TRANSSPOLNE OSEBE
Ena izmed danes najbolj ranljivih in ogroženih manjšin so brez dvoma transspolne osebe. To nam razodeva obširen izbor raziskav in anketnih vprašalnikov. 2015 U.S. Transgender Survey (USTS) – trenutno najobširnejša raziskava o transspolnih ljudeh v ZDA je odkrila, da je 81.7 odstotkov respondentov poročalo o resnem premišljevanju o samomoru v času njihovega življenja, medtem ko je 48.3 odstotkov to tudi naredilo v preteklem letu. Glede na poskus samomora jih je 40,4 odstotkov poročalo o poskusu samomora enkrat v času njihovega življenja in 7,3 odstotkov o poskusu samomora v preteklem letu (James in drugi, 2016). Te številke so najvišje izmed vseh ostalih manjšin, tudi LGBT ljudi, v primerjavi s katerimi so transspolne osebe dvakrat bolj podvržene tveganju premišljevanja o samomoru in poizkusu izvedbe le-tega (Irwin in drugi, 2014).
Menim, da je temu namenjeno premalo govora in dejanske pomoči. Vsi ljudje smo namreč velika družina in nenapisana dolžnost vsakega izmed nas je, da pomaga in ljubi svojega bližnjega. Ljubiti svojega bližnjega pa pomeni želeti mu dobro. Res je, da se definicija dobro razlikuje od človeka do človeka, a to, da je človek pripeljan do roba obupa in se spogleduje s samomorom, kaj šele, da to izvede in si vzame življenje, gotovo zaobjema vse nas. Pomembno je, da se naslovi razloge, ki pripeljejo do odločitve za tako obžalovanja vreden konec, in potem tudi uvede temu primerne ukrepe, ki se jih drži in izvaja.
Težave, ki jih občutijo transspolne osebe, se delijo na dve glavni vrsti: zunanji stresorji (diskriminacija, nepotrditev oziroma zavrnjenost s strani družine, nesprejemajoče okolje, zloraba, viktimizacija, zavrnitev dostopa do prikladnih toaletnih ali bivalnih prostorov) in notranji stresorji (internalizirana transfobija, negativna pričakovanja, nerazkritje) (Testa in drugi, 2017).
Vse to povzroča tesnobo, zaskrbljenost in žalost, ki nato pripelje do slabega psihološkega zdravja in posledično do samomorilnih misli ter tudi poskusa samomora. Diskriminacija se lahko izkaže v obliki fizičnega ali verbalnega nadlegovanja, prav tako kot fizičnega ali spolnega nasilja. Kaže se tudi preko omejenega dostopa do zdravstvene oskrbe, ki je za transspolne ljudi izredno pomembna, posebno za tiste, ki se odločijo za medicinsko tranzicijo preko operacije ali hormonske terapije. Diskriminacija se pojavi tudi pri prostorih, ki so označeni le za moške in ženske, kot so toalete ali preoblačilnice, ki diskriminirajo proti transspolnim in nebinarnim ljudem, ki jim je preprečen dostop do le-teh. Anketni vprašalnik opravljen s strani organizacije Stonewall je ugotovil, da je 41 odstotkov transspolnih ljudi in 31 odstotkov nebiranih ljudi doživelo zločin sovražnosti (“hate crime“) zaradi njihove spolne identitete (Stonewall, 2018).
Kakšne so torej rešitve? Strokovnjaki predlagajo bolj sprejemajoče okolje za transspolne osebe:
spolu primerne toalete, preoblačilnice in ostale prostore, uporabljati pravilne zaimke, biti previden pri postavljanju vprašanj občutljive narave (medicinska tranzicija, spolna dejavnost, življenje pred tranzicijo ...) kot tudi v zdravstvenemu sistemu povečati pozornost do skupin z višjo stopnjo ranljivosti psihološkega zdravja. Študije so tudi potrdile, da bo tako pri adolescentih kot pri odraslih opravljena spolu potrjujoča obravnava (hormoni in/ali operacija/ besedno potrjevanje) izboljšala njihovo psihološko delovanje in znižala spolno disforijo (van der Miesen in drugi, 2020).
32
Kakor koli, nekatere študije kažejo tudi na povečano tveganje težav pri psihološkemu zdravju, ki ostanejo in so lahko povezane z notranjimi ali zunanjimi dejavniki. Tako se kaže v raziskavi iz severnoevropskih držav, kjer je LGBTQIA+ skupnost že vrsto let v polnosti integrirana, a imajo navkljub temu še vedno visoko stopnjo samomorov in ostalih težav povezanih s psihološkim zdravjem (Dhejne in drugi, 2011). Zatiranje transspolnih oseb naj bi imelo velik vpliv na pogostost samomorilnih misli in izvedbe samomora, a feministična aktivistka Katie Roche razloži drugače:
Nekateri aktivisti za pravice transspolnih tudi trdijo, da je verjetneje, da bodo transspolni ljudje umrli zaradi samomora, ker so zatirani. Ti aktivisti argumentirajo, da družba ne prepozna transspolnih ljudi po spolu, ki so si ga izbrali, jih diskriminira in na splošno ne razume transspolnih ljudi. Rezultat tega je, da se pri transspolnih ljudeh razvijejo težave v psihološkem zdravju in jih včasih privedejo tudi do samomora. Kakor koli, ta perspektiva je zelo pomanjkljiva, saj druge zatirane skupine nimajo visokih stopenj samomorov. Na primer: moški bo veliko verjetneje izvedel samomor kot ženska. Kljub temu moški niso bolj zatirani kot ženske. Prav tako imajo tudi etnične manjšine nižje stopnje samomora kot beli ljudje. Payne izpostavi, da je med belimi ljudmi v ZDA najvišja stopnja samomora izmed katere koli etnične skupine. Če bi bilo zatiranje glavni dejavnik samomorov, bi bila stopnja samomorov pri etničnih manjšinah verjetno višja kot pri belcih in pri ženskah kot pri moških. Pretirano poenostavljeno je reči, da se transspolni ljudje ubijejo zaradi zatiranja (Katie Roche, 2020).
Nadalje se sprašujemo: kaj torej povzroča samomorilne občutke, v kolikor to ne gre pripisati diskriminaciji oziroma drugim vrstam zatiranja? Lisa Littman pravi, da je ena od napak mnogih raziskav in anket, ki govorijo v prid tranziciji in podpiranju transspolnih oseb v njihovem prepričanju ter doživljanju, ta, da v zakup ne vzamejo predhodno obstoječih težav v psihološkem zdravju. Posebno, ko se govori o otrocih ali adolescentih:
Raziskovalna študija Lise Littman o poročilih staršev o mladostnikih, ki so po začetku pubertete razvili transidentiteto, je poročala, da je imelo 63 odstotkov mladih v študiji "eno ali več diagnoz psihiatrične motnje ali nevrorazvojne motnje" pred tem, ko so oznanili, da so transspolni.
Ugotovljeno je bilo tudi, da se je skoraj polovica samo poškodovala in da je 50 odstotkov utrpelo travmatičen dogodek v svojem življenju, kot je ločitev staršev, ustrahovanje ali spolna zloraba.
Med mladostniki je bilo 82,8 odstotka deklet (Littman, 2018).
Potem je tu še obžalovanje, ki ga doživi mnogo transspolnih oseb, o katerem pa se redko ali sploh ne poroča. Ena izmed glavnih predstavnikov s to težavo sta Walt Heyer in Scott (Kellie) Newgent – oba sta opravila tranzicijo, leta kasneje detranzicijo. Nekatere posledice tranzicije so bile nepopravljive, kar je oba zelo prizadelo in za vedno zaznamovalo. Trenutno obveščata javnost in opozarjata na tveganja in nevarnosti, ki jih predstavljajo hitri in nenatančni zdravniški ter psihiatrični pregledi, ki odobrijo tranzicijo, hormonsko terapijo in podobne obravnave. Sta ustanovitelja detranzicijskih mrež in transspolnim osebam pomagata tudi na razne druge načine.
Ne nazadnje je treba omeniti še eno najpomembnejših raziskav, ki je ugotovila, da v 80 do 95 odstotkih spolna disforija do konca adolescence izzveni sama po sebi (Cohen-Kettenis, drugi, 2008).
33
Reči niso črno-bele. Da bi lahko izbrali preudarno, se moramo tega zavedati. Po preučevanju strokovne literature, raznovrstnih člankov iz medijev, ostalega gradiva in branju osebnih zgodb sem prišel do sledečega zaključka: za pomoč transspolnim osebam brez dvoma potrebujemo temeljitejši, natančnejši zdravstveni sistem s strogimi kriteriji in bolj preudarnimi, skrbnimi, premišljenimi in razumevajočimi zdravniki, psihologi in psihiatri ter ostalimi zdravstvenimi delavci, ki bi klientu oziroma pacientu namenili potrebno pozornost, čas in pomoč. Raziskave so različne in rezultati le-teh včasih povsem nasprotujoči, kar lahko povprečnega človeka pošteno zmede – ravno zaradi tega ljudem ne smemo vsiljevati svojega mnenja, svoje volje in prepričanj.
Jasno, lahko jih osveščamo, jim predstavimo trenutno stanje in podatke, ki so nam na voljo, vendar jim na koncu prepustimo, da vsak presodi zase in izbere pot, ki ustreza njegovim vrednotam in prepričanjem. Biti moramo odprti, ne smemo se ozkogledo držati le svojih prepričanj – kdo ve, morda so zmotna. Moje mnenje je takšno, tvoje je morebiti drugačno in v tem ni samo po sebi nič narobe, le v kolikor ne povzroča hudega bližnjemu. Bodimo preudarni in se odločimo za dobro.
Viri in literatura:
1. James, S. E., Herman, J. L., Rankin, S., Keisling, M., Mottet, L., & Anafi, M. (2016). The Report of the 2015 U.S. Transgender Survey. Washington, DC: National Center for Transgender Equality. https://transequality.org/sites/default/files/docs/usts/USTS- Full-Report-Dec17.pdf 2. Jay A. Irwin, Jason D. Coleman, Christopher M. Fisher & Vincent M. Marasco (2014) Correlates of Suicide Ideation Among LGBT Nebraskans, Journal of Homosexuality, 61:8, 1172- 1191. https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/00918369.2014.87252
3. Testa, R. J., Michaels, M. S., Bliss, W., Rogers, M. L., Balsam, K. F., & Joiner, T. (2017).
Suicidal ideation in transgender people: Gender minority stress and interpersonal theory factors. Journal of Abnormal Psychology, 126(1), 125– 136.
https://doi.org/10.1037/abn0000234
4. Stonewall (2018). LGBT in Britain: Trans report. [Online report].
https://www.stonewall.org.uk/system/files/lgbt_in_britain_-_trans_report_final.pdf.
Dostopno 29. decembra 2022
5. Roche, Katie. 2020. 2+2=5: How The Transgender Craze is Redefining Reality.
Independently published. https://www.scribd.com/book/506993431/2-2-5-How-the- Transgender-Craze-is-Redefining-Reality
6. van der Miesen, A. I. R., Steensma, T. D., de Vries, A. L. C., Bos, H., & Popma, A. (2020).
Psychological Functioning in Transgender Adolescents Before and After Gender-Affirmative Care Compared With Cisgender General Population Peers. The Journal of adolescent health : official publication of the Society for Adolescent Medicine, 66(6), 699–704.
https://doi.org/10.1016/j.jadohealth.2019.12.018
7. Dhejne, C., Lichtenstein, P., Boman, M., Johansson, A. L., Långström, N., & Landén,
34
M. (2011). Long-term follow-up of transsexual persons undergoing sex reassignment surgery:
cohort study in Sweden. PloS one, 6(2).
https://doi.org/10.1371/journal.pone.0016885
8. Littman L. (2018). Parent reports of adolescents and young adults perceived to show signs of a rapid onset of gender dysphoria. PLoS ONE 13(8).
https://doi.org/10.1371/journal.pone.0202330
9. Cohen-Kettenis, P. T., Delemarre-van de Waal, H. A., & Gooren, L. J. (2008). The treatment of adolescent transsexuals: changing insights. The journal of sexual medicine, 5(8), 1892–1897. https://doi.org/10.1111/j.1743-6109.2008.00870.x
35