NAVZKRIŽJE ŽANROV

S stališča zadevne diferenciacije Gusev skuša dognati specifiko sodobne slovstvene folklore po petih merilih: kolektivnost, estetskost, umetniškost, tradicijskost, im- provizacija, variantnost, in to ne zgolj v njihovem mehaničnem zaporedju, kot da gre le za njihovo hierarhično razvrstitev,¹⁰ ampak z vidika njihovega medsebojne- ga dopolnjevanja, kar bi mogli matematično izraziti s pojmom komplementarno- sti. Pripovedi klasičnih folklornih žanrov da je najti le v »pozabljenih kotih«, nove

5 Milan Leščak, n. d., 290.

6 Niko Kuret, Folklora ne odmira, v: Delo/Sobotna priloga, 17. maj 1969, 17.

7 K. V. Čistov, Folkloristika i sovremenost, v: Sovetskaja etnografija 3 (Moskva 1962), 3–17.

8 Zmago Šmitek, Mitologija industrijske družbe, v: Glasnik SED 17/2 (Ljubljana 1977), 19.

9 Silvo Kopriva, Ljubljana skozi čas (Ljubljana: Borec, 1989), 156.

10 Viktor E. Gusev, O kriterijah fol klornosti sovremennogo narodnogo tvorčestva, v: Sovre- mennyj russkij fol klor (Moskva 1966), 7–23.

raziskovalne metode se vpeljujejo za to, kar jih v mestih in industrijskem okolju nadomešča. Pravljica je kategorialno drugačna od tiste iz kulturne dediščine. To so pripovedi odraslih otrokom s transformativnimi pravljičnimi prvinami.¹¹

Vpliv visoke umetnosti na slovstveno folkloro se je povečal posebno v 19. sto- letju, ko se je šola približala širokim plastem prebivalstva in je branje postalo vsak- danje. Tedaj je slovstvena folklora postala le ena od sestavin kulturnega življenja.

Institucionalna in množična sredstva obveščanja so jo potisnila na drugo mesto.

Še več, celo podlegla je njihovemu vplivu. Iz njih izbira snovi, motive in izrazna sredstva. Toda ti procesi niso usmerjeni zgolj enostransko, na škodo slovstvene folklore. Literatura in množična kulturna sredstva sporočanja tudi spodbujajo in posodabljajo življenje slovstvene folklore. Poleg literarnih in drugih verzij posa- mezne motivike nastajajo tudi folklorne: ustna tradicija se do podrobnosti ujema z literarno predlogo ali pa literarna, morda tudi filmska verzija vzklicuje novo, njej aktualno pripadajočo zgodbo. Razmerje med slovstveno folkloro in literaturo pa ni bločno, ampak se razločuje po posameznih žanrih. Branje krepi lokalno in zgodovinsko povedno tradicijo, medtem ko druge tradicijske pojave in predstave, npr. fantastiko [pravljice] in praznoverje [vraže] potiska vstran. Na širjenje anek- dot občasno dobrodejno vplivajo objave v časopisih, knjigah in posredovanja v ka- baretih in na estradi. Po Vladimiru Karbusickem vse to sodi v slovstveno folkloro, vendar ti pojavi v določenem okolju ne predstavljajo celotne sodobne slovstvene folklore. Ta sestoji tudi iz ustvarjalnosti, ki se sprejema z branjem, poslušanjem literarnih žanrov po radiu in televiziji, predstav v gledališču. Tudi estradne pesmi in grafiti sodijo vanjo in navsezadnje časopisni prispevki. Teh področij slovstvena folkloristika ne more raziskovati sama, mora pa pri njih preučevanju sodelovati in se odločiti, ali se je pripravljena znanstveno lotevati »folklornih« pojavov pri prebi- valstvu v industrijski družbi in celotni strukturi sodobne slovstvene kulture.¹²

Beneš ironično sprašuje, ali je folkloristika tudi dokumentalistika, ko svari pred površnostjo, s katero se brez zadrege vse od kraja tlači v pripovedi iz življenja – kot na novo nastajajoč žanr – in taji estetsko funkcijo slovstvene folklore. Ugota- vljati razmerje med umetelnostjo, folklornostjo in banalnostjo je naporno početje in mora iti od primera do primera: Danes začeto delo bo čez dve desetletji ali več del literature, slovstvene folklore ali zgodovinski dokument nekega obdobja.¹³

Kaj od tega je poročilo o veliki povodnji leta 1990: »V besedo, pisno in izročeno iz roda v rod, se bodo spletle zgodbe o teh dnevih, o strašni povodnji, o podrtih mostovih, o porušenih in načetih hišah, o ljudeh v stiski, pa o dobrih in plemenitih […] O Kotnikovih dveh v Lučah, ki sta bežala v hrib in gledala, kako voda divja in uničuje hišo. […] O kapelici, ki jo je voda povsem pogoltnila, kip Srca Jezusovega je odplaval, kapelica pa je ostala trdna med dvema debelima drevesoma. O Poličnikovem fantku, ki se je otepal mame, ko je že

11 Prim. Zmaj v Postojnski jami, po ljudski pripovedki besedilo priredila Silva Fatur in Srečko Šajn (Postojna 1991); Marjan Tomšič, Glavo gor, uha dol, pravljice iz Istre (Ljubljana: Mihe- lač, 1993).

12 Vladimir Karbusicky, K uplatnƚní metod empiricke sociologie v etnografie a folkloristice pŢi výzkumu současnosti, v: Český lid 51/5–6 (Praha 1964), 320–325.

13 Bohuslav Beneš, The Functions of Literary Folklore in Western Slavs (Protofolklore and Folklore Narrations in Czech, Slovak and Polish Village), v: Ethnologia Slavica 18 (Bratisla- va 1986), 69–83.

voda vdrla v nadkletne prostore; on je hotel naprej spati, potem pa ga je z vso silo pograbila in zbežala z njim v hrib. O Albinu Krebsu iz Trbiža v Savini, ki se je vkljub popolnemu razdejanju hiše in okolice veselil le krsta svojega otroka – Dejan mu bo ime. O Elizabeti Lipovdovi v Trbižu, ki se je zahvaljevala župniku za pošiljko zaseke in druge prehrane, potem pa so jo zalile solze, ko se je spominjala tistega ‘sodnega dneva’. O Grabnarjevem, ki je v klanec potiskal samokolnico s peskom, mlada žena pa mu je pomagala vleči z vrvjo okrog ramen. O celjski bolnišnici, ki je postala sama največji bolnik, o zdravniškem osebju in gasilcih, ki se jim je delovni dan podaljšal na 38 in več ur. O utopljencu, ki so ga našli v Savinji le v gumijastih škornjih. O gospodarju, ki mu je povodenj hišo odnesla proti jugu, pa je vendar zmogel nekaj humorja, češ, da ‘oddaja hišo v Lučah, pod šifro ‘vseljivo’

v Zagrebu, pa o drugem, češ da je prašiče poslal na jug. O očetu frančiškanu, ki je z vsem svojimi molitvami spremljal prizadete ljudi, hkrati pa ni zakrival veselja nad blaženim meniškim mirom, ko ni več neštetih telefonskih klicev, ker je omrežje prekinjeno. O dobrih ljudeh v Rastkah, ki so svoje premoženje reševali v cerkvico, potem se opravičevali župniku za to dejanje, on pa jim je rekel, da bi bil zares žalosten, če tega v stiski ne bi naredili. O tem in še o onem […] si bomo /bodo pripovedovali. Dolga bo ta povest.«¹⁴ Iz večletne razdalje se že čuti, kaj ima večjo možnost za proces folklorizacije, kaj pa bo ostalo zgolj zgodovinsko poročilo.

Slovstvena folklora potemtakem ni izolirana sfera izvirnih, prvobitnih poja- vov, ampak mnogostransko prepletena s tako imenovano visoko kulturo in profe- sionalno umetnostjo. Umetniška ustvarjalnost, s/folklorizirana besedila, naivna, diletantska dejavnost – so pojmi, ki se pojavljajo v sodobni slovstveni folkloristiki v različnih zvezah in poudarkih. Včasih se slovstveno folkloro naših dni enači s tako imenovano sodobno, drugič jo obsodijo na folklorizem, tretjič uvrstijo v lite- rarjenje. Je sploh mogoče hierarhizirati razmerja med vsemi temi kategorijami?¹⁵ Slovenska slovstvena folkloristika to vendarle poskuša.¹⁶

Vse spremembe v kontekstu, kulturi in folklorni tradiciji vplivajo na nastanek novih žanrov, ki se izmikajo tradicionalnim kriterijem folklornosti. Poglavitni pri- povedovani pojav sedanjosti so postali spomini in zgodbe iz življenja.¹⁷ Temeljna naloga sinhrone folkloristike je opredeliti sistem umetelnih form [= žanrski sis- tem], ki sestavljajo aktualen repertoar bodisi vaške, pokrajinske ali etnične sku- pnosti, pokazati medsebojna razmerja v sistemu omenjenih form, njihovo hierar- hijo, razlike med produktivnimi formami in tistimi, ki so svojo produktivnost iz- gubile:¹⁸ že od začetka 19. stoletja silno propada pravljica. Demitizira se, civilizira, osnovno dogajanje se krči. Fantazijski motivi v njej se nadomeščajo z realističnimi,

14 Jože Zadravec, Sila spomina, z upom iz brezupa, v: Družina 48/45 (Ljubljana 1990), 6.

15 OldŢich Sirovátka, K současném stavu folklóre, v: Narodopisne aktuality 11/2 (Strážnica 1974), 85–95.

16 Marija Stanonik, Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, v: Glasnik SED 20 (Ljubljana 1980), 53–58: Ista, O razmerju med slovstveno folkloro in trivialno literaturo, v: Razprave SAZU II. razreda, XII, (Ljubljana 1989), 119–127. Ista, Slovstveni folklorizem, v: Nova revija 11, št. 121/122 (Ljubljana 1992), 673–683.

17 OldŢich Sirovátka, n. d., 85–95.

18 Milan Leščak, Výskum súčasneho stavu folkloru na Slovensku metody, problémy, ciele, v:

Slovenský národopis, 20/2 (Bratislava 1972), 185–194.

posebno v čarovnih pravljicah, ki ponekod še krožijo. Posledica takih sprememb je gibka meja med posameznimi žanri, prelevitev enega žanra v drugega: npr.

vražljiva povedka se preoblikuje v parodijo. V skladu s tem se modelirajo novi slovstveno-folklorni izdelki.¹⁹

Od tradicijskih žanrov so najštevilnejše demonološke povedke, posebno med starejšimi nosilci, le da se njihove predstave in motivi spreminjajo od kraja do kraja. V celoti gledano pa ne pomenijo več produktivne sestavine folklornega re- pertoarja in so na tem, da propadejo. Nekateri starejši še popolnoma verjamejo vanje, drugi na pol, tretji se jim posmehujejo. Kritičnost do njih se pojavlja v obliki parodiranja njihovih predstav, racionalni razlagi praznovernih prikazni ali njiho- vem prestavljanju v preteklost, kot nečesa, kar se je dogajalo prednikom, danes pa kaj takega ni več. Večjo vitalnost in kontinuiteto s tradicijo so obdržale krajevne in zgodovinske povedke. Neposredna povezanost z lokacijo, ki jo poznajo tako pripovedovalci kot poslušalci, te zgodbe ohranja pri življenju in jih dela prilju- bljene. Zato jih ne poznajo le (naj)starejši, ampak tudi (naj)mlajši. V njihovi zave- sti se ohranjajo kot ustno tradirano domoznanstvo, poglabljajo in bogatijo stik z domačijo, domovino. Toda branje in omika sploh močno razdirata zgodovinsko tradicijo. Nosilci slovstvene folklore preverjajo dokaze povedčnih sporočil v ze- mljepisnih, zgodovinskih in spominskih knjigah in starih listinah. S tem slabijo v njih fantazijski in praznoverni elementi.²⁰

Med najbolj žive od zgodb s humoristično in satirično vsebino sodijo šale. O njihovi vitalnosti priča tudi to, da živijo v vseh okoljih in družbenih plasteh: na de- želi in v mestu, delavskem in uradniškem okolju, med delavci, inteligenco, pripa- dniki vseh generacij.²¹ Groteskne zgodbe, pripovedi o vaških originalih in humo- ristični komentarji se ponavljajo, a humor je najti tudi v drugih žanrih, posebno v pripovedih iz vsakdanjega življenja.²² Gledano kakovostno, s stališča življenjskosti, funkcionalnosti prozne folklore zavzemajo humoristične pripovedi resnično prvo mesto v registru sodobne prozne folklore.²³

Zgovorno dejstvo, da je anekdota živa, je njena priljubljenost med mladino in pri otrocih. K njenemu obstoju prispeva tudi to, da se je je izginotje pripovednih položajev dotaknilo veliko manj kot pravljice, ker ji zadošča mimogrednost, iz ka- terih je stkano sodobno življenje, medsebojni stiki na vasi in v mestu: srečanja na ulici, doma, vožnja z avtobusom.²⁴

Naslednja živa in številna vrsta sodobnih pripovedi so memorati, to je skupi- na vsestranskega spominskega pripovedovanja: od razprav do aktualnih novic in norčavih prigod, spomini iz lastnega življenja ali širše preteklosti. Strokovnjaki se strinjajo, da se je težišče folklornega pripovedovanja preneslo na pripovedi iz

19 Mayrta Šramkova, Promƚny a současný lidoveho vyprávéní, v: Slovenský národopis 24, Brati- slava 1976, 379–387.

20 Prav tam.

21 Prav tam.

22 Bohuslav Beneš, n. d., 69–83.

23 Viera Gašparíkova, Súčasná cesta humoristickych rozprávaní, v: Slovenský národopis 24, Bratislava 1976, 413–419.

24 Marta Šramkova, n. d., 379–387

življenja, to je aktualne šale in anekdote, a premoč dobivajo spominske pripovedi.

Tematika vseh teh žanrov je aktualizirana.²⁵

Tudi v repertoarju starejših pripovedovalcev s skladom začetnih tradicijskih pripovedi je polovico memoratov iz pestrega mozaika vsakdanjega življenja. Z njimi so ohranjene razne dogodivščine, orisane različne figure, izraženi nazori in čustva iz pripovedovalčevega in poslušalčevega okolja. Niso le pasivni refleks preteklosti, ampak nehotena in zavestna pripovedna stilizacija realnosti. V tem je njihova dokumentarna vrednost in njihov individualni izraz.²⁶

Po splošnem opažanju v vseh žanrih obstajajo težnje po redukciji motivov in njihovi realistični obravnavi in humorju, jezikovni izravnavi, umeščenost skoraj vseh dogodkov v realnost, poenostavitev tematske zgradbe. Izjemoma je pri sta- rejših mogoče naleteti na skrbneje in zato obsežnejše podane zgodbe, ker jim dozorijo šele sčasoma. Marsikateremu pa se preveč razvleče, kar je že znamenje propadanja.²⁷