IZZIVI NA PODROČJU REINTEGRACIJE BIVŠIH ODVISNIKOV OD PREPOVEDANIH DROG PO ZAKLJUČENEM ZDRAVLJENJU
Uživanje drog je v sodobni družbi globalni pojav, s katerim se soočajo skoraj vse svetovne države. Je pa tudi javni, družbeni, kulturni in politični pojav. Dandanes droge v širšem pomenu besede uživamo skoraj vsi: kava, cigareti, alkohol, pomirjevala … Poznamo različne odvisnosti, ki jih kod družba sprejemamo: oo hrane, dela, adrenalina, računalniških iger do televizije … Ne dojemamo jih kot družbeni problem, vsaj večina ne. Čisto drugače se v naši družbi gleda na odvisnost od nedovoljenih drog. Tako lahko v grobem trdimo, da čeprav zdravljenje različnih vrst odvisnosti poteka dokaj podobno, saj gre pri vseh za spremembo delovanja naših možganov, pa je družbeni odnos do njih zelo različen. In iz vsega naštetega lahko sklepamo, da je raven diskriminacije in stigmatizacije področja zasvojenosti od nedovoljenih drog še vedno zelo visoka.
Nedovoljene droge navadno definiramo kot družbeni problem … Družbeni problem je tisto, kar ljudje razumemo kot družbeni problem, kar nam je predstavljeno kot družbeni problem, kar smo pripravljeni sprejeti kot družbeni problem. Drugače, družbeni problemi so politično in socialno (medijsko) konstruirane naprave. In v zvezi s tem je dobro vedeti, da veliki družbeni problemi nikoli ne bodo definirani tako, da bi ogrožali najmočnejše skupine, ki so se zasidrale v središču družbe. (Rener v Flaker 2002, 6)
Vprašanje, ki si ga postavljam, se glasi: Kako pomembna je vloga družbene stigme in diskriminacije pri vzdrževanju abstinence in posledično uspešni reintegraciji bivšega odvisnika od prepovedanih drog do enakopravnega člana družbe. Kako vsa ta negativna družbena nastrojenost vpliva na njegove notranje strahove, na motivacijo in nenazadnje na odnos njegove bližnje družine do njega pa tudi do okolice.
Zaključku terapevtske obravnave v komuni oziroma zdravljenju sledi eden najpomembnejših sestavnih delov trajne abstinence, to je reintegracija ali ponovno vključevanje bivših odvisnikov v družbo. Reintegracija nekdanjih uživalcev prepovedanih drog v družbo pomeni njihovo vključevanje na vseh ravneh in področjih družbe. Predvsem pa pomeni razvijanje socialnih veščin, spodbujanje izobraževanja in zaposlovanje. Pomeni tudi čim večjo stopnjo socialne participacije. Reintegracija pomeni tudi zmanjševanje, če ne že odpravo, socialnih vzrokov, ki so privedli do uživanja prepovedanih drog in posledično pogostokrat tudi socialne izključenosti. Zato je, po zaključku bivanja v komuni, zelo pomembno vzpostaviti nekakšne skupine za pomoč pri reintegraciji, kjer si lahko bivši odvisniki podelijo mnenja, se soočajo s težavami, si jih zaupajo, poizkušajo najti rešitve za nastale situacije. Skratka si medsebojno pomagajo in spodbujajo, vendar še vedno ob ustrezni strokovni pomoči.
»Reintegracija je opredeljena kot vsako posredovanje z namenom vključiti nekdanjega ali trenutnega problematičnega uživalca drog v skupnost. Pomeni omogočanje in pomoč posamezniku, ki je zaradi odvisnosti in s tem povezanim neustreznim življenjskim stilom pristal na robu družbe, da ponovno vzpostavi zdrave socialne odnose v družini in družbi ter si najde ustrezno zaposlitev oziroma nadaljuje šolanje.« (Hvala-Cerkovnik, 2008)
116
Po zaključenem zdravljenju v komuni oziroma že prej se pri mnogih odvisnikih pojavi vprašanje, kako naprej. In eno prvih in pomembnejših je tudi, kje stanovati po odhodu iz komune. Za tiste, ki že imajo svoje družine, odločitev največkrat ni težka, za ostale pa je odločitev lahko prelomna, kar se tiče spremembe življenjskega sloga. »Vračanje na prejšnji teritorij je za veliko odvisnikov težko, kar verjetno velja za vsakega abstinenta in povratnika v domači kraj. Pri tem je treba opozoriti na dva procesa: prvič, povratnik občuti stigmo močneje, ker se hoče vrniti domov, za druge je zaznamovan in tuj ter hkrati domač; drugič, siceršnje praznine stikov, ki bi jo doživel, če bi bil v resnici odsoten, ne more upravičiti, zato je uživanje zanj tudi zdaj drama.« (Flaker 2002, 163–164) Stigma ne izgine po vzpostavitvi abstinence in vrnitvi v domače okolje, ampak je še vedno prisotna, kar dodatno otežuje in demontira bivšega odvisnika pri vzdrževanju abstinence. Zato je toliko pomembneje, da se zdravljene uživalce po vrnitvi iz terapevtskih skupnosti nemudoma vključi v program reintegracije, ki bi jim pomagal prebroditi občutke stigme in omogočil lažjo ponovno vključitev v družbo.
»V sodobnem vsakdanjem jeziku stigma še vedno pomeni zaznamovanost, vendar ne nujno čisto telesu vidno, temveč bolj kot neki atribut nezaželenosti, zavrženosti. Stigma je interakcijski pojem in je posledica stereotipiziranja družbenih reakcij. Stigma namreč nastopi, ko nekdo ne izpolnjuje pričakovanj, ki jih do njega imamo, ko namreč ni tisto, kar se zanj predpostavlja, da je. Je oznaka, ki človeka razvrednoti.« (Flaker 2000, 45) Stigmatizacija pomeni vir ločenosti, razpoznavnosti od drugih s praviloma negativnim pripisom. Stigma označuje takšno posameznikovo lastnost, ki ga loči od večine skupnosti, tako da ima večina in hkrati tudi on sam to lastnost za odklonsko.
Po zaključku zdravljenja v terapevtski skupnosti in vrnitvi v isto ali drugo socialno okolje se bivši odvisnik največkrat počuti močnega in trdnega, premalokrat pa se zaveda, da je za družbo še vedno tisti, ki jemlje mamila. In prav na testu vsakodnevnega dokazovanja nove poti, ki si jo je bivši odvisnik izbral, včasih tudi po več let, pade marsikateri odvisnik, ki je bil na dobri poti k popolni ozdravitvi. V naši družbi še vedno velja stereotip odvisnika kot nekoga, ki je len in nasilen ter kriminalec – se pravi ne hodi v službo in se preživlja s kriminalnimi dejanji. Zato je, po zaključenem zdravljenju v komuni, zelo pomembna takojšnja vključitev v programe, nadaljnje izobraževanje ali iskanje zaposlitve ter skupine za bivše odvisnike. To je pomembno z vidika graditve novih socialnih mrež. Pa tudi z vidika motivacije, kajti če vključitve v socialno okolje ni na voljo takoj, motivacija upade in marsikdo ponovno zapade v odvisnost.
Flaker pove, da je stigmatizirajoč in socialno izključujoč odnos za odvisnike povsem sprejemljiv in normalen pojav. (Flaker, 2002, 57). Vendar ko odvisnik enkrat abstinira, pa zna biti tak odnos do njih zelo obremenjujoč in marsikdaj vodi nazaj v drogiranje. Kajti za to, da bivši odvisnik zdrži pritisk stigme na raznih področjih, je potrebno marsikaj. In zato je treba v prvi vrsti v programe vključevati tudi starše ali svojce ter kolikor lahko tudi lokalne skupnosti. Odnos staršev do drog, tudi ali pa predvsem do alkohola, je eden najpomembnejših dejavnikov odnosa do drog pri otrocih. Zato je pri zmanjševanju stigme odvisnika zelo pomembno obveščanje in ozaveščanje širše populacije ljudi.
117
Kar se tiče stigme, velja poudariti tudi to, da ja stigma nalezljiva. Če je posameznik z nekom, ki je stigmatiziran, pomeni, da se bo del stigme prenesel tudi nanj. Večina ljudi se zaradi tega stigmatiziranih ljudi izogiba in nočejo imeti opravka z njimi. Družba pa največkrat od stigmatiziranega prepričuje, da se bo počutil bolje v okolju, kjer so ljudje, ki so mu podobni. S tem ga družba vse bolj potiska na njeno obrobje, kar vodi v nadaljnje propadanje posameznika.
VIRI:
Flaker, Vito. 2002. Živeti s heroinom I: Družbena konstrukcija uživalca v Sloveniji. Ljubljana:
Založba /*cf.
Flaker, Vito. 2000. Delo in stigma: socialna posledica uživanja heroina. Odvisnosti 1.
Hvala-Cerkovnik, Mojca. 2008. Pomen in specifika socialne reintegracija spolno zlorabljenih uživalk prepovedanih drog. Magistrsko delo. Fakulteta za družbene vede.
118
119