pri-morska sekcija nem‰kega planinskega dru‰tva v Trstu, ki se je po zdruÏitvi nem‰kega in avstrij-skega dru‰tva v DÖAV preimenovala v Sektion Küstenland des DÖAV, ukvarjala z naãrti za pla-ninsko koão na Logu, je dejavnost konku-renãnega ÖTC in soseda trÏa‰ke podruÏnice DÖAV na novo vzpodbudila dejavnost kranjske sekcije DÖAV v Ljubljani, ki je bila na novo usta-novljena novembra leta 1881. Na ãelo je stopil Karel Deschmann in bil predsednik do smrti le-ta 1889. Sekcija Küstenland je svojo koão na Lo-gu slovesno odprla 10. julija 1880. Zaradi odme-va, ki jo je imela Baumbachova pesnitev o Zlato-rogu, se je preimenovala v Baumbachhütte. Ker je trÏa‰ka sekcija s to koão in novimi vzponi prek Zadnjice in ãez Skok »obvladala« zahodno tri-glavsko podroãje, ÖTC pa juÏno, se je kranjska sekcija lotila vzhodne strani.
Medtem je koãa Marije Terezije leta 1885 spet postala neuporabna, njenega skrbnika Gregorja Rabiãa pa je od ÖTC »prevzela« kranjska sekcija DÖAV. Îe konec poletja 1886 je bila dograjena nova koãa kranjske sekcije na izstopu iz doline Kot, skozi katero so Ïe prej nadelali stezo. Koãa je merila 8 krat 3,9 metra, v vi‰ino pa 4,15 metra. 15 delavcev je pod vodstvom Gregorja Rabiãa delalo dva meseca. Da bi konkurirala ÖTC, je kranjska sekcija poskrbela za svoj dostop na Triglav. Nova pot je tekla pod Malim Triglavom ãez skalnato po-droãje nad Zelenim snegom na greben med Ma-lim in Velikim Triglavom. Zaradi snega, ki se je
zadrÏeval ‰e dolgo v poletje, pa je bila steza malo obiskana in je kranjska sekcija DÖAV poleg nje ãez prisojno vzhodno podroãje Malega Triglava dala nadelati novo stezo, ki jo uporabljamo ‰e danes.
30. julija je bilo odprtje Triglavske koãe (po-zneje Deschmannhütte). Tuma in AljaÏ, ki sta bi-la navzoãa, sta v svojih spominih obdebi-labi-la Ïalostne dogodke za slovensko planinstvo. 13. avgusta 1911 je kranjska sekcija DÖAV spet odprla novi dom Marije Terezije. Poleg stare koãe je bila zgrajena dvonadstropna zidana stavba.
Krog nem‰kih koã in poti okrog Triglava je bil sklenjen, priti je moral Jakob AljaÏ in Triglav vrni-ti slovenstvu.
Po I. svetovni vojni je SPD podedovalo koãe in preostalo premoÏenje DÖAV in ÖTC, ki je bilo za-radi vojnih razmer v slabem stanju. Maria There-sia Schutzhaus so preimenovali v Aleksandrov dom, po II. svetovni vojni pa v Planiko (2408 m). Stara koãa poleg nje je davni prednik nekdanje koãe gorskega dru‰tva Triglavski prijatelji. 1Mira Marko Debelakova: Kronika Triglava, Gore in ljudje 1947/11-12, str. 271.
2Fran OroÏen: Prvi hribolazci na Triglav v dobi od 1778 do 1837, poroãilo SPD za leto 1894, str. 20
3Dr. Du‰an Kermauner: Dva zapisa, PV 1963/7, str. 326.
Pod steno smo se navezali, po vrsti - jaz, moãni JoÏi, ki naj bi me varoval, pa Milena in Joco. Stena se Ïe spodaj ni zdela preveã vabljiva, po nekaj raz-teÏajih pa se nam je razkrila v vsej svoji »lepoti«. Kar je bilo od spodaj navzgor videti ‰e dosti ãista skala, se je od zgoraj navzdol pokazalo kot pravi travnik. Kjer je bila le majhna poliãka, je bila po-krita s travnato ru‰o, iz katere je tu in tam rasel majhen macesen, bolj grmiãek kot drevesce. Bili pa smo le Ïe tako visoko, da sem presodil, da bi bil sestop od tam Ïe prenevaren, zato smo raje nada-ljevali vzpon. Varovalnih klinov skoraj nisem imel kam zabiti, zato sem se, kjer je bilo mogoãe, prive-zal kar na kak‰en macesenãek, ãeprav sem vedel, da bi se ob najmanj‰em sunku drevesce z ru‰o vred odtrgalo od skale, in vsi bi zleteli pod steno, ki je bila dosti strma.
Poãasi smo napredovali in prilezli nekako do tri ãetrtine stene, ko se je ustavilo. Stena je posta-la navpiãna, tako da ni bilo veã moÏnosti za nada-ljevanje. Pa je na moji desni strani potekal ozek strm Ïleb. Bil je zaprt z majhnim previsom, ki je bil dobesedno zloÏen iz majhnega in veãjega ka-menja. Kazalo je, da bi zadostovalo, da bi samo pi-hnil vanj, pa bi se podrl; ker pa nisem imel druge izbire, sem se podal ãez Ïleb. Komaj pa sem z eno nogo stopil na drugi rob, Ïe je nad menoj zaropo-talo in previs se je res podrl, ne da bi se ga dota-knil. Ker sem stal ‰iroko razkreãen ãez Ïleb, se mi je kamenje usulo med nogami navzdol, le velik ka-men mi je padel na stegno leve noge. Precej moãan udarec sem zdrÏal, kamen pa mi je zdrsnil po nogi in zgrmel v dolino. Poãakal sem, da sem se nekoliko umiril, potem pa sem prestopil Ïleb, poiskal primerno varovali‰ãe in poklical tovari‰e za seboj. Navzgor je kazalo nekoliko bolje, zato Leta 1954 je bil jeseni‰ki AO zelo delaven.
Med drugim smo poleg ‰tevilnih plezalnih vzpo-nov izvedli tudi veã skupnih izletov in delovnih ak-cij. Tako je 24. oktobra pripravil skupni izlet v MoÏnico, od koder bi si pobliÏe pogledali Rom-bon, ki nam je bil do takrat ‰e ãisto nepoznan, in njegovo severno steno. Bilo je konec sezone in av-tobus na progi Ljubljana-Bovec ni veã vozil. Zato smo najeli svoj avtobus in proste sedeÏe dopolnili s planinci, ki naj bi ‰li na Mangart. Avtobus nas je odloÏil ob manj‰i hi‰i ob cesti KluÏe-Log pod Man-gartom, planince pa je odpeljal naprej do Loga, kjer so prenoãili. Dogovorili smo se, da nas bo na-slednji dan avtobus poãakal (ali pa mi njega) po-poldne ob treh v Bovcu. Medtem je za nami pris-pel ‰e Janez, ki je Ïe takrat imel svoj motor. Pustil ga je pri hi‰ici in skupaj smo od‰li v MoÏnico.
âez severno steno na
Rombon
V MoÏnici je stala stara gozdarska hi‰ica. Bila je odprta, zato smo se nastanili v nji in tam, sicer bolj slabo, prenoãili. Zjutraj smo bili Ïe z dnem na nogah in Janez se je z veãjo skupino - najveã pri-pravnikov - odloãil, da gredo po nadelani poti na ârnelsko ‰pico. Jaz pa sem vztrajal, da gremo v Rombonovo steno. PridruÏili so se mi ‰e priprav-niki JoÏi, Milena in Joco ter mlada planinka Maj-da. Prvi ‰tirje smo bili bolj ali manj vajeni pleza-nja, Majda pa ‰e nikoli ni prijela za skalo. Tudi opremljena ni bila, zato sem ji svetoval, naj se raje vrne in se pridruÏi Janezovi skupini. Za navezo ‰ti-rih v novi smeri in popolnoma neznani steni je bi-lo to veã kot dovolj. Punca me je ubogala in se vr-nila, mi pa smo nadaljevali pot do vstopa.
Besedilo: Slavko Koblar
Odiseja po Rombonu
Kako smo ‰li iz MoÏnice ãez Rombon na Jesenice
smo kljub temu, da me je od udarca bolela noga, napredovali precej hitreje. Konãno smo le dosegli vrh. Pogledal sem na uro: bila je ena. In kje je bil ‰e Bovec globoko pod nami.
Imeli smo samo ‰e dve uri ãasa, da pridemo do Bovca. Nismo se ustavili niti toliko, da bi se vsaj malo odpoãili in kaj pojedli. Po slabo markirani poti smo pohiteli navzdol. Vodila je po robu strel-skih jarkov iz prve vojne, vãasih pa kar po njih. Po ostankih, ki sem jih utegnil videti s poti (razpadla voja‰ka oprema), sem sklepal, da Rombon med obema vojnama ni bil preveãkrat obiskan. Na sreão nikjer nismo zgre‰ili poti in konãno smo se le zna‰li nad Bovcem. Takrat pa je ura v bov‰kem zvoniku odbila tri.
Pohiteli smo naprej in ãetrt ure kasneje pri‰li pred hotel Kanin, kjer naj bi nas ãakal avtobus. Toda avtobusa ni bilo. V hotelu so nam povedali, da je avtobus res ãakal do treh, nato pa je odpeljal. Kak‰nega sporoãila niso pustili. Nisem mogel ver-jeti, da bi lahko kdo napravil kaj takega. Pomislil sem na starega bov‰kega planinca Ostana, ki so ga jeseni‰ki planinci dobro poznali. Pohitel sem k njemu, ta pa sploh ni vedel, da so bili jeseni‰ki
pla-ninci v Bovcu. S tem so bile izãrpane vse moÏno-sti. Pustili so nas v Bovcu.
Malo pe‰, malo s kamionom
Priãela se je na‰a odisejada. Pomislil sem, da bi nas lahko ‰e poãakali na kriÏi‰ãu ceste Trenta-Bo-vec-Predel. Do tja je bilo kakih 3 km ceste, toda bi-la je le ‰e ena moÏnost. Bolj privlekli kot pri‰li smo do kriÏi‰ãa - avtobusa ni bilo. Pomislil sem, da so morda od‰li nazaj proti MoÏnici, ãe mi ne bi izple-zali in bi se vrnili nazaj v MoÏnico. V tem primeru bo avtobus pripeljal za nami in nas pobral nekje ob cesti, ãe se odpravimo pe‰ proti Trenti. Spusti-li smo se po cesti na most ãez Koritnico in na dru-gi strani ven v vas Koritnico. Ko smo Ïe pri‰li iz va-si, je za nami zaropotalo - konãno avtobus. Pa smo se prezgodaj veselili.Za nami je pripeljal tovornjak, ki je k izviru Soãe peljal delavce, ki so tam delali na cesti in so ãez nedeljo od‰li domov. Zdaj so se vraãali na de-lo. Poskusil sem ga ustaviti in ‰ofer je res ustavil in nas vzel v tovornjak. Oddahnili smo si; pe‰aãenja do izvira Soãe je bilo konec. Pa pravijo - kadar ima
melo po strmem bregu navzdol in na ‰iroko zasu-lo spodnjo pot. In tam smo se sredi noãi zna‰li mi.
Plezati v temi skozi tisto razdejanje bi bilo bre-zupno. Odloãili smo se, da poskusimo ob njiho-vem spodnjem robu priti na cesto. Druge moÏno-sti tako nismo imeli. Breg je bil strm in povsod je leÏalo kamenje, pome‰ano s polomljenimi vejami. Ne da se popisati, kako smo se muãili v strmem bregu. Po vseh ‰tirih smo konãno vendarle prilezli na cesto. Oddahnili smo si. âeprav je bilo do Vr‰iãa ‰e daleã, smo bili vsaj na cesti, ki je bila gladka in toliko svetla, da vsaj z vidljivostjo nismo imeli teÏav. Tako smo pri‰li na Vr‰iã. Tam pa nas je ãakalo novo razoãaranje: Tiãarica je bila na koncu sezone Ïe zaprta.
Ni nam preostalo drugega, kot da nadaljuje-mo naprej do Erjavãeve koãe, ki je bila stalno od-prta. Ko smo prispeli do Erjavãeve koãe, je bila ura Ïe skoraj ena. Trkali in razbijali smo tako dol-go, da smo prebudili oskrbnico Veharjevo, ki nam je pri‰la odpret. Prosili smo jo, naj nam razdeli leÏi‰ãa in nas zjutraj ob treh prebudi. Popadali smo na leÏi‰ãa in zaspali kot ubiti.
Zdelo se mi je, da sem komaj zaspal, ko nas je oskrbnica Ïe pri‰la budit. Hitro smo se oblekli, na-to pa ‰e vsi omamljeni odtavali proti Kranjski Go-ri. Kljub trdi temi smo po dobro uhojenih bliÏnji-cah ob 5h zjutraj v Kranjski Gori ujeli jutranji vlak, ki je pripeljal iz Rateã. Ob 5.30 smo bili na Jeseni-cah. JoÏi in Joco, ki sta ‰e imela dopust, sta ‰la do-mov spat. Milena, ki je stanovala blizu postaje, se je ‰la domov preobleã, jaz pa z vlakom ‰e eno po-stajo naprej na Javornik. Stanoval sem ob kolodvo-ru, zato sem hitro stekel domov, se preoblekel pa sedel na kolo in se vrnil v tovarno. Ko je zjutraj ob 6h zatulila tovarni‰ka sirena, sva bila oba z Mileno na delovnih mestih.
Epilog
Janezova skupina se je s ârnelske ‰pice vrnila v MoÏnico in od tam naprej do ceste, kjer nas je prej‰nji dan odloÏil avtobus. Tam so poãakali sku-pino planincev, ki se je vrnila z Mangarta. Poãakal jih je tudi Janez, ki je tam vso skrb prepustil stare-mu planincu Jaku in stare-mu naroãil, naj gre po na‰o skupino v Bovec, sam pa se je z motorjem odpeljal domov.
hudiã mlade, nima samo enega. Tudi tokrat je bi-lo tako. Nerodnosti ‰e ni bibi-lo konec. V vasi Soãa je bila samo ena gostilna in prav pred to se je tovor-njak ustavil. Delavci so poskakali in se zatekli v go-stilno. Nekdo je privlekel harmoniko, pa so zapeli in zaplesali, mi pa smo nestrpno ãakali, kdaj se bo-do odpravili naprej. Medtem se je zmraãilo.
Konãno smo se le odpravili. NaloÏili so se na to-vornjak in odpeljali smo se naprej. Med voÏnjo smo se nekoliko odpoãili. Ko smo se pripeljali do Loga v Trenti, je bila Ïe trda tema. In na na‰o nesreão je bila tudi v Logu gostilna. Ponovila se je zgodba iz Soãe. âeprav je iz Loga do izvira Soãe 7 km, smo se odloãili nadaljevati pe‰. âe nas bodo dohiteli, nas bodo pobrali, drugaãe pa nam ne preostane druge-ga kot pe‰aãenje do konca. Toda tisti dan je bil res zaklet. Da smo se umaknili dolgemu ovinku ceste, smo ‰li po bliÏnjici mimo planinske koãe Zlatorog. Vendar je tovornjak nepriãakovano hitro odpeljal naprej, mi pa smo bili ‰e daleã pod cesto. Pohitel sem, kolikor sem mogel, in res hkrati s tovornja-kom pritekel na cesto. ·ofer me je zagledal v luãi Ïarometov in ustavil. Prosil sem ga, naj poãaka ne-kaj minut, da bodo ‰e drugi pri‰li na cesto. Brez pri-pomb jih je poãakal. Takrat so bili ljudje ‰e dobri. Spet smo se naloÏili in se konãno brez postan-ka pripeljali do izvira Soãe. Tam smo se zahvalili ‰oferju in se poslovili od delavcev, nato pa smo od‰li proti Vr‰iãu. V bliÏini izvira Soãe se je odce-pila pot - bliÏnjica, ki je vodila po dolini mimo Ko-macovega spomenika in stare drevesnice na Vr‰iã. Bila mi je dobro poznana in dobro uhojena, saj so takrat vsi hodili po nji z Vr‰iãa k izviru Soãe. âeprav je bila trda tema in smo se utrujeni spoti-kali, poti nismo zgre‰ili. Tako smo pri‰li do dreve-snice, tam pa je konec poti.
Noãni vzpon na Vr‰iã
Vr‰i‰ka cesta je bila malo pred ·upcami spelja-na skozi predor. Ta pa je bil tako nizek, da veãji avtobusi - ti so bili redki - niso mogli peljati sko-zenj, ãe jim niso spraznili gum in jih na drugi stra-ni spet napolstra-nili. Da bi se tem nev‰eãnostim izo-gnili, so Ïe po koncu sezone speljali cesto po zuna-nji strani predora. Zato so morali zminirati spo-dnji rob ceste ob vsej njegovi dolÏini. Tako je vse od miniranja polomljeno drevje in skalovje
zgr-Jaka se je z avtobusom odpeljal v Bovec in tam ãakal pred hotelom »Kanin«, kot smo bili dogo-vorjeni, toãno ob treh. Ker nas takrat ‰e ni bilo, je, ne da bi pomislil, kaj nas je lahko zadrÏalo, odpe-ljal in mi smo zaradi ãetrturne zamude ostali v Bovcu. Avtobus je odpeljal na Vr‰iã, kjer so napra-vili kratek postanek. Tam se je eden od planincev, ki se mu je zdelo, da ni vse v redu, obrnil na Jaka: »Kako si mogel storiti kaj takega. Pustil si jih v Bovcu, od koder nimajo nobene moÏnosti vrni-tve.« Jaka pa je odvrnil: »âakali smo jih do treh, kot je bilo dogovorjeno. âe niso pri‰li, so si sami krivi.« »Morda so zamudili samo nekaj minut - in kaj ãe se jim je pripetila v steni nesreãa«? Pa se Ja-ka ni dal: »Kakor koli Ïe je - nazaj se ne bomo vraãali,« in avtobus je odpeljal naprej na Jesenice.
Kmalu po opisanih dogodkih so priãeli pri-pravljati izdajo novega vodnika po plezalnih smereh v na‰ih stenah. Med drugim je podatke o novih smereh zbiral tudi Janez. Obrnil se je name, naj mu po‰ljem opis prvenstvenega vzpo-na v Rombonu. Opis sem odklonil. To je bila najgr‰a stena, kar sem jih do takrat in pozneje v Ïivljenju preplezal. Nisem hotel, da bi moj opis ‰e koga zvabil v tako grdo steno. Sam pa sem se zaklel, da me Rombon nikoli veã ne bo videl. Res me ni. Pa saj Rombon ni niã kriv. Je, kakr‰en paã je.
Od ‰tirih udeleÏencev te odiseje smo trije ‰e Ïivi. Pa sem prepriãan, da nobeden od nas nikoli ne bo pozabil, kako smo hodili »iz MoÏnice ãez Rombon na Jesenice«.
Zakaj ãlanstvo v PZS?
(Nadaljevanje uvodnika)
Danes se zdi ta ãas neskonãno daleã, ne-skonãno tuj. Delo brez plaãila? Ne, tega pa ne! Tako razmi‰ljanje vodi v samoza-dostnost. Kdo pa ‰e potrebuje Planin-sko zvezo? Le zakaj bi plaãevali ãlanari-no, ãe pa lahko planinsko infrastruktu-ro uporabljamo brezplaãno? Kje so me-je? Ali bomo tako samozadostni tudi ta-krat, ko bomo po‰kodovani mi ali pa na‰i najdraÏji? Bomo priãakovali pomoã od GRS ali pa se vdali v usodo in umrli? Pr-vo se nam zdi logiãno, drugo nesprejem-ljivo. Kdo pa plaãa delo GRS? Kdo plaãa delo markacistov, kdo skrbi za planinske
domove, ki nam dajejo zavetje in s tem tudi preÏivetje? Tukaj je potrebno veliko denarja, ki na‰im srãnim moÏem povrne le stro‰ke, ne pa dohodka in konãno Ïiv-ljenja.
Pomislimo na to takrat, ko plaãamo ãlanarino in smo s tem tudi ãlani planin-skih dru‰tev in zveze, z vsemi pravicami ter ãastnimi obvezami. Bodimo ponosni na to.
Povabimo v svoje vrste tudi prijate-lje, da bomo skupaj gradili na temeljih zgodovine planinstva in uÏivali v sadovih skupnega dela. Le dobro sodelovanje nas vseh vodi k temu, kar si vsi Ïelimo -sodobno organizirani PZS, ki bo tu zara-di nas in mi zarazara-di nje.
rojstva. Na svet je pri‰el v Trzinu, v skromni podeÏelski druÏini. Oãe Janez je bil mizar, vendar je delal na Ïeleznici, mati Rozalija pa je bila dnina-rica. Bistri »deãko«, kot ga je najveãkrat imenoval njegov ded, je Ïe s petimi leti zaãel obiskovati dve-letno ‰olo v Trzinu. ·olanje je nadaljeval v me‰ãanski ‰oli v Ljubljani.
Leta 1923 se je vpisal na klasiãno gimnazijo v ·entvidu. Vseskozi je bil odliãen dijak s posebnim veseljem za klasiãne in sodobne jezike. Maturiral je leta 1931 in se vpisal na oddelek za slovanske je-zike in primerjalno knjiÏevnost Filozofske fakulte-te. Pet let pozneje je z odliko diplomiral. Ker je lahko bila pomoã z doma le skromna, si je med ‰tudijem izdatno pomagal z in‰trukcijami. Njego-va dija‰ka in ‰tudentska leta so zato najbolj‰i do-kaz, da mnenje, da je pot do izobrazbe predvsem privilegij malãkov petiãnih star‰ev, pogosto ne drÏi; ta pot je odprta vsakomur, le da ima za to sposobnost in voljo.
Pogled, ki se mu je ponujal, kadar se je ob le-pem vremenu od domaãe hi‰e ozrl proti severu, ga je tako prevzel, da je Ïe dvanajstleten zaãel za-hajati v Grintovce. Takrat je bila Ïe sama pot do vznoÏja prava pustolov‰ãina. Po veãini je ‰el kar pe‰, vãasih pa tudi s kolesom, ki si ga je pozneje kupil oãe in mu ga kdaj pa kdaj posodil. Tako je spoznal in vzljubil gore od Ojstrice do Koãne, pa tudi druge vrhove. Leta 1932 je postal ãlan SPD. Po voja‰ãini je bil nekaj ãasa brez dela, leta 1938 pa je dobil zaposlitev na gimnaziji v Celju. Pred Med svojim delovanjem v Celju ni bil le
prilju-bljen in uspe‰en ravnatelj gimnazije, temveã druÏbeni delavec v naj‰ir‰em in najplodnej‰em pomenu besede. Profesor Tine Orel je bil v na‰em prostoru in ãasu nadvse opazna osebnost, zato je na‰a dolÏnost, da se z nekaj besedami spomnimo, da je 9. februarja letos minilo 90 let od njegovega
Besedilo: JoÏe ·etina
Nikoli ni pozabil
na planine
1
Profesor Tine Orel bi bil letos star 90 let
okupatorjem je moral pobegniti v Ljubljano, ven-dar so ga tudi tam preganjali in nekaj ãasa je bil celo zaprt. Po osvoboditvi ga je ministrstvo kot de-legata poslalo na celjsko gimnazijo. Leta 1946 je moral za ‰est mesecev na koãevsko gimnazijo, a se je ‰e istega leta vrnil v Celje in prevzel ravnatelj-stvo gimnazije.
Pri vsej svoji obremenjenosti pa nikoli ni poza-bil na planine. V Celju se je takoj vkljuãil v planin-sko dru‰tvo, postal odbornik in Ïe leta 1946 tudi predsednik. Na tem mestu je ostal vse do svojega odhoda v Ljubljano. Bil je tudi ãlan GRS.
V Ïivem spominu sta mi ostali vsaj dve re‰eval-ni akciji iz tistega obdobja, v katerih sva oba sode-lovala. Februarja 1955, ko je v ÎviÏgovcu nad Ro-banovim kotom zdrsnil in se smrtno ponesreãil Stane Koko‰inek, in poznega novembra 1958, ko smo na obmoãju globoko zasneÏene Koro‰ice iskali in na‰li tri nadobudne mladeniãe, ki so z Moliãke planine po Kocbekovi grapi sku‰ali pobe-gniti v Avstrijo. Veãina udeleÏencev obeh akcij nas je bila takrat ‰e pravih mladeniãev. Tine je bil za nas Ïe kar starej‰i gospod, a se je med nami v vsem izkazal kot enak med enakimi: v garanju – o heli-kopterju takrat ‰e sanjali nismo –, v tehniãnem znanju, vzdrÏljivosti, tovari‰tvu, po uspe‰no konãani akciji na Moliãki planini pa v koãi na Ko-ro‰ici celo kot izvrsten kuhar.
Njegovo delo predsednika dru‰tva je bilo izjemno vsestransko in plodno. Ni bil le odliãen organizator, temveã je pri obnovitve-nih delovobnovitve-nih akcijah v planinskih postojankah znal tudi sam izdatno prijeti za kramp in lopa-to. Med svojim delovanjem v Celju ni bil le pri-ljubljen in uspe‰en ravnatelj gimnazije, temveã druÏbeni delavec v naj‰ir‰em in najplodnej‰em pomenu besede. Pisal je kritike za celjsko gle-dali‰ãe, zunanjepolitiãne komentarje v lokal-nem tedniku, bil je soustanovitelj in predse-dnik Celjske turistiãne zveze, urejal je Turi-stiãni vestnik, skrbel za obnovo in graditve v Gornji Savinjski dolini in ‰e bi lahko na‰tevali. Leta 1963 se je poslovil od Celja in nadaljeval svoje zavzeto kulturno–prosvetno delo v Lju-bljani. Postal je poklicni urednik Turistiãnega vestnika, pedago‰ki svetovalec za slovenski jezik na Zavodu za prosvetno pedago‰ko sluÏbo, kmalu pa tudi direktor tega zavoda, samostojni
svetovalec na Republi‰kem sekretariatu za pro-sveto in kulturo, strokovni pro-svetovalec na Visoki ‰oli za telesno kulturo – za predmet planinstvo – , in‰pektor na Zavodu za ‰olstvo SRS, preda-vatelj na pedago‰ki akademiji, urednik Celjske-ga zbornika, ãlan zaloÏni‰keCeljske-ga sveta Mohorjeve druÏbe – skratka, opravljal je ‰e vrsto nepokli-cnih dejavnosti.
Po dolgoletnem napornem in poÏrtvovalnem delu se je leta 1977 s prezgodaj naãetim zdravjem upokojil. ·e do leta 1979, torej trideset let, pa je ostal urednik Planinskega vestnika. Pet let po upo-kojitvi se je zadnjiã vrnil v Celje, se v drugo poroãil ter v krogu soproge Mile in prijateljev iz prej‰njih let preÏivljal jesen svojega ustvarjalnega Ïivljenja.
Karikatura in ilustraciji iz Orlovega planinskega dnevnika (1930-1935) sta last PD Onger Trzin (spominska soba prof. Tineta Orla v Trzinu)
Pri‰li so topli dnevi pozne pomladi leta 1985, ko se je s soprogo podal letovat na otok Lo‰inj. Utru-jen je uÏival popoldanski poãitek in morda ga je zamikal kraj‰i sprehod ob obali. Napotil se je po stezi, ki je vodila ob morju. Vedno bolj se je odda-ljeval. Morda ni veã mogel prav oceniti smeri, od-daljenosti, ãasa; taval je, zataval, morda utrujen le-gel v travo, da bi si nekoliko odpoãil, ali pa je – kdo ve – le Ïelel zleknjen v travi uÏivati na toplem pomladanskem soncu. Zaspal je za vedno. Od‰el je 3. junija, ‰ele 15 dni pozneje pa so ga po dolgo-trajnem neuspe‰nem organiziranem iskanju sluãajno na‰li.
Minilo je 90 let od njegovega rojstva. Stoletni-ca bi bila za take spomine morda primernej‰a. Vendar Ïivimo v dobi, ko dogodki z vedno bolj vratolomno hitrostjo beÏijo mimo nas, pa tudi zgodovinski spomin vedno hitreje bledi.
Obrazi Himalaje
V torek, 4. marca 2003, je predsednik Planinske zveze Slovenije Franci Ekar v Galeriji TR/3 na Trgu republike 3 v Ljublja-ni odprl razstavo fotografij z naslovom Obrazi Himalaje avtorja Toneta ·karje. Pozdravni govor je imel tudi ãastni konzul Kraljevine Nepal Asswin Shrest. Razstava prikazuje ljudi, pokrajine in Ïivljenje v Ne-palu, Sikimu, Tibetu in Indiji, dotakne se al-pinistiãnih odprav od leta 1965 do leta 2002, pomeni pa tudi spomin na na‰ alpi-nizem v najvi‰jem gorstvu sveta. Razsta-va je najmanj toliko posveãena vsebini kot dobri fotografiji. Velika skrb je namenje-na lepoti, lep del pa tudi zgodovini, saj se tudi v Himalaji le gore same ne spreminja-jo, vse drugo pa kolo ãasa z vedno novim prav tako potiska v preteklost kot dru-god in le posnetki ohranjajo del nevsak-danjosti, ãe Ïe ne njenega duha, pa vsaj kanãek podobe. Razstava je posveãena 110-letnici organiziranega planinstva na Slovenskem, 40-letnici Komisije za alpini-zem in 50-letnici prvega pristopa na naj-vi‰jo goro sveta Everest. Ogled razstave do 24. marca 2003. V.H.
jene so tako, da omogoãajo dviganje pete, ko pa se Ïelimo spustiti, jih lahko s posebnim sistemom pritrdimo. Pomembni sta nastavitev trdnosti vezi glede na silo ob padcu oziroma maso uporabnika in nastavitev vzmeti za dviganje ali spu‰ãanje re-pov smuãi. Pri veãini modelov sodi k osnovni opremi tudi petni nastavek – opetnik, ki nam zmanj‰a kot v skoãnem sklepu, pri tem pa zagoto-vi udobnej‰o hojo v veãjo strmino.
âe je izbrani model vezi izdelan v razliãnih ve-likostih, izberemo ustreznega glede na velikost ãevlja. Vezi naj montira strokovnjak. Navadno so navodilom za uporabo priloÏena tudi navodila za montaÏo.
Pred uporabo vedno skrbno preberimo navo-dila. Preden gremo prviã smuãat, nastavimo tr-dnost oziroma silo, pri kateri se bodo vezi odprle. Ta je odvisna od teÏe, starosti, smuãarskega znanja in spola smuãarja. Prav tako nastavimo vzmeti za dviganje ali spu‰ãanje repov smuãi. Ta nastavitev je odvisna od tega, po kak‰nem terenu (strmem ali poloÏnem) bomo hodili in kako se bomo na poboãjih obraãali. Vse turne vezi imajo dve moÏnosti uporabe, eno za hojo in drugo za smuãanje. Kadar se spu‰ãamo po poboãju, imamo vezi pritrjene oziroma v poloÏaju za smuãanje. S tem prepreãimo pretirano obremenjevanje spre-dnje osi in tako podalj‰ujemo Ïivljenjsko dobo ve-zi. Izjema so le kratki spusti med vzponom po ne prestrmem terenu.
VzdrÏevanje vezi zajema su‰enje in obãasno mazanje pregibnih delov.
Opisati turnosmuãarsko opremo je zahtevna naloga, ki terja veliko izku‰enj, trditve pa je treba jemati z rezervo. Kak kos opreme, ki ga zelo hvali-jo in propagirahvali-jo, bo pri enem uporabniku vzbu-jal zadovoljstvo, drugemu pa bo zagrenil Ïivljenje.
Najbolj‰e lastnosti opreme za turno smuãanje bi lahko strnili takole: majhna teÏa, ãim manj‰a prostornina (za prena‰anje), ãim veãja udobnost, neobãutljivost in neuniãljivost materiala, veãstran-ska uporabnost, nizka cena. Îal izdelkov z vsemi na‰tetimi znaãilnostmi ni mogoãe dobiti, jih je pa Ïe nekaj, ki se temu zelo pribliÏujejo.
V tem ãlanku so navedeni le osnovni podatki o opremi in uporabi. Kako se bo oprema obnesla na terenu, pa je odvisno od mnoÏice dejavnikov. Med najpomembnej‰imi so prav gotovo pravilna mon-taÏa, ustrezna priprava, redno vzdrÏevanje in pravi-len naãin uporabe. Pred nakupom sku‰ajmo dobi-ti ãim veã podatkov o opremi od znancev in prija-teljev, pa tudi od trgovca, ki opremo prodaja. Po-membni podatki o opremi se dajo najti tudi v pros-pektih, Ïal pa ti nikoli ne opozarjajo na pomanjklji-vosti, temveã le na prednosti in dobre lastnosti.
Turnosmuãarske vezi
So eden najpomembnej‰ih delov opreme, saj nam omogoãajo hojo s smuãmi. Dobre vezi mora-jo omogoãati udobno in naravno homora-jo, varno smuãanje in zanesljivo sprostitev ãevlja pri padcu. Sprednji ali zadnji del varnostne vezi se mora od-pirati v dve smeri, navpiãno in na stran.
Vez je sestavljena iz glave in petnega dela, ki sta pri veãini modelov povezana med seboj.
Prire-Besedilo: Tone Golnar
Oprema za turno
smuko
1
Vezi, psi, ãevlji in smuãi
1Dopolnjeni izvleãek poglavja o opremi iz nove knjige Turno smuãanje avtorja T. Golnarja
Dodatna oprema vezi so varnostni jermenãki in srenaãi. Varnostni jermenãki sodijo med osnov-no opremo in ne bi smeli manjkati. Uporabljamo jih povsod, razen v plazovitem svetu. Lovilni jer-menãki onemogoãajo, da bi odpeta smuãka zdr-snila v dolino. ·e pomembneje je, da v pr‰iãu one-mogoãajo, da bi smuãi izginile v snegu, v katerem bi jih zelo teÏko na‰li. Varnostni jermenãki se mo-rajo tesno prilegati nogi in ãevlju, sicer se lahko z njimi zataknemo za kako vejo ali korenino. Ko smuãamo po plazovitem terenu, jermenãke ve-dno odpnemo (ali snamemo), saj bi nas, ãe bi nas zajel plaz, smuãi vlekle navzdol, lahko pa bi se tu-di po‰kodovali, ãe bi nas zadele.
Srenaãi so nekak‰ne dereze, ki jih nataknemo na vez. Izdelani so iz aluminijeve zlitine, iz jekla ali iz titana. Omogoãajo hojo po zelo trdem sne-gu (srenu), ki se ne predira. Srenaãi niso upora-bni za led. Na poseben naãin jih nataknemo na vez, navadno med ãevelj in vez. V poloÏaju za ho-jo se pri dvigovanju vezi dvigne tudi srenaã in to omogoãa drsenje smuãi naprej. âe sta izpostavlje-nost in strmina poboãja preveliki in ãe bi bil mo-rebitni zdrs nevaren, jih ni priporoãljivo upora-bljati.
Tisti, ki iz tak‰nega ali drugaãnega razloga ni-majo turnih vezi (ini-majo le alpske), si lahko poma-gajo s posebnim vloÏkom oziroma nastavkom (Se-curafix ali Alpine treker), ki omogoãa dvigovanje stopala pri hoji s smuãmi navkreber. Pred spu-stom vloÏka preprosto snamemo in shranimo v nahrbtnik.
Na trÏi‰ãu je nekaj modelov vezi, med kateri-mi sta glavni znamki Fritschi in Silvreta. Prva po-nuja modele Diamir titanal II in Diamir freeride, druga pa Silvretta easy go (modela 505 in 555).
Psi
Poleg turnih vezi so psi najpomembnej‰i del opreme za turno smuãanje. Psi so pripomoãek, ki pri hoji navkreber prepreãuje zdrs smuãi nazaj, hkrati pa omogoãa drsenje naprej. Omogoãajo nam torej hojo s smuãmi navkreber.
Psi iz posebnega moherja imajo kratko dlako, ki ima lastnost, da v eno smer drsi, v drugo pa ne. Narejeni so iz umetnih vlaken, zato so ãvrstej‰i in obstojnej‰i kot koÏe tjulenjev, ki so jih nekoã
upo-rabljali v enake namene. Ugotovili so, da imajo bolj‰o drsnost psi temnej‰ih barv. Biti morajo ma-lo oÏji od najoÏjega dela smuãi, tako da ne prekri-vajo robnikov. âe uporabljamo smuãi karving, mo-ramo imeti posebne pse, ki so zakrivljeno obreza-ni in se prilegajo smuãem.
Danes izdelujejo le pse, ki se nalepijo na drsno povr‰ino smuãi, nekateri starej‰i modeli pa so se pritrjevali s trakci. Psi imajo na nekosmati strani naneseno posebno lepilo, ki ne odstopa z njih, s smuãi pa ga brez teÏav odstranimo.
Loãimo kombinirane pse s kaveljci na repih in napenjalno gumico ali napenjalnim trakcem na vrhu in pse brez kaveljcev z zanko na vrhu, ki je lahko kovinska ali iz traku. Bolj‰i so kombinirani psi, ker jih, tudi ãe se odlepijo, na smuãeh obdrÏi kaveljc. Kombinirani psi morajo biti dalj‰i kot smuãi.
