FOLKLOREMI V PESNIŠTVU FANY HAUSMANN

a) Na vprašanje, koliko so pesmi s podpisom Fany Hausmann povezane s fol- klorno tradicijo, je prvi vtis, da nikakršen. Vendar podrobno branje daje nekaj iztočnic tudi za razmislek. Pesem Venec vsušen⁷² že v naslovu vsebuje motiv, ki je znan iz folklornih pesmi panonskega kulturnega kroga, to sta Prekmurje in Bela krajina. Gre za vsem dobro znano otožno pesem, ki se začenja: Vsi so venci beli / Svi su venci veli,⁷³ a žalujoče dekle svojega zaliva s tako silnimi in obilnimi solzami, da ji ostaja svež, zelen. Kar povezuje omenjeno pesem s podpisom Fany Hausmann s folklorno pesmijo, sta prepletenost motiva posušenega venca in solz. V nasprotju z artističnim pretiravanjem v folklornih različicah ostaja njen »venec vsušen«, »ru- men«, ki je bil »poprej tako lepo/rudečo zelen. Dozdevna avtorica s tem trezno ostaja v okviru naravnih procesov. Za ustrezno presojo morebitnega vpliva omenjene fol- klorne pesmi na Fany Hausmann bi bilo treba vedeti, ali jo je njeno okolje v času njenega življenja že poznalo; toda zanesljivi podatki o tem manjkajo.

b) Ko se avtorica v pesmi Slavnice bežani povrne k motivu – tokrat »ovenelega«

–venca, ta ni neposredno predmet ubeseditve, ampak navržena primera poleg rože (= vrtnice): »Za me tud mnoga roža je cvetela, /In venec mnog mi sreča pletla je;

/Pa kmal’ sta roža in venc zvenila, /In ternji sami so ostali za me.«⁷⁴ Ni težko razbrati, kaj ta klasična metafora, znana tako v folklorni kot avtorski poetiki, zaznamuje v izjavi lirskega subjekta in osebnem življenju Fany Hausmann. V pesmi Nesrečen⁷⁵ je metafora o roži – kot primera za čedno dekle – zgolj folklorem, to je najmanjša prepoznavna sestavina slovstvene folklore v docela avtorski poetiki pesmi, ki so podpisane s F. Hausmann.

c) Pesem, ki jo je mogoče verjetno zgolj posredno navezati na folklorno tradi- cijo, je pesem Potnik.⁷⁶ Posredno zato, ker je postala splošna ljudska last Slomško-

70 Celjske novine 1/21 (1848). Prim. Fanice Hausmannove prve pesnice slovenske Pesmi, uredil dr. Fran Mohorič, Samozaložba Krško 1926, 20–22.

71 Omenjeno pesem (S. Jenko, Pesmi, ZD I, Ljubljana: DZS, 1964) je mogoče razumeti tudi ironijo na razne Lavre slovenskih pesnikov, s Primičevo Julijo na čelu.

72 Fany Hausmann, Venec vsušen, v: Celjske novine 1/23 (29. 10. 1848), naslovna stran.

73 Prim. Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele (Maribor: Obzorja, 1975), 213, 214.

74 Fany Hausmann, Slavnice bežani, v: Slovenske novine 2/46 (17. 11. 1849), 189.

75 Fany Hausmann, Nesrečen, v: Slovenske novine 2/14 (5. 4. 1849), naslovna stran.

76 Fany Hausmann, Potnik, v: Celjske novine 1/26 (20. 12. 1848), naslovna stran.

va pesem z naslovom Veselja dom,⁷⁷ ki že z naslovom pove, kaj je njena poglavitna téma. Poraja se misel, da je njen nastanek utegnil spodbuditi ravno navedeni »Po- tnik«, ki po mnogih deželah išče veselja pri oblastnikih in bogatih: »On iše veselje /Srečniga serca /Zastojn! ga ne najde, /Kam kol se poda. //Pri kralih on misli /Le tam je doma; /Pa krona in žezlo /Veselje ne da. //U gradih on misli /K’ so polni srebra /Tam moram ga najti /Le tam je doma.// Zmota! »Gospode nar veči /Skerb tudi teži; /Tam išeš zastojno, /Veselja tam ni.// Resigniran nad tem »se zadnič poda«/ »U hiše lesene [

…] Pod slamnate strehe«: »Tam najde ljubezni /Zavezo srečno /Ki združilo serca/ Je zvesto nebo.//Pod tem vidikom bi lahko pesem označili za socialno angažirano, toda njena poanta je neizpodbitno etična: »Ljubezni ni treba / Clo zlatih gradi /U zvestimu sercu /Nar rajši živi.«⁷⁸

Slomškova pesem ima dve kitici manj kot pesem, ki je podpisana z imenom Fany Hausmann, vendar je verzni vzorec v njih daljši skoraj za polovico. Medtem ko lirski subjekt omenjene pesmi zasleduje veselje prek pripovedno/epizirano za- risanega potnika, v Slomškovi pesmi to počne prvoosebni lirski subjekt, ki je tudi neke vrste (sicer neimenovani) popotnik, saj v svojem iskanju pomembne razse- žnosti duševnega razpoloženja spreminja zemljepisne točke: »Po hribih, dolinah za teboj hitim / […]Te iščem po polji, […] po logi zelenem […]«.⁷⁹ Hvalevredno človeško do- brino začne iskati pri bogatih in razigranih: »Te iščem za mizo, / kder dobro jedo, /Na plesi pri godcih, kder sladko pojo; /Al’ prav’ga veselja pri rajanju ni, / Pijance, plesavce vese- lje beži.«⁸⁰ Iz nadaljevanja pesmi je zaznati Slomškov dobrohotni, a vendar moralno dvignjeni prst. V nasprotju z lirskim subjektom pri (dozdevno) Hausmannovi ne najde miru niti tam, kjer ga je odkril njen lirski subjekt, kar je dokaj realistična izkušnja dušnega pastirja, ki se je lahko srečeval s človeško revo na vsakem svojem koraku. Pač ga najde pri tistih, ki so mu bili kot rojenemu vzgojitelju najbolj pri srcu, pri otrocih: »Poslednjič veselje še le zasledim, /na veško⁸¹ ledinco pridirjam za njim;

/Glej, tamkaj z otroci prijazno igra, /Jim kratek čas dela, pri njih je doma.«⁸² Toda avtor ne obstane pri njih; obrne se vase z otožno mislijo na svojo minulo mladost, a pesem konča vedro s prepričljivim zaupanjem v posmrtno prihodnost.Morda bi, glede na Slomškove odzive do folklornih pesmi njegovega časa, mogli reči, da tudi njemu ni bilo tuje – njemu lastno⁸³ – »medbesedilno navezovanje«,⁸⁴ medtem ko še manjka analiza o takem ravnanju glede na avtorske pesmi iz njegove sodobno- sti, lahko pa po analogiji nanj sklepamo. Ko bi vedeli, kdaj je nastala Slomškova pesem o veselju, bi bilo mogoče bolj jasno presojati morebitno iztočnico zanjo pri Potniku. Slomšek ga je vsekakor lahko poznal, saj je kot bivši celjski dijak in opat gotovo spremljal slovenski utrip, med drugim tisk nekdaj knežjega mesta. Skupno obema avtorjema je, da začneta iskati veselje v visokih družbenih slojih, potem

77 Prim. Anton Martin Slomšek, Izbrane pesmi (Maribor: Slomškova založba, 1991), 61–62.

78 Fany Hausmann, Potnik, n. d.

79 Aanton M. Slomšek, Veselja dom, n. d., 61.

80 Prav tam.

81 Veško ledinco = vaško trato, travnik.

82 Anton M. Slomšek, Veselja dom, n. d, 61.

83 Prim. ustrezne pesmi v zbirki: Matija Ahacel, Koroške in Štajerske pesmi, Celovec 1858, faksimile (Celovec: Založba Wieser), 1997.

84 Izraz je izposojen pri Marku Juvanu.

pa se njuna pot razide. Po svoji strukturi pa sta obe pesmi podobni folklorni z naslovom Vino smo pili, Jezusa zamudili⁸⁵ in je Karel Štrekelj lahko v svojo zbirko uvrstil sedem različic: »Smo sladko vince pili, /Se močno zapojili; /Pa kadar smo zaspali, /Je Jezóš mejmo šâ.« (Š-5904). Potem so ga iskali pri mladeničih in dekletih, ženah in možeh, a ga niso našli pri njih, pač pa: »Pr deci majceni? – / Pa tam je gvišno Jezoš, /Tam mo ga najšli mi!« (Š-5904). Podobno, kot pri A. M. Slomšku, je tu otrokom pripisano najvišje mesto v čistosti srca. O medsebojnem vplivanju pa lahko le do- mnevamo, za zanesljivo ugotovitev nam manjka podrobna analiza.

č) Ali je davek času in okolju, ki je v javnosti poznal in priznal le dejavnost moških, da v pesmih s podpisom Fany Hausmann skoraj stoodstotno prevladuje moški lirski subjekt (Prim. Vojaka Izhod, Potnik, Nesrečen, Moje drago, Umirajoči pe- snik, Golobici). Res pa je, da je motiv ženske v takšni ali drugačni vlogi vpleten v vse znane pesmi s podpisom Fany Hausmann, če le njihova vsebina to dopušča⁸⁶ (»Bog vas obvarji,/ Zdaj mati moja…// Z Bogam zdaj dekle /Ostani zvesto[…] O« dekle ne jokaj,!⁸⁷; Je dekle kakor roža /Zvestost persegla mi,⁸⁸ »Alj vse me je izdalo, /Prijatelj, ljubica;«).⁸⁹ Res že pesem Venec vsušen v celoti tematizira žensko – zapuščeno dekle.

Od prvotne distance s tretjeosebnim pripovedovalcem, ki jo žanrsko postavi na breg potoka, se približa njeni usodi z neposrednim nagovorom. Za razliko od te pesmi, ki je bolj ali manj pripovedna, je pesem Golobici⁹⁰ že pravcati lirski podvig.

Če bi bili še brez pridržka prepričani, da je njena avtorica zares Fany Hausmann, bi dejali, da se resnična pesničina narava osvobaja formalnih in družbenih zavor.

Pesem je že cela posvečena ljubljenemu dekletu, čeprav še vedno z vidika moške- ga, a tokrat dobesedno lirskega subjekta. Korak naprej v tem pogledu je, čeprav v primeri z drugimi deluje nekam okorno, pesem Slavnice bežani, saj se v prvih dveh kiticah v njej prvič nedvomno pojavi ženski lirski subjekt: »Zakaj o slavnica si mi odišla, /Zakaj več mojo žalost ne deliš? /Ne veš, de toliko že sim prestala /In vender tudi ti me zapustiš. //Nikoli ne slišala bom tvoje pesme, /Ki zacelile moje serce so; /Tožila sim ti, kar ga je ranilo, […]«.⁹¹

Tudi odpiranje vprašanja o razmerju med moškim in ženskim lirskim subjek- tom pesmi s podpisom Fany Hausmann in njegovim sporočilom morda pripomo- re k zanesljivejšemu reševanju vprašanja o njenem resničnem avtorstvu v sloven- ščini ali nemščini – če gre za prevod njenih pesmi – ali gre celó zgolj za izposojo njenega imena.

d) Tolikšna pozornost vprašanju moškega in ženskega lirskega subjekta v omenjenih pesmih Celjskih/Slovenskih novin je bila nujna zaradi vprašanja, ali bi res utegnila biti njena še kaka pesem, ki res ni bila objavljena v omenjenem časopisu. 90-letna vdova Ana Debeljak je namreč leta 1936 izjavila:

85 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III (Ljubljana: Slovenska matica, 1904–1907), Š- 5904–5910.

86 Npr. pesmi Potnik in Umirajoči pesnik za to ne dajeta povoda.

87 Fany Hausmann, Vojaka izhod, n. d.

88 Fany Hausmann, Nesrečen, n. d.

89 Fany Hausmann, Moje drago, n. d.

90 Fany Hausmann, Golobici, v: Slovenske novine 2/37 (13. 9. 1849), 153.

91 Fany Hausmann, n. d.

»Iz mladosti se še tudi spominjam, da je v Novem Celju, kjer je danes bolnišnica za du- ševne bolezni, umrla prva slovenska pesnica gdč. Frančiška Hausmann. Ta grajska gospo- dična je bila k je zložila pesem, ki smo jo dekleta tako rade prepevale na meti, na kožuhanju ali na preji pozimi. Glasi se:

‘Imela sem krancel lep Štiriindvajset let.

Zdaj me pa hoče Bog K sebi imet!’

‘Imela sem pet pletic, Ki so me spletale.

Zdaj me pa spremljajo, sveto nebo!« I.t.d.⁹²

Velika škoda je, da sogovornik iskrive devetdesetletnice ni objavil nadaljeva- nja pesmi, saj iz ohranjenega odlomka ni mogoče najti nič karakterističnega, kar bi pričalo o viru prvotnega individualnega avtorstva pesmi. Ana Debeljak je bila ob smrti »grajske gospodične« Fany Hausmannove stara sedem let, tako da si jo je že res lahko zapomnila. To deluje v prid njeni trditvi, da je pesem s citiranim odlomkom stvaritev Fany Hausmann. Prav tako njeno pričevanje, da so jo dekleta

»tako rade prepevale« in potem našteje, kje vse: »na meti, na kožuhanju ali na preji pozimi«.⁹³

Ali je kaj takega mogoče najti tudi v pesmi sami? Melanholično sporočilo pe- smi ne le o predsmrtnih slutnjah, ampak že tudi dejanskem položaju je res blizu nekaterim pesmim s podpisom Fany Hausmann. Le »Slovenc« v prvi obravnavani pesmi (Vojaka Izhod) se možato obnaša nasproti smrti, v dveh se upovedena oseba (dekle ob potočnem bregu – v pesmi Venec vsušen) in lirski subjekt (»umirajoči pesnik«⁹⁴) bridko soočata s propadom fizisa, ki seveda pomeni hkrati izničenje duševne navezanosti nanj. Porazno občutje doživlja lirski subjekt v pesmi Nesre- čen, ko ga izigrata dekle in prijatelj, ker odideta skupaj. Podoben motiv se ponovi še v pesmi Moje drago, le da ji je dodan motiv ljubega drevesa. Torej po etološki perspektivi ni nemogoče, da bi bil navedeni odlomek iz kake Fanynih pesmi, če je njeno avtorstvo v Celjskih/Slovenskih novinah zanesljivo. Tudi vsebina pesmi temu ne nasprotuje. Medtem ko prvih dveh vrstic verjetno ni mogoče jemati pre- več osebno, saj je takšen ali drugačen »krancel« pogost folklorem dekliških fol- klornih pesmi, je mogoče prisluhniti naslednji izjavi: »Imela sem pet pletic, /ki so me spletale«. Fany Hausmann je vendarle bila »grajska gospodična« in bi v času, ko je bilo gospodarstvo njenega očeta na vrhuncu kot edinka, a tudi zato, ker ji je mati zgodaj umrla, lahko imela okrog sebe spletične, ki so ji stregle od spredaj in

92 [Ana Debeljak], »Ko sem škofu A. M. Slomšku nogavice pletla…(Pogled 90 let nazaj), v: Slove- nec, št. 181 (9. 8. 1936), 8.

93 Prav tam.

94 Fany Hausmann, Umirajoči pesnik, v: Slovenske novine 2/35 (30. 8. 1849), 143, naslovna stran.

zadaj, kot so nekdaj pravili kmečki ljudje. Poleg tega je tudi res sama bolehala in nazadnje sorazmerno mlada umrla. To se ujema s tretjo in četrto vrstico v obeh ohranjenih kiticah dozdevno njene pesmi: »Zdaj me pa hoče Bog, /K sebi imet!« in pletice jo »spremljajo /V sveto nebo!«⁹⁵

Vendar to še ne zadošča, da bi pesem lahko brez pridržka razglasili za Fanyči- no last. Ravno navedeni odlomek je namreč obvezen, trden del, t. i. stalna formula ali v novejši terminologiji loci communes, v različicah pesmi obsmrtnice, ki jo je Karel Štrekelj naslovil Moj venec hočejo v nebesih imeti. V tej rubriki ima zapisanih kar osemnajst variant. Za podrobnejšo primerjalno analizo se izkaže za veliko pomanjkljivost, da ob imenih zbiralcev niso navedene letnice zapisa. Tako bi bilo mogoče sklepati na čas širitve pesmi in posredno na čas njenega nastanka. Hva- levredno je, da pa so navedeni kraji ali vsaj pokrajine. Po vrsti si sledijo Štajerska, Pohorje, Sv. Jurij ob Ščavnici (dvakrat), Slovenj Gradec, Braslavče, Makole, Goršiče, ško- cjanska okolica na Dolenjskem, Ihan, Torovo, Bloke pri Cerknici (petkrat), Št. Lovrenc ob Temenici, Ilirska Bistrica, Gornja Vrtojba.⁹⁶ Prav na podlagi stalne formule, ki jo je Štrekelj dobro okarakteriziral z naslovom, urednik opozarja še na pesem št. 843 iz Stogovec pri Ptujski Gori v razdelku pripovednih pesmi, ki jih je naslovil: Bolna ljubica umrje.⁹⁷

Če se pomudimo ob različicah pesmi, katere jedro je ostalo v spominu 90-le- tne Debeljakove gospe, bi doživeli presenetljivo bogastvo nians ob vsaki od osmih vrstic posebej.

Primerjava posameznih vrstic iz karakteristične kitice po spominu Ane Debe- ljak z različicami iz Štrekljeve zbirke folklornih pesmi.

Prva kitica

1.฀Imela฀sem฀krancel฀lep (Fany Hausmann?) Mela sem krancelj lep (Š-6306)

Mela sem krancel lep (Š-6307) Mela sem pušelc lep (Š-6307)

Imela sem ženina / Usmiljen’ga Jezusa, (Š-6307) Mela sen ženiha, lübega Jezusa, (Š-6308) Mela sem venček lep…/ (Š-6308) Mela sem venec lep (Š-6309)

Mela sem ženina,/ Lübega Jezusa, (Š-6309) Mela sim krancel lep (Š-6310)

Mela sem krancel lep (Š-6311) Imela sem krancl lep (Š-6312)

Imela sem ženina, / Smilenga Jezusa, (Š-6312) Imela sem krancl lep (Š-6313)

Imela sem ženina, / Usmiljenga Jezusa; (Š-6313) Imela sem krancelj lep (Š-6314)

95 Ana Debeljak, »Ko sem škofu A. M. Slomšku nogavice pletla …, 8.

96 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III, št. 6306–6324.

97 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I (Ljubljana: Slovenska matica, 1923), št. 843.

‘Meva s m kranc l lep (Š-6315)

‘Meva s m cim r lep, (Š-6315) Imejla s m kranc l lejp (Š-6317) Imeja sem krancl lejp (Š-6320)

Imejla sem ženina, Usmiljenga Jezusa, (Š-6320) Imam zdaj krancelj lep (Š-6322)

Nosila sem krancel lep (Š-6322) Imela sem krancelj lep, (Š-6324) Imela sem pušlc lep, (Š-6324)

2.฀Štiriindvajset฀let. (Fany Hausmann?) Tri ino dvajset let (Š-6306)

Trinodvajset let,(Š-6307) Triinodvajset let, (Š-6307) /… štirinodvajseti let, (Š-6308) Štirinodvajseti let, (Š-6309) Triinodvajset let, (Š-6310) Triinodvejset let, (Š-6311) Štiriindvajsti let, (Š-6312) Štiriindvajset let, (Š-6313) Tri in dvajset let, (Š-6314) V’d cél h trindvéjset let, (Š-6315) Stara sem dosti let, (Š-6316)

Eno jn dvejset let,/ Eno jn dvejset let, (Š-6316) Trii ndvajs t lejt, (Š-6317)

Sedemindvajset lejt, (Š-6320) Triindvajset let, (Š-6322) Štir’ in pa dvajset let, (Š-6323) Star enoindvajset let, (Š-6324) Star enoindvajset let (Š-6324)

3.฀Zdaj฀me฀pa฀hoče฀Bog (Fany Hausmann?) zdaj ga pa hoče (Š-6306)

Zdaj ga pa hočem (Š-6307) Zdaj ga pa hoče (6307) Zdaj me pa hoče (6307)

Zdaj pa me hoče gor … / Zdaj pa me hoče gor (6308) Zdaj pa ga hoče…/ Zdaj pa ga hoče…(6308)

Zdaj pa ga hoče…/ Zdaj pa ga hoče …(6309)

Zdaj pa me hoče gor… / Zdaj pa me hoče gor… (6309) Al zdaj ga pa hoče (6310)

Zdej me pa hoče (6311) Al zdaj me pa hoče (Š-6312) Zdaj ga pa hoče (Š-6313)

Zdaj mi je pa roko podal (Š-6313) Zdaj me pa hoče Bog (Š-6314) Zdej ga pa Boh v če (Š-6315) Zdej ga pa huoče (Š-6317) Zdej ga če večni Bog (Š-6320) Zdaj me pa hoče (Š-6322) Zdaj pa me hoče (Š-6323)

Zdaj pa ga hoče…/ Zdaj pa ga hoče… / (6324) Zdaj pa ga hoče…/Zdaj pa ga hoče…/ (Š-6324) 4. K sebi imet! (Fany Hausmann?)

Marija imet (6306)

Tem drugim zročit’. (Š-6307) ženin imet’ (6307)

Gor v sveto nebo (6307)

/ … gor k sebi imet, imet,/… k sebi imet. (6308) /… san Jezus imet, imet./ (6308)

/… sam Jezus imet, / sam Jezus imet. (6309) /… v nebo imet, imet, / … v nebo imet. (6309) Jezus h sebi imet. (6310)

Bog k sebi imet. (6311) Sam Jezus imet. (Š-6312) Bog k sebi imet. (Š-6313) K sebi imet’. (Š-6314) H seb imét’. (Š-6315) Mogla ‘m umret’. (Š-6316) Lub Jezus imejt. (Š-6317) K sebi imejt. (Š-6320) Bog k seb’ imet’.(Š-6322) Sam Jezus imet. (Š-6323)

/…Marija imet,/Marija imet. (Š-6324)

…sam Jezus imet,/… sam Jezus imet. (Š-6324)

Od štiriindvajsetih variant krepka polovica vsebuje formulativno obliko »Ime- la sem krancel lep«. Resda grafična oblika zaznamuje različno narečno podstavo.

Zraven sodi tudi zveza »venček lep« v dveh primerih, ki kaže na prizadevnost po poslovenjenem izrazu za sicer udomačen iz nemščine prenesen »krancl«. Pri fol- kloremu »pušelc lep« ravno tako dvakrat, še vedno ne gre za sporočilno spremem- bo, ampak za stilno občutljivost. Pač pa vsebuje veliko vsebinsko spremembo zve- za: »imela sem ženina /[...] Jezusa«. Dvakrat je nakazan odnos lirskega subjekta do njega, kar kaže na podrejenost in smer navzgor, ko se lirski subjekt steguje do

»ljubega Jezusa« in štirikrat smer nadrejenosti, ko se Jezus sklanja navzdol k lirske- mu subjektu: »usmiljenega Jezusa«. V enem primeru pa od celega stavka ostane en sam stavčni člen, po katerem je prepoznati formulativno ubeseditev »lep«, le da gre tu za »cimer lep«, s čimer je nakazana baladnost pesmi. Primerjava posame-

znih vrstic iz različnih besedil nam pokaže pestrost in fineso folklornega ustvar- janja. Naslednja vrstica, ki govori o letih, se razlikuje le v njihovem številu. Največ- krat se ponovi število triindvajset, osemkrat. Sledi število štiriindvajset (petkrat).

Numerologi bi v teh dveh številih čisto mogoče odkrili kako ozadje, česar jaz ne obvladam. Pač je tudi tu opaziti narečno pestrost artikuliranja. Individualno se pojavi enaindvajset let in sedemindvajset ter »dosti let«, ki jih je mogoče prišteti ženski diskretnosti v tej zvezi. Stilno je treba opozoriti na ponavljanje v obliki pod- vojitev ali pripeva. V ubeseditvi tretje vrstice iz prve kitice je ponavljanj več in tudi ni mogoče spregledati narečne pisanosti. Enoličnost so uporabniki pesmi razbija- li z uporabo veznika »al« (ali) in spremenjenim besednim redom, toda sporočilno v njej ni različic. Četrta kitica je ustvarjalno najbolj živahna. Seveda vsebuje pre- poznavno ogrodje, toda znotraj njega se posamezni členi zamenjujejo. Največkrat kot osebek nastopa Jezus (sedemkrat), enkrat s prilastkom »ljubi« – kar kaže na poseben notranji stik z njim – in enkrat »ženin« kot izbranec nekaterih duš, po dvakrat sta to »Bog« in »Marija«. Enkrat svetopisemske osebe zamenja klasična metafora zanje »nebo«, ki pa je lahko tudi znamenje določene ravnodušnosti do nadnaravnega doživljanja. Čisto svojevrsten je primer (Š-6307), ki ne daje občut- ka, da gre za pesem posmrtnico, ampak ženitovanjsko pesem.

Druga kitica

1.฀‘Imela฀sem฀pet฀pletic, (Fany Hausmann?) Mela sem šest deklet,(Š-6306)

‘Mela sem šest devic, (6307) Mela sem deklic šest, … / (6308) Mela sem šest deklet, (6309) Mela sim šest pletic, (6310)

Mela sim ženina,/ Samiga Jezusa, (6310) Mela sim šest pletic, (Š-6311)

Imela sem šest deklet, (Š-6312) Imela sem pet sestric, (Š-6313) Imela sem sester šest, (Š-6314)

‘Meva s m šest predic,(Š-6315) Meva s m júnfrove, (Š-6315)

Iemejla s m dvanajst spletienk, (Š-6317) Imejla sem šest pletilk, (Š-6320)

Imela sem sester šest, (Š-6322) Imela sem spletanke, (Š-6322) Imela sem šest deklet, (Š-6324)

2.฀Ki฀so฀me฀spletale. (Fany Hausmann?) Ki so me spletale: (Š-6306)

Krancel mi spletajo: / Naj ga le spletajo (Š-6307) /… kere mi venček pleto, (Š-6308)

Godci mi godejo, ajngeli pojejo, (Š-6308)

Ki so me spletale, (Š-6309) Godci mi godejo, (Š-6309) Angeli pojejo, (Š-6309) Kir so me spletale, (Š-6310) Da so me spletale; (Š-6311) Ki so me vpletale, (Š-6312) Prej so me spletale, (Š-6313) Vse sem mogla zapustit’, (Š-6314) De so me splétale; (Š-6315) D só me naprávlale,(Š-6315) De so me splejtale, (Š-6317) De so me splejtale, (Š-6320) Mogla sem zapustit’ (Š-6322) Ki so me spletale, (Š-6322) Ki so me spremljale (Š-6324)

3.฀Zdaj฀me฀pa฀spremljajo, (Fany Hausmann?) Zdaj me b’do spremljale (Š-6306)

Zdaj pa me nesejo…/… Zdaj pa me nesejo… / (Š-6308) Mene pa spremlajo … / Mene pa spremlajo (Š-6308) Zdaj pa me nesejo… Zdaj pa me nesejo… (Š-6309) Mene pa spremlajo…/ … Mene pa spremlajo… (Š-6309) Al zdaj me pa bojo spremlale (Š-6310)

Zdaj me bo spremu (Š-6310) Zdaj me bojo spremlale (Š-6311) Al zdaj me pa spremlajo (Š-6312) Zdaj me pa spremljajo (Š-6313) Vse so me spremile (Š-6314) Zdaj me pa spremlajo (Š-6315) Zdej m pa dévajo⁹⁸ (Š-6315) Zdej ‘mam hiš’co l’pó, (Š-6315) Mene pa spremljajo (Š-6316) Zdej me sprejmlale (Š-6317) Zdej me b’jo spremljale (Š-6320) Ker me zdaj spremljajo (Š-6322) Zdaj me pa spremljajo (Š-6322)

Zdaj pa me spremljajo…/ Zdaj pa me spremljajo… (Š-6324) 4.฀v฀sveto฀nebo!«฀(Fany Hausmann?)

V črno zemljo (Š-6306) V črno zemljo (Š-6307)

98 Devajo = delajo.

/… v hladno zemlo, zemlo, / … v hladno zemlo. (Š-6308) /… v sveto nebo, nebo/… v sveto nebo. (Š-6308)

/… v hladno zemlo, zemlo, /…v hladno zemlo. (Š-6309) /… v sveto nebo, nebo, /v sveto nebo. (Š-6309)

V sveto nebo. (Š-6310) Gor u sveto nebo. (Š-6310) V černo zemlo. (Š-6311) Gor v sveto nebo. (Š-6312) V črno zemljo (Š-6312) V černo zemljo (Š-6313) V sveto nebo (Š-6313) V črno zemljó. (Š-6314) V čárno z mlo. (Š-6315) Pare trdé. (Š-6315) Truš’co novó! (Š-6315) Tičke lepo pojo (Š-6316) Mene k pogreb’ neso (Š-6316) V črno zemljò (Š-6316) V črno zemluo. (Š-6317) V črno zemljo. (Š-6320) V črno zemljo. (Š-6322) V črno zemljo (Š-6322)

/…v črno zemljo,/…v črno zemljo.(Š-6324) V to črno zemljo. (Š-2407)

V to črno zemljo! (Š-2408) V to črno zemljo. (Š-2409)

V to črno zemljo.//…//…//…V to černo zemljo! (Š-2410) Pad črna zemljuó. (Š-2411)

Karakterističen okamenel člen v prvi vrstici druge kitice je glagol »imeti« v pretekliku, medtem ko drugič členi vrstice ustvarjalno varirajo. Tu gre za alterna- cijo med številom šest in pet, izjemoma dvanajst ali da določujoče število izpade.

Ali je to resnici na ljubo ali gre za svobodno izbiranje števil ali za upoštevanje določene tradicije, bi lahko odgovorila le raziskava konteksta te pesmi. Le-ta bi razkrila tudi veljavnost povedkovega določila. Če še ni tako velike razlike med

»dekleti« in »devicami«, pa je med obojimi in »sestricami«/ »sestrami«. Prve so lahko zgolj v službenem odnosu do lirskega subjekta, medtem ko so druge tudi v krvnem sorodstvu. Kot stilotvorno delujejo besedotvorno različno izpeljane izva- jalke osebne nege lirskega subjekta: pletice, pletilke, spletanke, sklepam, da so s tem mišljene pomočnice pri razpletanju kite, razčesavanju las in spletanju, danes bi rekli urejanje pričeske, predhodnice frizerk in drugih kozmetičnih opravil. En- krat le-te zamenjajo kmečkim ljudem bližje »predice«, o duhovno poglobljenem okolju pa priča »Jezus-ženin«.

V drugi vrstici te kitice je težišče na glagolu plesti v starinski obliki. Ta se pomensko spreminja lahko že z alterniranjem pripone, da res gre za osebno nego, dokazuje glagol »napravlati«, kar pomeni po starem oblačiti. Da gre za morbidno

No documento ¼ ¼ - ZRC SAZU, Založba ZRC (páginas 190-200)