FOLKLORIZACIJA Z VIDIKA SLOVSTVENE/GLASBENE FOLKLORISTIKE

Murko samozavestno poudarja, da je na slovensko glasbeno folkloro utegnila vplivati visoka glasbena kultura na Kranjskem: »Mi še premalo poznamo naše kulturno življenje v preteklosti in prej ali slej bodo nam dobrodošli vsi proizvodi našega pesništva in glasbe, ki so se kakorkoli ohranili. Koreni našega narodnega

35 Boris Paternu, Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva, v: Slavistična revi- ja 20/2 (Ljubljana 1972), 163–164.

36 Boris Paternu, Poetika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941–1945, v: Slavi- stična revija (zbornik prispevkov za VIII. mednarodni slavistični kongres v Zagrebu, Lju- bljani 1978), 25 (Ljubljana 1977), 178.

37 Boris Paternu, Folklorizacija literature in literarizacija folklore, v: Glasnik 20/2 (1980), 71, 80.

pesništva iz 20. stoletja tičijo večkrat globoko v preteklih stoletjih, njegova lepota in visoka razvitost nista od včeraj in tudi ne izvirata samo iz ‘naroda’. Ljubljana ni imela zastonj italijanske opere prej nego Pariz, Societas Philharmonicum iz l. 1703 je nad sto let starša nego Gesellschaft der Musikfremde in Wien, o visoki stopnji petja v naših samostanih in cerkvah pa imamo tudi dovolj prič. Tako cerkveno in posvetno petje je prešlo kakor likovna umetnost in noše tudi med ‘narod’, ki si ga pa je po svoje prikrojil, iz svoje ‘narodne duše«, o kateri v tem smislu smemo govori- ti. Slovenci smo črez tisoč let pred vrati germanskega in romanskega zapada, ali ostali smo pri tem svoji in Slovani. Površni opazovalci našega kulturnega življenja tega večkrat nočejo ali pa iz neznanja ne morejo videti, še manj pa mislijo na to, da se tudi drugi narodi, veliki in mali , tudi naši najbližji bratje Hrvati in Srbi ter Bolgari, niso razvili brez silnih tujih vplivov. Seveda bizantijski, turški in sploh vzhodni prvki niso bolj ‘slovanski’ nego romanogermanski.«³⁸

Na podlagi takih spoznanj slovenska glasbena folkloristika že dolgo ne ločuje več pesmi glede na njihov izvor: »če postane neka pesem za daljšo dobo sestavni del repertoarja ljudskih pevcev, če si jo tako popolnoma prisvojijo, da se začenjajo porajati variante, potem ima vso pravico, da jo upoštevamo kot pristno ljudsko pesem, pa čeprav bi poznali ustvarjalca besedila in melodije […]«.³⁹

Joža Glonar upravičeno odklanja Štrekljevo statično pojmovanje folklorizaci- je, vendar daje zanjo nekaj odličnih zgledov, ki so razvrščeni po kronološkem redu objav, začenši z Valentinom Vodnikom. Za štirivrstičnico: Al pameti majo / Pa sovda kaj več,/ Al drujga kaj znajo, / Ko jabuka peč? (Š-2532) pravi, da je Vodnikovo geslo njegovih Ljubljanskih novic za leto 1797. Veliko podobnih besedil (Š-2530, 2534, 2536, 2537, 2706, 2825, 3175, 4368, 4710) je iz pesmarice, pravzaprav zbirčice⁴⁰ Štiri pare kratko-časnih Novih pesmi od Paula Knoblna skovane inu Kraincam za spomin dane leta 1801, verjetno v Kranju.⁴¹ Glonar se obregne tudi ob Štrekljevo objavo Žepičevih⁴² štirivrstičnic kot folklornih (Š-3017, 3031, 3042, 3043, 3059).⁴³

Glonar z užitkom razkriva še nekaj takih objav, pri katerih avtorstvo ni sporno, predvsem kot dokaz, da že sam Štrekelj ni bil dosleden, da bi popolnoma dosledno izločal iz svoje zbirke vse tako imenovane »ponarodele«. Odkrije celo tujo podstavo za variante pesmi Samec si želi ljubezni (Š-1007–1020). Osnova zanjo je nemška narečna pesem iz leta 1822 v Wiener Zeitschrift für Kunst, Litteratur, Theater und Mode«. Prva kitica njegove pesmi – primerno transskribirana – se glasi: I hon enk a Haisl am Roan, /Dos Haisl iz sauber und nöt kloan, /Ober ol maini Zima /Dö gfoln ma holt hima: /Den i bi in den Haisl aloan. V slovenščino jo je prepesnil

38 Matija Murko, n. d ., 51.

39 Zmaga Kumer, »Šmarijski šomašter«, v: Muzikološki zbornik, 2 (Ljubljana 1966), 124.

40 Joža Glonar, n. d., 47.

41 Slovenska književnost (Leksikon Slovenska književnost), (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996), 195–196.

42 Sebastian Žepič, rojen 1829 v Gozdu pri Križah in po študiju postal sodnik v Zagrebu, kjer je leta 1883 umrl. Omenjene podatke o S. Žepiču mi je posredovala Vida Dežman, tele- fonski pogovor, 18. 2. 2005. Žepič je zbrane pesmi izročil jezikoslovcu Franu Miklošiču, ta pa jih je oddal Karlu Štreklju. V arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani hranijo še štiri pesmi, ki jih Štrekelj ni sprejel v zbirko.

43 Joža Glonar, n. d., 49.

Jernej Marovšnik, ki je sestavljal pesmi v nemščini in slovenščini, da bi se prikupil sošolcu Felicijanu Globočniku. Med ljudmi se je dobro prijela in doživela vsaj ducat predelav, med njimi tudi od Ignacija Orožna. »Pesem je morala biti svoje dni zelo razširjena, ker je Marešič zložil k nji duhovno kontrafakturo Vesel samec ali vesel sim le prav, če sim sam, ki jo je prinesla Zgodnja danica l. 1853, str. 105 z Jerano- vo pripombo: ‘Naj bi se prepevala namesto neke druge neslane od samca’.« Za pesem, ki jo je Štrekelj naslovil Tihotapec – Tobakar (Š-7377–7381), je – glede na korespondenco med Hašnikom in Lendovškom leta 1876 v nemščini in leta 1878 v slovenščini – zaslužna »hči bilšega izverstnega učitela«, »večkrat omenjena pevka na Ljubnem«. V nemščini Maria Simoneti in v slovenščini Micka S. iz Savinjske doline je tako eno najzgodnejših znanih ženskih imen v procesu folklorizacije. Težko je namreč reči, da gre za izvirno ustvarjalnost, saj se je pri tem opirala na glasbeno predlogo neke pesmi o tobakarjih, prekupčevalcih tobaka. Najprej jo je sestavila

»za svoje šocelne« (= fante, morda v smislu prijatelje, pevce na vasi?!) po znanem napevu Prirajžali smo fantje mi. Leta 1835 je »Micka S. zložila po ti meri in prilju- bljeni viži pesem cesarji Ferdinandu; in leta 1836, ko je zopet dobro vino bilo, pe- sem: To je veselje Štajerca […]«. Iz nadaljevanja pisma se lepo vidi, kako v procesu folklorizacije avtorstvo postaja negotovo: »Moj naslednik za kaplana na Ljubnem v jeseni 1836 je bil Orožen, njemu je viža in pesem od tobakarjev gotovo dobro zna- na bila; ko bi bil on na priljubljeno vižo bil pesem Veselje Štajerca zložil, bi se bil gotovo tudi mere, ktero je viža tirjala, tudi natanjko deržal, kajti on je imel čudovito občutljiv in natanjčni muzikalni sluh in um, a pesem v Drobtinceh ima v šterti versti en jambus preveč, neveden poeta je mislil kaj popraviti, pa je kazil.« Edino besedilo – kar govori za to, da se proces folklorizacije še niti ni prav začel – v rubriki Težavno izbiranje ljubic (Š-845) je kar Vrazovo – slovo od oboževane Anjčike Megličeve:

»Japec (Jakec) je Vraz sam!« Glonar odkrije isti par v eni od variant pesmi Ljubezen v soseščini: »Japec no Anjčika se obinjata (Š-1362), kjer se je Vraz poslužil pravice narodnega pevca, da si po svoje prikroji tekst.« »Vse te pesmi bi bil Štrekelj moral sledeč svojemu načelu izločiti, če bi jih bil spoznal kot ‘nenarodne’.«⁴⁴

Glonar podrobno sledi Štrekljevim zadregam v opredeljevanju, kaj je »naro- dno«, »ponarodelo«, »umetno«. Da so glede na prototekst to stopnje enega in iste- ga procesa, se mu zasvita ob enem od prevedenih in v slovenščini sfolkloriziranem besedilu (Š-351), vendar se je te povezave še tako ustrašil, da jo je – pravi Glonar – »po nepotrebnem! izločil«. Velik korak naprej v opazovanju folklorizacije ugo- tavlja Glonar v Štrekljevem komentiranju »slóves«: »Čim starejša so, tem bolj narodno je njih lice. Proizvodi zadnjih let so že popolnoma nenarodna roba, da ne rabimo o njih izraza ‘umetni’. Zadnji stavek bi se moral pravilno glasiti: ‘Proizvodi zadnjih let, torej mlajši, so še popolnoma nenarodna roba, namreč umetne pesmi. Štrekelj je fino opazil, kako nastajajo iz narodnih ‘sloves’ pesmi, ki ne veljajo več umrlemu posamezniku, ampak na sploh epično opisujejo kak tragičen slučaj, ustrašil pa se je konsekvenc, ki bi iz tega izhajale za njegovo delo.’« Toda Glonar opazi, kako je bil Štrekelj na dobri poti za razloče- vanje avtorskega besedila od tistega v procesu folklorizacije na podlagi njune po- etike, kar prikaže na primeru: slóvesa z naslovom ‘Slovo od pokojne Micike […]’

v prvotni, umetni predlogi. Štrekelj besedilo uvrsti v svojo zbirko pod naslovom

44 Prav tam, 47.

‘Vtopljena deklica’, ker v objavljeni verziji že gre »za splošno tragiko osebe, ki je brez imena; samo to izvemo, da ji je ime Micika, toda baš to ime pri nas že ni več osebno ime, ampak naravnost apelativ (= dekle). Seveda je še vedno možno, da se najde zapis, ki nosi v svojem naslovu še celotno ime vtopljenke. Značilno pa je, da se je pesem, ki je očividno nastala v vzhodnji Štajerski, zapisala tudi že v Stični in Višnji gori.«⁴⁵

Glonar se ustavlja tudi ob nekaterih primerih, ki se jih Štrekelj ni odločil uvrstiti v zbirko prav zato, ker jih opaža v procesu folklorizacije. Ob eni mu je v napoto prebližnji kontekst, ki je vplival na spremembe v besedilu: »Povsod znana kratka pesem o fantih ‘tam za turškim gričem’ je bila v dobi trideset let polagoma presukana iz enake o fantih ‘tam za laškim gričem’, ki je le medel posnetek zelo dolge umetne pesmi o vojski zoper rimske revolucijonarje l. 1848.«⁴⁶ Glonar ob- žaluje Štrekljevo zadržanost v tej zvezi, mu oponese subjektivnost pri »presojanju

‘narodnosti’ in se zavzema za podrobno stilistično in poetološko analizo besedil ne glede na to, na katerem mestu v vertikalni klasifikaciji so: »Duha narodne pesmi bomo spoznali šele iz podrobnega študija načina, kako narodna pesem izbira, zameta, spreminja in kombinira elemente izražanja, ki jih ustvarja umetna poezija, in kako rabi izraževalna sredstva, ki so lastna našemu jeziku. Vse to pa je široko, še popolnoma neobdelano polje za filologijo in teorijo umetnosti! Dokler nimamo na tem polju še prav nič, temelji vsako govorjenje o ‘duhu’ narodne poe- zije samo na subjektivnem čustvu brez vsake realne spoznave.«⁴⁷

»Za študij naše ‘narodne’ pesmi pa je po vsem, kar smo do sedaj videli, neob- hodno potrebna podlaga študij naše ‘umetne’ pesmi! Ta študij bo moral v enaki meri obsegati posvetno kakor cerkveno pesem in se najprej gibati v dveh smereh.

Pred vsem nam je potreben zanesljiv in čim bolj obsežen inventar naše poezije.

Treba bo dognati obseg pesniškega dela onih naših pesnikov, ki so po imenu zna- ni. Pesniška vrednost je tukaj postranska stvar. Za to delo potrebujemo ravno tako pregled vsega pesniškega dela kakega Hašnika, Volkmerja, Lipolda, Slomška, Gri- zolda, Staniča, Skuhale, Drabosnjaka, Vodovnika, Krumpaka itd. Sicer bo pri tem še ostala velika množica vseskozi umetnih pesmi, ki jim zaenkrat ne bo mogoče določiti očeta; s podrobnim zgodovinskim študijem pa bodo počasi prišla na dan imena danes neznanih ljudi, ki so ‘zlagali’ umetne slovenske pesmi in ki jih zgo- dovinar in teoretik naše poezije ne more in ne sme prezreti, ker so individualen izraz našega umetniškega stremljenja, odsev in refleks teorije in prakse kakega svetovnega toka umetnosti in ker so vsi skupaj pomagali ustvarjati oni inventar izražalnih sredstev, s katerim po svoje operira naša narodna pesem. Zgolj estetič- no stališče je pri tem študiju popolnoma neumestno. Raziskovavca pa bo to delo vedno vodilo k važnim problemom, ki zadevajo našo narodno pesem […]«⁴⁸

Kakor je z vidika prototeksta ob posameznih objavljenih besedilih Joža Glo- nar dopolnjeval Štreklja, Janko Glaser počne isto ob 16. snopiču Štrekljeve zbirke Slovenske narodne pesmi v uredništvu Jože Glonarja. Pesem Zakon ali čudovita

45 Prav tam, 48.

46 Prav tam, 48.

47 Prav tam, 49.

48 Prav tam, 59.

glihenga (Š-8341) je Volkmerjeva pesem; Š-8446, je v izvirniku med Zupanovimi

»pšicami« v Kranjski Čbelici I, 78, kjer ima naslov Lenart (besedna igra!) in se glasi: Otroci so reve, /Hlev prazen stoji, /Poljá ne opleve, /škerjanec gnoji. – Ta- kih primerov, »kako narodna pesem nastaja iz umetne«, pravi Glaser, »se bo sčasoma nabralo še več.«⁴⁹ To samo potrjuje, kako kompleksno je vprašanje folklorizacije.

Zahtevalo bi dolgoletno delo skupine raziskovalcev.

Procesu folklorizacije so še posebej podvržena besedila priložnostnih avtor- jev, sploh če dobijo kako konkretno vlogo. Svetaduško⁵⁰ je leta 1936 sestavil katehet Janez Pintar, ki je po II. svetovni vojni umrl v izgnanstvu na Tirolskem. Svetaduški fantje so se radi pretepali in skušal jih je od tega odvrniti tudi s petjem. Tipkopis besedila je Alenki Potočnik - Košenina dal (že pokojni) oče Boris Potočnik, Ško- fjeločan, ko se je poročila v vas Sv. Duh, češ da pesem zdaj bolj sodi k njej.⁵¹

Ali smo za naslednji primer folklorizacije na začetku, kje na sredi ali na kon- cu, je težko reči, vsekakor je zaradi svoje dokumentaričnosti pričevanje izredno dragoceno.

49 Janko Glaser, Slovenske narodne pesmi, 16. snopič, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 19 (Maribor 1924), 43.

50 Lepa vas je svetaduška, /lepše je na svetu ni, / med vrtovi bele hiše /vsred pa cerkvica sto- ji. /Jo pozna fara vsa, /širna Slovenija. //Sem iz mesta bela cesta /mimo Plevne te pelja, /prah po grlu si poplakneš, /mamca z vincem streči zna. /Hajd čez most po modrost, /da ne mahneš jo prot Host. //Če na Suhi povasuješ, /pelje cesta te čez klanc, /mim Gorjan- ca, mem Mehela, /koder ima hišo Žbalc. /Hajd čez Grenc, tja prot Lenc, /kjer so hiše zbrane v venc. //Če pšeničko rad bi mlatil, /ali drva žagal bi, /le tja k Trilerju jo mahni, /Lojze rad postreže ti. /Nemško je njega ime, /a slovensko ima srce. //Če od Zidančka al od Punča, /konjič se ti je zbosil /pri Kovaču se boš ustavil /preden boš naprej drvil. /S kladivom rom pom pom, /hitro vse uredil bom. //Janez konjča ti podkuje, /Peter lemež poojstri, /oče fantom beseduje /o prelepih mladih dni. /Ko smo mi fantje bli /radi smo prepevali. //Kdo pa tam je hišo zgradil, /nanjo tablo je pribil, /zraven trto je posadil, /čaka kdaj ga bode pil. /Šiva knof kakor grof / Tam stanuje Janez Cof. //Je postalo grlo suho, /ko smo mimo Lenca šli, /vzame Balant te na muho, /da bi malo k men pršu. /No pa hod brž od tod, /skoči z litrom jo pod sod. //Ko se družba je izbrala, / in na mizi je bokal, /nekdo vmes se je oglasil /in takole je dejal /mr mrjav boš tud mav /men iz glaška piti dal. //Kadar praznik je v soseski, / vabi k temu te zvonar, /le tja k Mežnarju jo stopi, / ki cerkveni je ključar. /Bim bam bom pel bo zvon, /kadar jaz umrl bom. //Prav pri cerkvi je pa eden, /daleč naokrog je znan, /birta rad nadomestuje, /le pri igri je cigan.

//Če mrjaš z njim igraš /kmalu prazen žep imaš. //Pri Matiju je pa eden, /ki je velik kot Brdavs, /malo melje in prepeva, /ptička moja kmal boš avs. /Njegov glas, drugi bas /sliši se čez celo vas. //Pri Matičku, nasprot Tonja /hladna senca, jelšev les, /tam en zavber fant špancira /in si pesmi poje vmes. /Dvajset pet ima let, /ljubljen je od vseh deklet.

//Smo do Košnika prispeli,/že se dela beli dan, /vas konča se, pesem neha, /kdor pa hoče, naj gre v Kranj. /Takih ni, kot smo mi /fantje Svetaduharji. – Pesem je prepisana iz tipkopisa, v rokopisu na začetku dve in vmes nekaj kitic manjka.

51 Pesem je zdaj dostopna v treh različicah, v rokopisu in dveh tipkopisih. Avtorji popravkov v drugem tipkopisu so bratje Ivan Jugovic, Jože Košenina, Rado Košenina. Popravili so jo, predno so jo skupaj zapeli, da smo napravili zvočni posnetek - na kaseti, septembra 1993.

Vsak od njih hrani svoj tipkopisni prepis.

Fotokopijo pesmi in podatke k njej je preskrbela Zdenka Primožič, prof., Škofja Loka, 1993.

Za časa župnika Jakoba Burje v Vodicah je nastala znana pesem, ki se sedaj največkrat sliši v različici: »‘Prelepa je trnovska fara, še lepši je trnovski zvon […]’.

Prve besede tega ljudskega napeva so bile zložene v Zapogah in so se glasile: ‘Pre- lepa Vodiška je fara, /še lepša Zapoška je vas […]’. S prihodom Burje na Ježico se je kmalu na Posavju zaslišala tudi pesem v zgornjem, namreč zapoškem besedilu.

To pa ne dolgo, zakaj ljudski pevec na Poljanah pri Št.Vidu Sojarjev Tine, jo je, brž ko jo je slišal, prikrojil po svoje: ‘Prelepa Šentvidska je fara, /še lepša je Pólanska vas […]’. Tako se je pesem širila od kraja do kraja v različnih inačicah. Ne vemo, kateri kraj bi si jo mogel kdaj osvojiti kot svojo pesem. Kajti kakor Trnovčani pojo ponosno in se hvalijo tudi Šentvidci: ‘Prelepa Šentvidska je fara, /še lepši šentvid- ski je zvon […]’«⁵²

Po drugi svetovni vojni je v glasbeni folkloristiki obstajala smer, ki je rada sledi- la folklorizaciji partizanskih pesmi. Za pesem je bil dokaz o tem najvišja nagrada: »Iz vseh teh primerov se vidi, kako neka pesem, ki je v času vstaje švignila kot iskra na vse strani, prehaja iz ene v drugo etnično skupino. To potrjuje hipotezo, da pesem, ki je po svojem besedilu in melodiji blizu ljudstvu, izziva v njem čustva, se širi in po- staja prava ljudska pesem, ki ne pozna niti administrativnih niti časovnih mej.«⁵³

W. Steinitz je razložil razliko med delavsko folklorno pesmijo in delavsko pe- smijo. Prva se poje »v različnih vsakokrat drugih skupinah in priznanih variantah, druga ima svojo normirano obliko«. Njegova raziskava je potrdila na eni strani trditev Bogatyreva in Jakobsona, da »tudi v kulturi, prepojeni z individualnostjo,

‘kolektivno’ ustvarjanje ni tuje«, po drugi strani je vtisnil sodobni folklori pečat zgodovinskosti.⁵⁴

V urbanih okoljih se dandanes folklorizacija v manj pozornost vzbujajočih, mogoče tudi manj »lepih« žanrih še pojavlja: npr. v otroških pesmih, nagajivkah, šlagerjih, pravilih in parodijah nanje, veselih ali grobih zgodbah, ki ne pridejo v nobeno knjigo.⁵⁵

V. FOLKLORIZACIJA IN SLOVENSKA LITERARNA VEDA