HOMER

s fonografom in drugimi aparati prepotoval velik del Hrvaške, Bosne in Herce- govine, Črne gore in Srbije, zbiral podatke o tamkajšnjih guslarjih ter zapisoval njihove rapsodije. V številnih razpravah je opozarjal tudi na pomen svojih opažanj in izsledkov za študij morebiti podobnih okoliščin pri nastajanju epike homerskih rapsodov. »Lahko rečemo, da je v teh Murkovih razpravah v zarodku navzoče vse, kar je pozitivnega na poznejši teoriji ‘oral poetry’, le da v svojih ugotovitvah ohra- nja čut za zdravo mero in se ne izgublja v statističnih in matematičnih skrajnostih kot nekateri Parryjevi privrženci. Milman Parry sam priznava, da so ga prav raz- prave Matije Murka usmerile raziskovati srbsko in hrvaško junaško epiko. Parryjev najpomembnejši učenec Albert Lord ima v tem Murka za resničnega pionirja (»A true pioneer«), kar mu danes priznavajo že tudi standardni priročniki grške lite- rarne zgodovine: »Smer so pokazala dela slavista Matija Murka, ki je že pred 40 leti na živi jugoslovanski epiki opozoril na bistvene poteze, ki imajo odločilen pomen za razumevanje zgodnjegrškega junaškega pesništva« (Albin Lesky). Prav tako se Matiji Murku oddolžujeta dva nemška zbornika v seriji Wege der Forschung (Raz- iskovalne metode) pri založbi Wissenschaftliche Buchgesellschaft v Darmstadtu.

Prvi je posvečen evropski junaški epiki sploh in zajema 34 razprav o pripovednem pesništvu starih Grkov, Rimljanov, Keltov, Germanov, srednjeveški francoski in španski viteški epiki, Slovu o polku Igorjevem, ruskih bylinah ter srbskih in hr- vaških junaških pesmih. Med najobsežnejšimi in najstarejšimi je Murkova študija o epiki bosanskih muslimanov. Urednik Klaus von See ob njej pravi, da je Parry šele dvajset let pozneje začel hoditi po Murkovih stopinjah. Drugi zbornik je ves v znamenju Homerja pod vidikom teorije »oral poetry«: Med 24 avtorji je od njenih predhodnikov najuglednejši spet Matija Murko z razpravo Novo o slovanski ljud- ski epiki iz leta 1919. Tudi urednik tega zbornika, Joachim Latacz, zatrjuje, da je Matija Murko zbral že vse, kar je bistvenega mogoče dobiti za homeroslovje s pri- merjalno analizo še žive ljudske epike.« Čeprav se je Homerjevih pesnitev dotaknil le na robu svojih raziskav, se je dodobra zapisal v homerslovje.⁸³ Posebno veliko pozornost je vzbudil s knjigo »La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XX^e siècle (Paris 1929). To delo je spodbudilo ameriškega klasičnega filologa Milmana Parryja, da je skušal z eksperimentalno metodo odgovoriti na vprašanje, ali je Homer svoje pesnitve sam zapisal in ali je mogoče pesnitev s tako enotno kompozicijo in obsegom (Iliada: čez 15000 verzov; Odiseja: čez 12 000 verzov) zasnovati in zapeti na pamet? »Živ laboratorij« pri tem mu je bila pesniška ustvar- jalnost srbskohrvaških guslarjev.⁸⁴ Parry je potoval po Jugoslaviji leta 1933 in 1935.

Parryjevo delo je v vseh pogledih nadaljeval njegov najožji sodelavec Albert Bates Lord, tako da je večkrat težko ločiti, kaj je intelektualna duhovna last enega in kaj drugega. Gibanje na terenu jima je olajšal Nikola Vujnović. Lord je obiskal Jugo- slavijo l. 1937, 1950 in 1951. Prevzel je tudi organizacijo transkribiranja zbranih pesemskih besedil; pri tem so mu pomagali J. H. Finley, H. T. Levin, R. Jakobson, M. Filipović, Béla Bartók idr. Zbrane pesmi je priredil za knjižno izdajo in l. 1960 objavil monografijo The Singer of Tales (Pevec pripovedk), v kateri je strnil glede

83 Kajetan Gantar, Matija Murko in sodobno homeroslovje, v: Jezik in slovstvo 27 (Ljubljana 1981/1982), 120–121.

84 Kajetan Gantar, Na sledi za Homerjem, 20–22.

na svoja opažanja o nastajanju, življenju in značaju srbskih oziroma hrvaških juna- ških pesmi in jih navezal na Homerjevo Iliado in Odisejo in nekatere srednjeveške epske pesnitve. Poglavitni namen vsega tega prizadevanja obeh znanstvenikov je bil dosežen, ko je guslar Međedović iz Bijelega Polja zapel epos Ženidba Smailagić Meha; obsega čez 12000, to je toliko verzov kot celotna Odiseja. Torej je le mogo- če pesnitev Homerjevega formata zapeti na pamet, brez pismene predloge! Toda Parryju in Lordu ni šlo samo za zunanji obseg homerske pesnitve, ampak za pona- zoritev splošnega ustvarjalnega procesa v tisti vrsti poezije, ki sta jo – za razliko od literarne ali pismene – označila kot »oral poetry« (ustno pesništvo). Ustni pevec se svojih pesmi »nauči« od drugih tako, da od njih prevzema ustaljena rekla in verze, zaokrožene motive in cele pesnitve. Toda tako »naučene« pesnitve ne posreduje občinstvu samo z golo recitacijo ali reprodukcijo, ampak v ustvarjalnem procesu, ki je hkrati reproduktiven produktiven. Ravno v tem je po njunem bistvena raz- lika med literarnim in ustnim pesnikom. Prvi ustvarja verze v svoji samoti, ne da bi jih s tem že predvajal občinstvu; pri ustnem pevcu je dej ustvarjanja izenačen z dejem podajanja. Pri literarni poeziji je med trenutkom ustvarjanja in trenutkom branja ali predvajanja neka časovna vrzel, medtem ko pri ustni poeziji med tema dejanjema ni nobene časovne vrzeli. Ustvarjanje in predvajanje sta le dva vidika istega časovnega obdobja.⁸⁵

Nosilec tega pesništva torej prevzema zasnove besedil od drugih, vendar jih predela z lastno domišljijo, motive variira s svojim osebnim stilom, verze poljubno spreminja, prestavlja, izpušča, dodaja. Vsak ima svoj stalen repertoar priljublje- nih motivov, izdelanih prispodob in stereotipnih verzov, ki jih ob prvi priložnosti vplete in v prisvojeno pesnitev. Sposoben pevec lahko pesnitev z 2000 verzi, razširi trikratno ali še večkrat. Tu se ne govori o avtorstvu ali plagiatorstvu, copyright je neznan. Kakor se ne stopi dvakrat v isto vodo, tudi pesnitev, ki jo po-ustvarijo guslar /bard /ajod /rapsod – se tudi iz istih ust ne sliši dvakrat isto besedilo. To je last vseh kakor jezik, ki ga vsi govorimo, vendar si ga vsak po svoje prikraja. Takšna pesnitev je kot veletok, ki teče od ust do ust, iz kraja v kraj, iz roda v rod, iz veka v vek. Zato ne more imeti ustaljene zunanje oblike, kot jo imajo literarne besedne umetnine. Kakor hitro se skuša takšno ustno pesnitev utrditi in zapisati, neha biti ustna pesnitev in ostane samo še fosil.⁸⁶

Kar so nekdanji filologi označevali »ukrasni pridevek«, »epski kliše«, »stere- otipni verz«, imata Parry in Lord za »formulo«, ki je po njuni definiciji »skupek besed, ki se praviloma uporablja pod istimi metričnimi pogoji, da bi izrazila neko določeno bistveno misel«. Kar je »formula« v malem, je »tema« v velikem: to so nekakšni ponavljajoči se motivi, ki jih ima pevec vedno pri roki: opisi zborovanj, svatb, bitk itd., ki jih vpleta v vsako poljubno pesnitev in z njimi dosega »epsko širino«. Takšna ponavljanja so neogibna sestavina ustnega pesništva in opora spo- minu. Zanj namreč niso pomembne besede, ampak dejanje. Nima časa podrobno in izbrušeno stilizirati, iskati in klesati vedno nove izraze, kot to dela literarni umetnik. Še predno izpoje en verz do kraja, že mora imeti v mislih pripravljen

85 Ali to pomeni, da je K. Čistov idejo za svojo izjemno teorijo slovstvene folklore z vidika komunikacije našel pri M. Parryju in A. B. Lordu?

86 Kajetan Gantar, Na sledi za Homerjem, 22–23.

naslednji verz. Toda formule niso klišeji; imajo prav tako samostojno življenje kot besede: vsaka se postopoma obrabi, nadomesti jo druga z večjo pomensko svežino in prožnejšimi izraznimi možnostmi.

Teorija »oral poetry« raziskuje predvsem genezo junaških pesnitev in njiho- vih stilnih posebnosti, vsebuje veliko statističnih tabel, odstotkov in drugih izra- čunov, odreka pa se estetskemu vrednotenju, prodornejši literarni interpretaci- ji. Parryjevim privržencem očitajo »lov na formule«, »kompjutersko statistiko«,

»slavomanijo«.⁸⁷ Kajetan Gantar je zadržan do Lordovih daljnosežnih sklepov v naslednjih točkah:

a) Ni jasno, kdo in kdaj je Homerjevi pesnitvi zapisal. Le na enem mestu so pre- cej šibke domneve, da se je to zgodilo pod vplivom starih orientalskih slovstev (Gilgameš, Stara zaveza).

b) Da je Homer zajemal iz bogate aojdske in rapsodske dediščine, ni dvoma, in da je bil potujoči ustni pevec, je trdila že antika. Toda premalo upošteva bistvene razlike med pesemskim in epskim stilom (E. Bethe in W. Schade- waldt). Srbski deseterec, ki je zelo preprost, kratek, sestavljen iz samih tro- hejev, ima vedno enako število zlogov, cezuro vedno na istem mestu. Dogna- no obliko heksametra pa je omenjenim epom lahko dala le močna pesniška osebnost.⁸⁸

c) Avdo Međedović je res zapel 12.000 verzov, vendar je to še vedno ena tretjina manj, kot jih ima Odiseja, kaj šele Iliada, če upoštevamo, da ima srbski de- seterec vedno le deset zlogov, Homerjev heksameter pa dvanajst do sedem- najst.⁸⁹

č) Literarne znanosti imajo drugačno logiko kot matematične in naravoslovne.

Parry-Lordovi izsledki deloma veljajo za sleherno ustno pesništvo – Parry si je resnici zaslužil naziv Darwin of oral literature – vprašljiva je le aplikacija njune teorije na Homerja.⁹⁰