EŠD: 329 95 Naselje: Ljubljana
Občina: Ljubljana
Ime: Ljubljana - arheološko najdišče Ljubljana Naslov: Ljubljana, Barjanska cesta
Področje: A
Obdobje: rimsko obdobje
V juliju in avgustu 2006 so se na Barjanski cesti v Ljubljani izvajala gradbena dela za izvedbo rekonstrukcije ceste ter obnovo stare kanalizacije in drugih vodov. Arheološka ekipa pod vodstvom B. Vičiča (ZVKDS, OE Ljubljana) je skrbela za nadzor ob gradbenih delih in dokumentiranje ostalin, ki pa je pozneje zaradi dobre ohranjenosti sedimentov prerastlo v zaščitna izkopavanja. Izkop za staro kanalizacijo (zahodni del cestišča) je bil na severnem delu obravnavanega območja širok zgolj 0,8 m, za sodobne potrebe pa je bila nujna večja širina. Narejen je bil torej nov izkop v širini 2,2 m, pri čemer sta bila arheološko raziskana pasova vzhodno in zahodno od nekdanjega posega. Dela so potekala do sterilne arheološke osnove, ki je ležala na globini približno -2,00 m.
Na območju zahodnega pločnika in severnega dela cestišča, kjer so gradbena dela predvidevala plitvejše posege, so bile odstranjene zgolj najmlajše ruševinske plasti (do -0,4 m), vse strukture (tlaki, zidovi ...) pa so bile ohranjene in situ in pred gradbenimi posegi zavarovane z geotekstilom.
Kljub ozkim in stratigrafsko težko povezljivim izkopnim pasovom, prebitim z množico recentnih vkopov, je terenski razvid prinesel vpogled v presek čez območje, ki sega od predela pred južnim Emonskim obzidjem čez dve insuli (XV in XIV) in dve cesti (E, D). Na območju pred obzidjem sta bila dokumentirana dva obrambna jarka, o katerih poroča že Schmidt (Schmidt, W., 1913, Emona. Jahrbuch fiir Alertumskunde VII, 78;
Schmidt, W., 1941, Emona ni bila vojaški tabor, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22, 48).
Obzidje je bilo ohranjeno tik pod površino asfalta, stara kanalizacija pa je prebila njegov spodnji del.
Prostor za obzidjem je bil v širini 20,5 m prazen, sledili so ostanki stanovanjske arhitekture znotraj insule XV, cesta E, stanovanjska arhitektura v insuli XIV in cesta D.
Naj intenzivnejše dogajanje znotraj obzidja umeščamo v obdobje od začetka 1. do 4.
stoletja. V raziskanem delu smo ugotovili štiri glavne poselitvene faze z več podfazami. Prvo predstavlja peščena izravnava meljaste poplavne ravnice Ljubljanice, na katero so bili postavljeni
leseni objekti. Sledila je zidana faza (faza II), ki jo definira razdelitev območja na dve insuli z notranjo razdelitvijo na več prostorov oziroma objektov ter jasno zamejenimi cestišči s kloakama.
Pozneje je bilo znotraj obeh insul več manjših prezidav v posameznih prostorih ter številna popravila na območju obeh cest (faza III). Konec 3. oziroma začetek 4. stoletja je prišlo do celovite prenove obeh insul (faza IV) — stari zidovi so bili porušeni do temeljev, območje znotraj insul nasuto s tamponom, zgrajeni so bili povsem novi objekti, zanimivo pa je tudi povečanje insule XV na račun zoženja ceste E. Iz tega časa se je ohranilo tudi največ najdb in struktur - delno so ohranjeni mozaični in maltni tlaki, zidovi, kanali ter ostanki hipokavsta v insuli XIV. Konec 4. stoletja je bilo območje opuščeno in na njem, razen nekaterih novoveških struktur ob obzidju in že omenjenih številnih recentnih posegov, ni bilo zabeleženih dejavnosti.
Ana Plestenjak, Jožica Hrustelj
EŠD : 329 96 Naselje: Ljubljana
Občina: Ljubljana
Ime: Ljubljana - arheološko najdišče Ljubljana Področje: A
Obdobje: prazgodovina, rimsko obdobje, srednji vek, novi vek
Izkopavanja na lokaciji Šumi, ki jih je med septembrom 2004 in marcem 2005 izvajalo podjetje Arhej, d. o. o., pod vodstvom B. Vičiča (ZVKDS, OE Ljubljana), so zajela osrednji del insule XXXIX, ki j e bila situirana v severovzhodnem kotu mestnega areala, tik vzhodno od karda in nedaleč od severnih emonskih vrat. Delno sta bila raziskana tudi decumanus (J) in severna fronta južno ležeče insule XLII.
Nad savskim zasipom je bila na enotni nadmorski višini 295,8 m v celotnem izkopnem polju dokumentirana temnorjava glina z oblicami, ki predstavlja ostanek umetno znižanih tal.
Poleg tanke plasti humusa, ki se je nabral na nekaterih delih raziskane površine, so nad njo ležali tanko stratificirani depoziti, ki jih obravnavamo kot ostanek izravnavanja zemljišča in so poleg zgodnjerimskega gradiva vsebovali tudi maloštevilne predmete prazgodovinske provenience. Med najstarejše najdbe sodi nekaj kosov prostoročno izdelane keramike ter bronasta ost kopja. Bronast bradavičast obroček pripada poznolatenski materialni kulturi.
Začetek prve faze označuje odstranitev humusa in izravnava terena, gradnja fasade insule oziroma vsaj raziskanega dela njene južne stranice ter zazidava manjšega dela prostorov neposredno za njo, obstoj lesene arhitekture v notranjosti ter preprosto cestišče z enim pločnikom. Del ostankov lesene arhitekture in jame, med katerimi imajo največje premer okoli 1 m in segajo tudi do 2 m globoko v podlago, najverjetneje sodi že v čas tik pred gradnjo obodnega zidu insule. Jame, ki so bile sekundarno zapolnjene z odpadnim materialom (oglje, živalske kosti in keramika), so prvotno najverjetneje služile za pridobivanje vode za gradnjo. Večino ostankov lesene arhitekture, ki obsegajo jame za vertikalne nosilce in negative tramov, spremljajo tanka glinena nasutja za hodno površino in ognjišča, navadno pa so jih obkrožali drenažni jarki.
Neposredno za južno fronto insule, ki jo je v prvi fazi sestavljal ozek zid z zaglajeno zgornjo površino, je bil ugotovljen zidan objekt z enim manjšim in enim večjim prostorom, v severozahodnem in severnem delu insule pa veliki podolgovati stavbi.
Edini dokumentiran kanal z dnom iz tegul in zidanima stranicama, ležeč zunaj zidanega objekta ob južni fasadi insule, je bil speljan v septično jamo, izkopano več kot 2 m globoko. Cesto, ki takrat še ni imela kloake in posledično značilno napetega hrbta, je sestavljalo tanko prodno nasutje. Na severni strani je cestišče prehajalo v nizek glinen pločnik, na južni strani pa v ozek in globok jarek za odvodnjavanje.
Več dejstev govori v prid teze, da je prve gradbene posege izvedla vojska ali pa so potekali pod njenim nadzorom. To nakazuje prisotnost orožja in vojaške opreme (vrhnji gumbi dveh čelad tipa Buggenum in ene tipa Hagenau, pašne spone, spojki nožnic gladijev, spone oklepov, morda tudi okrasi konjske opreme in železni žebljički za čevlje) ter zastopanost keramičnega gradiva, med katerim prevladujejo zgodnja severnoitalska sigilata, amfore in dvoročajni vrči. Poleg pomembnega števila odlomkov skled in krožnikov s črnim premazom so zastopani sigilatni pladnji (Consp. 18), krožniki (Consp. 2, 21) ter skodelice s cilindričnim vratom, na katerih je ohranjenih več kot 40 različnih pravokotnih in ovalnih žigov.
Opazno manj je skodelic in vretenastih kozarcev tankih sten. Velika večina amfor pripada istrskim oblikam za olje tipa Dr. 6B, precej pogoste so tudi srednjeitalske vinske amfore Dr. 2-4 in egejske (poznorodoške) amfore. Posamično so izpričane tudi amfore za suho sadje tipa Camulodunum 189 iz zahodnega Sredozemlja, precej pa je tudi v kalupu izdelanih pokrovčkov s psevdonapisi.
Med transportno posodje iz te faze sodi tudi precej odlomkov dvoročajnih vrčev s profiliranimi vratovi, italskega izvora so pekači in krožniki, tako imenovane zgodnje pompejanske produkcije.
Groba kuhinjska keramika je omejena na jajčaste in trebušaste lonce z izvihanim ustjem in kaneliranim okrasom. Skupaj z zgodnjerimskim gradivom sta bila odkrita ročaj kantharosa in v celoti ohranjen lonec, okrašena z vglajeno valovnico, značilno za poznolatenske in zgodnjerimske kontekste v Podonavju.
Numizmatične najdbe iz plasti prve faze obsegajo Avgustove ase, kovane med letoma 16 in 7 pr. n. š., posamične republikanske novce, več polovičnih asov in dupondijev ter več malih noriških srebrnikov - subaeratov. V manjši jami, ki je bila izkopana v hodno površino lesenega objekta v severni polovici insule, je bilo odkritih 17 republikanskih denarjev in Avgustov srebrnik, kovan med letoma 2 pr. n. š. in 4 n. š. Med drugimi kovinskimi najdbami se pojavljajo fibule tipa Aucissa in Almgren 238.
Drugo fazo zaznamuje zidana arhitektura z lesenimi predelnimi stenami, maltnimi estrihi in mozaiki ter kanalizacijsko mrežo, ki se je stekala v kloaki na obeh straneh insule. Značilna je zelo kvalitetna gradnja iz trde belosive malte in razmeroma velikih lomljencev skrilastega peščenjaka, ki so bili z ravno površino postavljeni na fronto. Osrednji del raziskanega območja sta zavzemala stanovanjski sklop (domus) in podolgovato skladišče z vmesnim dvoriščem, ob kardu je ležal podolgovat objekt, v katerem lahko morda prepoznamo taberne oziroma trgovske prostore ali prodajalne. Gre za en večji prostor s predelno steno in z ostanki okroglih ognjišč in peči iz kamnov in žgane gline ter severno ležeč manjši prostor, v katerem je bil odkrit zoglenel zaboj.
Južni del insule je zavzemal stanovanjski kompleks z atrijem. Večji pravokoten objekt z zidano severno in zahodno stranico je omejeval štiri podolgovate prostore, najverjetneje spalnice, od katerih so bile tri prvotno opremljene z mozaiki iz majhnih kock črnega in belega apnenca, skrajno zahodna pa z estrihom v terazzo tehniki. Ločevale so jih predelne stene s freskami in štukaturami, sodeč po odtisih narezanih palic, je bil ometan tudi strop.
Na jugu se je kompleks odpiral v pravokoten atrij z lesenimi tlemi in središčno postavljenim vodnjakom, izkopanim na mestu omenjene kotanje. Na zahodu ga je zaključeval triklinij oziroma obedovalnica z maltnim estrihom, na jugu pa prostori tik za fronto insule.
Začetek druge faze postavljamo na podlagi novčnih najdb okvirno v tiberijsko obdobje, posamične
prezidave pa so bile izvedene še za časa Klavdija.
Kovinsko gradivo iz te faze obsega fibule tipa Aucissa in Almgren 238 ter pri nas redko obliko fibule s krilci in en primerek tipa Langton Down, nadalje kose bronastega posodja (ročaji zajemalk, korcev in skled), odlomke ogledal, igle, šivanke, spatule, stiluse, črnilnike ... Količina sigilate močno upade, poleg že naštetih tipov transportnega posodja pa se pojavljajo še španske amfore za garum (Dr. 7—11), amfore tipa Portorecanati ter posamezni primerki srednjeitalskega tipa Dr. 22 in kretskih amfor.
Poveča se število namiznega posodja (enoročajni vrči in ročke) in kuhinjske keramike (pompejanski pokrovi in krožniki, trinožniki...), med oljenkami pa so pogosto reliefno okrašeni primerki in pečatne oljenke. Luksuzno steklo, ki se pojavlja že od prve faze naprej, obsega odlomke narebrenih skodel iz marmoriranega in enobarvnega stekla ter mozaične skodelice, reticella steklo in krožnike iz globoko zelene mase. Običajne so tudi enoročajne steklenice iz prosojnega modrikastega in zelenkastega stekla.
Kloaka (J) je bila zgrajena v zadnjih letih Tiberijeve vladavine in Kaligule. Ima dno iz pravokotnih opek, navpični stranici in polkrožen, klinasto zidan obok debeline 60 cm. Notranja širina znaša okoli 74 cm, višina pa 130 cm. Kloaka je bila do 0,5 m visoko zapolnjena z izmenjujočimi plastmi drobno zrnatega sedimenta z malto in kamni ter mastne gline. Eno redkih časovno opredeljivih najdb iz najnižjega dela usedline predstavlja bronast novec Dioklecijanove hčerke Valerije, kovan okoli leta 314. Po gradnji kloake cesta dobi značilen presek s polkrožno napetim hrbtom in pločnikoma, ki ju od cestišča ločita jarka.
Hodne površine pločnikov, od katerih je bil južni nekoliko širši, so sestavljala različna glinena in maltna nasutja, podložena s kamni in ruševino. V nasprotju s sedimenti na cesti so tisti na pločnikih navadno tanki, razen fragmentov amfor so najdbe na njih redke. Pločniki so bili od cestišč ločeni z do 25 cm globokima jarkoma, ki jih je navadno najprej zapolnil sediment, naknadno prekrit z nasutji. V nekaterih fazah so rob pločnika od cestišča ločili vkopani tramovi, kamniti robniki pa so bili ugotovljeni le nad pri točnim kanalom zadnje faze.
Po gradnji kloake so bile na cestišču v 1,3 m debeli sekvenci prepoznane štiri glavne obnove, ki jih sestavljajo prodna nasutja, ter številna manjša popravila iz ruševine, kuhinjskega odpada ipd.
Prvo cestišče nad kloako sodi v zgodnjeklavdijski čas, zadnje pa v sredino 4. stoletja. Pritočni kanali so imeli navadno dno iz tegul, zidane stranice ter pokrove iz velikih apnenčastih plošč. Po gradnji
najstarejšega kanala iz osrednjega dela insule so v razširjen vkop postavili kamnit steber, ki je segal iz severne polovice cestišča.
V tretji fazi je prišlo do delne preureditve in spremembe namembnosti posameznih delov insule. Zanjo so značilni debeli estrihi, izredno masivni temelji, s katerimi so ponekod okrepili starejše, ter manj kvalitetno grajeni zidovi iz manjših lomljencev. Nova je tudi uporaba apnenca, ki ga v prejšnjih fazah, razen pri kanalih in vodnjakih, ne srečamo. Glede na starejšo fazo so z nasipanjem ruševine in tamponov dvignili hodne površine vsaj za 0,8 m.
V severnem delu insule so na mestu starejšega objekta postavili termalni kompleks s tremi prostori in velikima apsidalnima bazenoma.
Prostora sta imela izjemno masivne temelje, grajene v dveh podfazah. Na mlajšo se navezujejo slabo ohranjena bazena s premerom 5,5 m, ki sta segala iz prostorov v dvorišče, ter debela plast belega estriha s primešanimi drobci opek. Iz bazenov s podlago iz vodoodpornega estriha in oblogo iz marmornih ploščic sta v glavni zbirni kanal na dvorišču vodila dva kanala, ohranjenih je bilo tudi nekaj metrov vodovodnih cevi ovalnega preseka iz zapognjene svinčene pločevine.
Popolnoma prezidan je bil tudi kompleks objektov južno oziroma vzhodno od obeh dvorišč.
Na zidove, pri katerih v nasprotju s termami niso uporabili apnenca, temveč skrilasti peščenjak, so se navezovali zelo slabo ohranjeni estrihi s fragmenti črno-belega mozaika. Na vzhodni strani izkopnega polja sta bila dokumentirana dva prostora s hipokavsti, ki sta se deloma naslonila še na zidove prve faze. Atrij je bil v tej fazi nasut in obdan s pravokotnim objektom z masivnimi temelji, v katerem se je nahajal impluvij z dnom in stenami iz vodoodpornega estriha. Bazenček je bil obdan z velikimi pravokotnimi in kvadratnimi ploščami apnenca.
Enega redkih kontekstov, ki nam omogočajo okvirno datacijo tretje faze, predstavlja skupna najdba novcev v polnilu vkopa, s katerim so posegli v nasutje nad svinčeno vodovodno cevjo. Raztresen depo je vseboval ase, dupondije in sesterce Antonija Pija in Marka Avrelija, ki predstavljajo datum ante quem.
Zdi se, da je že proti koncu 4. stoletja prišlo do opustitve večjega dela insule. V najmlajšo dokumentirano fazo sodi (celovita?) obnova vodnjaka s površno izdelanim vencem iz apnenčastih blokov in kosov konglomerata, ki je stal na lesenem rešetu. V ruševini iz kamnov, opek in hišnega lepa z odtisi palic nad žganino, ki je prekrivala estrih termalnega kompleksa druge
faze, je bila odkrita zakladna najdba 27 bronastih novcev, deponiranih kmalu po letu 376. Da je bil del zidov iztrgan že v tistem času, nakazuje humus, ki se je nabral v roparskih jarkih in so ga prekrili s kamnitimi nasutji.
Na raziskanem območju insule ni bilo ohranjenih večjih sklenjenih površin ruševine s kamni in strešno kritino, slabo oprijemljiv je bil tudi črn humozen sediment, ki se je nabiral na opuščenih površinah. V redkih zaplatah je bilo najdeno razmeroma majhno število novcev 4. stoletja, dva amforičasta jermenska zaključka, odlomki poznih amfor (LR 3, cilindrične amfore), afriških oljenk in sigilate, glaziranega namiznega posodja ter čaš iz prosojnega zelenega stekla. Čeprav bi nekaj fragmetov polirane keramike lahko pogojno sodilo v 5. ali 6. stoletje, pa se poselitev tega prostora prekine vsaj za 1000 let. Visokemu srednjemu veku lahko pripišemo več odlomkov kuhinjskega lonca z valovnico, ki je bil najden v ruševini nad rimskim vodnjakom.
Iz 17. ali 18. stoletja izvirajo velike okrogle jame za vertikalne nosilce, ki jih povezujemo z gospodarskimi poslopji ali pristavami, okoli katerih so, sodeč po upodobitvah in vedutah tega dela mesta, ležali vrtovi in njive. Zidano kvadratno greznico s pritočnim kanalom iz smeri stavbe današnjega Sumija postavljamo na podlagi
vsebine (nož, odlomki maj olik, trinožnikov in druge kuhinjske keramike) v 17. ali 18. stoletje.
Tlak iz oblic, ki je v severozahodnem delu dvorišča obkrožal lepo ohranjen vodnjak iz rezanih apnenčastih blokov in ga datiramo v drugo polovico 19. stoletja, je ležal 1 m pod današnjo površino dvorišča, hkrati pa ne več kot pol metra nad tlaki v prostorih II. faze. V 19.
stoletje sodijo tudi masivni zidovi večjega objekta z jamami za pepel in greznicami na južni polovici dvorišča. Močno poškodovanost antičnih struktur in pripadajočih plasti so v 20. stoletju povečale še gradnje zaklonišč, kleti in jaškov.
Andrej Gaspari, Boris Vičič, Matjaž Novšak, Rene Masarjk, Pavla Peterle, Jure Krajsek, Simona
Tomazič
97 EŠD: 329
Naselje: Ljubljana Občina: Ljubljana
Ime: Ljubljana - arheološko najdišče Ljubljana Naslov: SNG Opera in balet, Erjavčeva 1, Ljubljana
Področje: A Obdobje: antika
Ljubljana, zaščitena izkopavanja na lokaciji SNG Opera.
Pogled na jamo z označeno lego novca. Pogled proti severu (foto: E. Lozič)
