DA ALI NE?
IV. VPRAŠANJE KONTINUITETE
znanstveno gnoseološko dolžnost, mora, po prepričanju Karbusickega kombini- rati zgodovinsko primerjalno in empirično sociološko metodo. Z medsebojnim dopolnjevanjem obeh je mogoče najlepše vrednotiti dejstva, razpoznati resnične razvojne težnje in popravljati deklarativne teoretične poudarke kulturno- poli- tične prakse. A kažejo se tudi druge smeri znanstvenega raziskovanja slovstvene folklore kot njen nadgradivski pojav, npr. psihološko-eksperimentalna, socialno- psihološka, katerih aplikacija nanjo odpira velike možnosti spoznavanja.100
/ motorji vsi stoje, /motor le še en dela, /to moje je srce.«106 Na začudenje, od kod to njej, se postavi: »Mislite, da samo ona [= Elza Budau] na televiziji zna. Saj tudi drugi znamo kaj [takega zložiti.«]107 Povedala mi je še Lepo Vido, na začetku in koncu prirejeno današnjemu času, vmes pa enako, kot jo poznamo iz klasičnega reperto- arja.108 In še vic iz kuloarja slovenske pomladi leta 1990: »Pri sv. Petru, kje drugje kot v nebesih, pozvoni. Sv. Peter povpraša, kdo da sitnari. ‘Slovenci,’ se glasi upe- han odgovor. ‘Kateri Slovenci,’ je radoveden sv. Peter. ‘Poslednji slovenski komu- nisti,’ se oglasi vprašani. ‘Dajte no,’ pravi nejevoljno sv. Peter, ‘na Slovenskem ni bilo, ni in ne bo komunistov. Tam doli so bili, so in bodo le klerikalci.’ ‘Vsa sreča, da je to vic,’ prišepnem sosedu.«109 Leta 1992 je bila slovstvena folklora navzoča tudi v politiki: »Brskanje po tradiciji in humorna razlaga slovenskih pregovorov naj bi prinesla sprostitev v predvolilni čas.«110 In končno: ali se ne plete sodobna slovstvena folklora tudi v »mrežah govoric«.111
V mestnem okolju in industrijskih območjih so pogoji za ohranitev starih tradicijskih pojavov prozne folklore težji kot na vasi, kjer je močnejša kontinuiteta tako pripovedi kot prebivalstva. Marsikje so postali do starih folklornih pripovedi kritični. Zavračajo jih iz raznih, največ vsebinskih vzrokov, jih naravnost zasme- hujejo ali po ovinkih parodirajo, racionalno osvetljujejo in kvalificirajo za kon- servativen, zaostal pojav.112 Enako ravnajo mnogokrat tudi sami nosilci slovstvene folklore. Pravljicam, ki so po svojem nastanku in strukturi arhaične, dodajajo ra- cionalno razlago, zakaj se je zgodilo to in to, zvezo s preteklostjo skušajo omiliti s pojasnilom, kako so si določeno zgodbo zapomnili le mimogrede, sicer pa da jim je jasno, kako je to nekaj zastarelega, starokopitnega. Tako se v umetnosti govor- jenega jezika porajajo novi žanri.
2. RAZMERJE MED TRADICIJSKO IN SODOBNO SLOVSTVENO FOLKLORO Po drugi svetovni vojni 1941–1945 je bilo zaradi spremembe družbenega sistema na naših tleh zelo pereče razmerje med preteklostjo in sodobnostjo. Matičetov ga v slovstveni folkloristiki rešuje s suverenostjo terenskega delavca: »Tožbe, ki se v raznih oblikah ponavljajo od dobe romantike, da folklora umira, da ji bije dvanajsta ura, ipd., so v dobršni meri nestvarne, posebno če prihajajo iz ust teoretikov–zapečkarjev. Odmi- ranje je sicer naraven pojav, vendar moramo prav tako upoštevati, da v ljudskem pesništvu
106 Štirivrstičnica prejkone sodi v področje literarjenja. Nanaša se na čas v Socialistični fede- rativni Jugoslaviji, ko so se po Titovi smrti leta 1980 začela kazati prva znamenja gospo- darske krize, najprej kot pomanjkanje bencina, in se je oblikoval sistem liho – parno. En dan smo smeli voziti avtomobili z lihim številom na koncu, drugi dan s parnim številom.
107 Sobesednica se ni bila pripravljena predstaviti.
108 Nisem si takoj zapisala novih potez te Lepe Vide, zato se jih konkretno več ne spominjam.
Vmes je pač preteklo enajst let.
109 Viktor Žakelj, Kako sem pristal na skrajni levici?, v: Delo, 16. maj 1990, 9.
110 M. E., Volitve po slovensko, v: Delo, 21. november 1992, 2.
111 Vid Pečjak, Povečujejo strah, napovedujejo slabo, zbujajo nestvarno upanje, v: Delo, 24.
julija 1991, 6.
112 Marta Šramkova, Promƚny a současný lidoveho vyprávéní, 379–387.
neprestano nastajajo nove oblike in nove vrednote. Folklorist–zbiratelj, ki gre med ljudi z določenim programom, se ne bo nikoli vrnil praznih rok. Pesimističen odnos do tega vpra- šanja more danes sloneti kvečjemu na dveh majavih stebrih: ali načelno odklanjanje novih motivov, ki počasi, a vztrajno pronicajo v folklori. Ali pa pretirano občudovanje celotnega ustnega izročila, kakršnega so nam zapustile prejšnje dobe. […] S časi so se sicer menjavale in se bojo še zmeraj menjavale snovi in oblike, zgodovina bo tudi tu zaznamovala občutne plime in oseke, vendar pri folklori ni in ne more biti strašila z imenom ‘dvanajsta ura’. Seve- da bi bili prav tako na krivi poti, če bi se ob podobnih izvajanjih navzeli cenenega optimizma ali če bi nas misel o neumrljivosti folklore morda navajala k brezdelju, češ: kaj bi se ukvarjali z zbiranjem, česar mi ne opravimo, bodo pa drugi za nami!«113 Njegove trditve so iz časa, ko še ni bilo mogoče niti slutiti, kako zelo korenite spremembe sploh in v življenju slovstvene folklore se napovedujejo. Veliko bolj zaznavne so bile v začetku sedem- desetih let 20. stoletja. Nanje meri slovaški strokovnjak: Slovstvena folkloristika se je dolžna poleg študija arhaičnih form besedne umetnosti ukvarjati tudi z vplivi, ki postopoma razžirajo folklorno tradicijo in smo priče razpadanju ali izginjanju še pred kratkim živih folklornih žanrov. Kombinacija industrializacije, kolektivi- zacije, migracije prebivalstva, zvišanja njegovega življenjskega standarda, pomno- žitve sredstev javnega obveščanja in urbanizacije je v posameznih deželah močno vplivala na spremembe in funkcije v strukturi slovstvene folklore.114
Po ugotovitvah iz leta 1991 terensko gradivo že prikazuje manjše razločke in razmejitve med posameznimi žanri iz vasi in mest, med tradicijskim in sodobnim, ustnim in zapisanim,115 kar je posledica dejstva, da se življenje na vasi vedno bolj urbanizira. Zapletena, bogata, njim lastna folklora obstaja tudi v središčih civiliza- cije – v mestih; in kmečka folklora kljub apriornim definicijam o obstoju v odda- ljenih in primitivnih vasicah, ne pomeni več rezervata prvotnosti, odtrganosti od splošnega kulturnega procesa. Nasprotno, njene spremembe in prevzemanje od spreminjajoče se civilizacije so tolikšne, da so se v znanosti pojavili napačne razlage o drugotnosti folklore nasproti kulturi izobraženih slojev. To je bil blagohoten de- javnik revizije nekdanjih stališč.116 O inovaciji se govori, kadar si jo skupnost osvoji in vključi v svoj življenjski stil. To ima za posledico nastanek variant. S tradicijo ne pojmujemo le staro, ampak vlogo v skupnosti, pravi Bela Gunda.117
SKLEP
1. Študij sodobne slovstvene folklore predvideva v raznorodnem modelu so- dobne eksistence pojavov najprej učinkovito in kakovostno razmejitev njenih po- javov. Ti z raznimi znamenji folklornosti ustvarjajo specifičen polodprt sistem, ki ima v celotni strukturi narodove kulture svoje določeno mesto.118
113 Milko Matičetov, Utrinki iz ljudskega pesništva, v: Novi svet 5 (Ljubljana 1950), 263–270.
114 Milan Leščak, Poznámky k výskumu súčasneho stavu folklóru na Slovensku, 207–220.
115 Maja Bošković–Stulli, Tradicijsko pričanje u gradu, 48–75.
116 Czeslaw Hernas, n. d., 467–479.
117 Zmaga Kumer, Ljudska pesem v sodobnosti, v: Pogledi na etnologijo 3 (Ljubljana: Partizan- ska knjiga, 1978), 352–353.
118 Milan Leščak, Výskum súčasneho stavu folkloru na Slovensku, 185–194.
2. Po načelu od znanega k neznanemu je sodobna slovstvena folklora izhodi- šče za diahrono raziskavo folklornih pojavov. Sodobne folklorne komunikacije ni razumeti kot zanikanje folklorne tradicije, temveč kot odsek v njenem naravnem razvoju, v katerem se imanentna strukturna zgradba folklorne tradicije funkcio- nalno in formalno spreminja – neposredno odvisna od razvoja strukture celotne kulture. Glede na nov predmet raziskovanja je treba spremeniti terensko delo.
Sinhrona metoda raziskovanja ne more nadomestiti metod iz diahronega študija, pač se oba vidika preučevanja med seboj dopolnjujeta.119
3. Literarna teorija s sinhronega vidika govori o »aktualni literarni situaciji«.
Vanjo sodi »celota literarnih vrednot, ne glede na čas njihovega nastanka in vir«.
Potemtakem bi za pojem »sodobna folklora« mogli uporabiti prav tako termin
»aktualna folklorna situacija«. Vendar je prehod med tradicijskimi in novimi fol- klornimi besedili blažji in meje med njimi niso tako ostre kot med preteklo in sodobno literaturo. To seveda ne pomeni, da smemo mejo med »staro« in »novo«
slovstveno folkloro prezreti in bi mogli vso tradicijsko folkloro, ki živi v sodobno- sti, razumeti kot nediferencirano celoto.120
4. Pojavi »nove«, sodobne folklore so nastali kot izvirna vzmet in kakovostni izraz nove družbene situacije, novih življenjskih razmer in posebno aktualizirajo probleme v sedanjosti. Tudi sfera tradicijske folklore, ki živi v sodobnosti, ni eno- tna. Pojav vsake njene sestavine je simptomatičen za sodobno življenje različnih skupin in plasti prebivalstva. Njihova medsebojna razmerja, razraščanje in izgi- njanje odkrivajo različne delne razvojne tendence v folklorni tradiciji.121
5. Položaj in funkcijo živih enot slovstvene folklore se lahko obravnava le v povezavi z drugo kulturno izmenjavo v družbi, predvsem z literaturo in drugi- mi oblikami množične kulture, tj. s filmom, televizijo in radiom. V stiku prozne folklore z njimi se je izoblikovalo več žanrotvornih form. Te še niso novi žanri, folklorni žanri govorjenega jezika. Predvsem se je uveljavilo dvoje teženj: literatu- ra zaseda prostor slovstvene folklore, na drugi strani pa se kažejo različni vplivi slovstvene folklore na današnji literarni razvoj.122
6. Preučevanje sodobnih procesov v slovstveni folklori je specifičen in po- memben del slovstvene folkloristike. Vendar se zaradi tega ne sme zanemariti dru- gih folklorističnih specializacij: splošne teorije in zgodovine slovstvene folklore, preučevanje geneze in umetniške narave posameznih žanrov, folkloristične teks- tologije, zgodovine literarno-folklornih zvez, zgodovine slovstvene folkloristike.
Brez vsega tega sodobnost ne more biti osmišljena kot člen med preteklostjo in prihodnostjo.123
119 Prav tam.
120 OldŢih Sirovátka, K současném stavu folklóre, 85–94.
121 Prav tam.
122 OldŢich Sirovátka, Lebendige Formen und Funktionen der tschechichen Volksprosa, 209.
123 K. V. Čistov, n. d., 3–17.